Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Dober načrt olajša delo in poznejše odpravljanje okvar

Manjših popravil in prilagoditev na vodovodni in električni napeljavi se navadno lotimo takrat, ko spreminjamo razporeditev notranje opreme in gospodinjskih aparatov. Če pa zastavimo temeljito prenovo, ki vključuje tudi spremembo tlorisa bivalnih prostorov, je vodovodno napeljavo najbolje zamenjati v celoti in električno vsaj prilagoditi drugačni razporeditvi porabnikov električne energije. V obeh primerih gre za opravila, ki jih je treba prepustiti strokovnjakom, saj nas lahko odkrivanje in odpravljanje napak zaradi nestrokovno opravljenega dela drago stane.

Za menjavo vodovodnih in odtočnih cevi v hiši ne potrebujemo nobenih dovoljenj in posebnih načrtov, le izkušenega vodovodarja, ki bo svoje delo opravil tako, kot je treba. Če živimo v bloku, moramo o načrtovanih posegih obvestiti druge etažne lastnike. Ne samo zaradi hrupa, ki bo spremljal prenovitvena dela, ampak predvsem zato, ker bo treba za nekaj časa zapreti glavni ventil, pri menjavi radiatorjev pa izprazniti ogrevalni sistem.

Neoviran pretok vode v ceveh iz umetnih mas

Vroče pocinkane železne cevi za vodovodno napeljavo in svinčene, ki so se v preteklosti uporabljale za odtoke, zdaj skoraj v celoti nadomeščajo cevi iz umetnih mas. Lahko so plastične ali polietilenske, večplastne (sestavljene iz plastike na notranji in zunanji strani, vmes je aluminijasta folija ali kovinsko jedro), pogosto se vgrajujejo tudi tako imenovane pex cevi iz premreženega poli­etilena. Redkeje se uporabljajo pocinkane in bakrene, za katere se stranke običajno odločijo, ker jih je zaradi trdote zelo težko po nesreči prevrtati. Pomanjkljivost pocinkanih cevi je, da jih ne smemo kriviti, spoji so narejeni z veznimi elementi, povezave pa ni mogoče razstaviti, pravi samostojni podjetnik Aleš Pelcar. V nasprotju z njimi se cevi iz umetnih mas lahko upogibajo, kar omogoča spreminjanje smeri napeljave brez dodatnih elementov ali spojev, različni cevni elementi pa so spojeni z vijačnimi spoji ali s hladnim stiskanjem.

Prednosti sodobnih vodovodnih cevi je po njegovih besedah še več, najpomembnejša je, da v nasprotju z železnimi ne korodirajo in na njih ne nastajajo luknje in razjede, skozi katere začne zamakati, kar je bil v preteklosti najpogostejši razlog za menjavo napeljave. »Na notranji strani cevi iz umetnih mas se ne nabirajo usedline in vodni kamen, kar bi oviralo pretok vode. Gladke stene zagotavljajo manjši upor vode, zato lahko vgrajujemo tudi cevi z manjšim premerom, ki poleg tega prenašajo večje temperaturne obremenitve,« pojasni mojster.

Premišljeno speljane cevi

Zaradi mokrega madeža na steni ali nekaj ploščic, ki so odstopile, še ni nujno zamenjati celotne vodovodne napeljave, še zlasti če je ta stara le nekaj let. Vodovodar bo po­iskal mesto okvare in presodil, kateri posegi in v kakšnem obsegu so potrebni. Najti poškodovano cev v steni ali tleh pa ni vedno preprosto, saj lahko ta pušča na enem koncu, vlažen madež pa se pojavi drugje. »To je še zlasti težko ugotoviti, če ni načrta vodovodne napeljave. V tem primeru se odločim za izločanje: začnem pri madežu in sledim cevi oziroma porabnikom, ki so z njo povezani,« pravi Aleš Pelcar. Poškodovano mesto je najlaže najti s posebno napravo, a je postopek drag, zato večina raje žrtvuje nekaj ploščic. Če so že uporabljene cevi iz umetnih mas, se zamenja le poškodovani del napeljave, stare železne ali svinčene pa je smiselno zamenjati v celoti.

To pomeni, da bo treba odstraniti vse stenske in talne obloge. Nadaljnji posegi so odvisni od tega, ali bo napeljava potekala enako kot stara ali bo speljana drugje. Menjava v opeko ali beton vgrajenih cevi je zelo zahtevna, saj je treba najprej odstraniti fini in grobi omet. Preprostejša je predstenska izvedba z moduli za vgradnjo vseh sanitarnih elementov, ki jih lahko takoj po montaži omečemo in obložimo s ploščicami. Vodovodne cevi in pripadajoče elemente zlahka položimo v suhomontažne stene ali pa jih razpeljemo vmes med zidano steno in suhomontažno stensko oblogo, pri čemer je treba vedeti, da se bo prostor nekoliko zmanjšal. V vseh primerih je po besedah sogovornika priporočljivo speljati cevi čim bolj premišljeno, da jih ni preveč, predvsem pa, da med njimi ni prevelikih razdalj, zaradi katerih je treba poskrbeti za več spojev, na katerih najpogosteje nastanejo poškodbe.

Za menjavo električne napeljave nujen načrt

Medtem ko za zamenjavo vodovodne napeljave ne potrebujemo posebnega načrta, je ta vsekakor nujen pri zamenjavi ali obnovi električne napeljave. Čeprav smo Slovenci znani po tem, da hočemo (in znamo) marsikaj narediti sami, se del na električni napeljavi ni pametno lotevati v lastni režiji, opozarja Anton Pečaver iz podjetja Elektro Pečaver: »Še nas, ki že več let vsak dan opravljamo to delo, elektrika včasih preseneti. Za nekoga, ki se na zadeve spozna zgolj lai­čno, pa se lahko slabo konča že zamenjava vtičnice ali stikala, kaj šele, če se loti večjih posegov.«

Največja težava v starejših objektih je, da pogosto ne vemo, kje poteka električna napeljava, saj ni načrtov, posamezni vodi pa so bili v preteklosti napeljani »po potrebi«. Najbolj problematični so spoji, kot so razdelilne doze, vtičnice in stikala, ki so lahko vzrok za kratki stik. Verjetnost, da so spoji poškodovani, je premosorazmerna s številom predelav oziroma posegov na napeljavi. Da je nekaj narobe, opozarja pogosto pregorevanje žarnic, čeprav je to lahko tudi posledica poceni izdelkov, ki so zelo občutljivi na pregrevanje in vlago, pravi sogovornik. Sicer pa se sami kabli (vodniki) zaradi starosti večinoma ne izrabijo, če je napeljava ustrezno dimenzionirana. »Težave lahko nastanejo, če nameravamo na posamezen odsek priključiti močnejše porabnike, napeljave pa temu ne prilagodimo. V kuhinji v starejšem stanovanju, na primer, ne moremo kar priključiti indukcijske kuhalne plošče, ker napeljava ni prilagojena tako velikemu porabniku, medtem ko lahko vključimo malodane poljubno število manjših porabnikov.«

Pri obnovi električne napeljave je treba najprej preveriti obstoječe stanje. To pomeni, da elