Prva leta je čilije, do katerih je po ognjeni izkušnji začutil usodno privlačnost, zgolj prideloval in predelane v omake delil sorodstvu in znancem, potem pa je le vnovič tvegal – in jih spoznaval od milejših navzgor. »Napaka je, če začneš s preostrimi, za začetnike so primerne sorte z največ 8000 skovili, enotami, ki so se uveljavile za merjenje pekočine. Že navaden makedonec, npr. 'Macedionian fringed', jih ima od 10 do 15 tisoč, kar za utrjene ni tako rekoč nič. Moja ljubica v loncu tamle, 'Trinidad scorpion muruga red', ima 2,2 milijona skovilov, in ker je vzgoja prvaka med čiliji za oboževalce velik izziv, imajo najostrejši danes tudi do tri milijone enot. Vsako leto selekcionirajo močnejše sorte.« Sam ima seme 30 najmočnejših na svetu. Medtem ko je v njegovem nasadu v Kosezah v Ljubljani lani raslo 127 sort, bo letos pobral plodove skupno petindevetdesetih, pa še zmanjšati bo treba nabor. V precej velikem družinskem vrtu preprosto zmanjkuje prostora za vse, treba jih je spraviti od semena gor in predelati, sploh pa so v družini veliki jedci zelenjave in mora ostati kakšna greda še za drugo. Brez solatnic in drugih vrtnin tudi ne bi bilo mogoče kolobariti, kar je za zdravje čilijev nujno, pravi sogovornik.

Kolobar že, kako pa je z njim v rastlinjaku? Od čelne stranice do konca džungla kak meter visokih čilijev, dobro se vidijo poščipani vrhovi, da so rastline pognale v širino in plodove. Nasad je skoraj neprehoden, a tu okopavanje na srečo ni potrebno. Potem ko pobere čilije, vanj prenese zimski radič, s trizobimi vilami ga dvigne s koreninami vred iz gred na prostem in ga posadi v zaščiteni prostor. Za njim pride še motovilec, Pavletu je uspela celo ledena božična setev, aprila pa morajo solatnice narediti prostor čiliju. Zahtevam po kolobarju je tako zadoščeno, vse površine zanj, tudi na prostem, pa vsako pomlad obogati s kurjim gnojem in domačim kompostom.

Zaščita pred nenadzorovano ženitvijo

Med bučami hokaido, katerih listi so v travi razporejeni v pravilnem vzorcu, se z zunanje strani prebijemo do zadnje strani rastlinjaka. Temperature so poletne, zato je zgornja polovica stene odprta, da se zrači, enako kot vhod na čelni strani in spodnji del bokov. Povsod ob zunanjih stranicah opazimo ob pecljih plodov bele kapice. Zaščita pred oprašitvijo z drugimi sortami. »Ko se pojavijo cvetni popki, vzameš prazne čajne vrečke, jih spneš okrog peclja in še pod cvetom, da preprečiš opraševalcem dostop.« Kako pa se potem oprašijo? »Pri vseh paprikah, torej tudi pri čilijih, deluje tudi samooprašitev. Cvetovi se tako ne poženijo z drugimi sortami. Ko odpadejo in se nakažejo plodiči, si zmagal in lahko zaščito odstraniš, sam pa jo kot rokavček zaviham nad pecelj, da vem, katere plodove lahko uporabim za semenitev,« razloži. Izvorno seme kupuje pri nemškem gojitelju, ki živi v Španiji, in tudi lani si ni mogel kaj, da ne bi naročil sort, ki so morale ostati na čakanju. »Mnogi čiliji so tako lepi, da se jim ne morem upreti. Imam sto dvajset sort, ki jih sploh še nisem sejal. Tudi če je seme dražje, je pomembno, da so bili plodovi za semenitev res izolirani.« Predvsem žena Alenka ne bo pozabila lanskega leta, ko mu je pomagala rezati običajne paprike, ki jih v nekaterih omakah kombinira s čiliji. Ni trajalo dolgo, ko so ji roke zagorele: izkazalo se je, da so se tako rekoč vse predlanske paprike, od katerih je bilo seme, poženile s čiliji! »Shranila sva torej pol hladilne skrinje pekoče paprike, ki je idealna za rižote in juhe,« se namuzne Pajo.

Je gojenje čilijev domena vse družine? Niti ne, pravi, ima pa veliko spodbudo in podporo. Hčerka Tjaša, oblikovalka, je ob neki priložnosti rastlinjak označila za fotrovo pisarno in od tod do imena znamke Fotrovi čiliji je bil le korak. Logo in nalepke za omake in mešanice posušenih čilijev so njeno delo. Štiri leta je tega, kar je Pavle Gale, po poklicu usnjar galanterist, izgubil delo, dve leti je pošiljal prijave na razpise, na katere se delodajalci še odzvali niso. Še preden se je to zgodilo, pa je soprogi, diplomirani medicinski sestri na oddelku za opekline v UKC, obljubil, da če ostane brezposeln, ne bo obsedel na kavču. »Veliko najinim znancem se je namreč zgodilo prav to – pomilovanje in popolna paraliziranost, le pot od televizorja do hladilnika so zmogli.«

Po tistem si je postavil precej velik rastlinjak in sčasoma pridobil zaupanje v kakovost omak in začimb, ki jih izdeluje in jih zdaj trži pod okriljem Društva pod kozolcem. »Seveda sem se želel najprej prepričati, da je z njimi vse, kot mora biti, zato sem jih dal v analizo v laboratorij Zavoda za zdravstveno varstvo Ljubljana. Nujni pogoj za mikrobiološko ustreznost je pravilno ravnanje z embalažo, najpomembnejši so brezhibni pokrovčki stekleničk in kozarčkov, tako kot pri marmeladi,« pravi. Glavna sestavina v omakah, sedem desetin, je ponavadi ena sorta čilija – in seveda so pomembne kombinacije z drugimi okusi. »Nekateri čiliji so kot nalašč za družbo z vipavskimi breskvami, ananasom, celo gozd­nimi borovnicami, tak sadni priokus imajo, spet drugi, kot etiopski rjavi, so bomba v sredozemski kombinaciji s kaprami in oljkami.« Ni odveč pripomniti, da se med izdelki (po ostrini) najdejo takšni za začetnike, bolj utrjene in za težkokategornike.

Je rastlinjak za gojenje čilijev nujen? Pravzaprav ne, v Ljubljani je načeloma dovolj sonca in toplote. Seveda jih na prosto spomladi sadi precej pozneje kot v rastlinjak in mesec pozneje tudi dozorijo. Toda v rastlinjaku so zavarovani pred točo, zato tu rastejo tisti, ki jih namerava uporabiti za kuhanje omak. Nekatere sorte so proti koncu avgusta že dozorele, ta hude pa so ponavadi godne sredi septembra. Pri sortah jalapeno je znamenje zrelosti pokanje plodov v obliki črtic, četudi je morda plod še zelen.

Asociativna imena sort

Sicer pa imajo ljubitelji bolj kot z botanično delitvijo čilijev v pet vrst – v eni jim delajo družbo navadne paprike – več opraviti z razvrščanjem po Scovillovi lestvici, torej po ostrini. Kot vsem začetnikom tudi našemu sogovorniku sprva ni bilo prihranjeno podvajanje sort, saj so mnoge znane pod tako različnimi imeni, da jih začetni entuziast ne dohaja. »Vzemimo na primer sorto škofova kapa ('Bishofs crown'), ki so ji po obliki plodu nadeli tudi imeni 'Christmass bell' in 'Jocker's hat' ... Sicer pa imajo sila asociativna imena, če – v prevodu – omenimo samo dobro mulatko ali Petrov penis,« pravi iskrivi sogovornik.

Ko bodo pred zimo zmleti tudi posušeni čiliji – tu je zakon mešanica, saj ljubitelje pritegne tudi mavrica barv, za čisto črne drobce poskrbi rogata, a blaga 'Pasilla baijo'–, bo treba pohiteti s pripravo substrata, platojčkov, sadilnega načrta in številčnimi oznakami sort, kajti prvo seme mora v zemljo okrog božiča. »Čili potrebuje za kalitev vlago in toploto in najbolj se obnese, če imamo stare široke radiatorje, na katere postavimo platojčke s setvami. Sam dam čez vlažen substrat dve plasti papirja, folijo in potem še pokrov, da se ne izsuši. Prva semena so zunaj po petih dneh in dogajanje je treba preverjati zjutraj in zvečer, da ne bi papir zatrl klic. Vzkaljeno rastlinico potem izrežem iz platojčka, oblikovanega v mini lončke, in jo premestim.« Ko se je hči preselila na svoje, je v njeno sobo ob steno namestil regale, ki jih dodatno osvetljuje z namenskimi svetilkami, da se sadike ne pretegnejo. Če je marca toplo, jih kot mačka mlade čez dan prenaša v rastlinjak, aprila pa jih vanj že posadi. »A takrat je še vedno nevarnost pozebe. Če je napoved za čez noč nevarna, se obnese ogrevanje rastlinjaka s svečami. Na količke, zapičene v zemljo, nadnje poveznem glinene cvetlične lončke – da bi videli, kako to greje! Za naš rastlinjak je potrebnih najmanj osem sveč.«

Na koncu zorenja je mogoče ostrino čilijev nekoliko povečati tako, da jih ne zalivamo (naš sogovornik jih oskrbuje s kapljičnim namakanjem), toda samo dokler se ne začnejo povešati listi. Sicer pa je čili hvaležna vrtnina, ki ji bolezni in škodljivci prizanašajo, le pri jalapenu se pojavi mušica, ki v plod zvrta luknjico, vendar zaradi tega ne začne gniti, pove Pajo. In k čemu gredo čilijevi priboljški v njihovi domači kuhinji? »Raje kot to, kam jih dajeva, vprašajte, kam jih ne ... z ženo jih dodava povsod, le v govejo juho in k ribam ne.«

-----

Tako kot druge paprike čili gojimo kot enoletnico, vendar je mogoče rastlino v loncu obdržati tudi več let zapored. Pavle Gale svetuje, da jo oktobra prestavimo v klet in ji skoraj povsem odtegnemo zalivanje. Pozimi bo izgubila liste, spomladi pa jo obrežemo kot majhno drevesce, da bo pognala poganjke. Takrat jo tudi presadimo in pognojimo.

-----

Za ostrino čilija je kriv alkaloid kapsaicin, ki ga vsebujejo mesnati trakovi v notranjosti sadeža, na katere je pritrjeno seme.

-----

Tako kot druge paprike čili gojimo kot enoletnico, vendar je mogoče rastlino v loncu obdržati tudi več let zapored. Pavle Gale svetuje, da jo oktobra prestavimo v klet in ji skoraj povsem odtegnemo zalivanje. Pozimi bo izgubila liste, spomladi pa jo obrežemo kot majhno drevesce, da bo pognala poganjke. Takrat jo tudi presadimo in pognojimo.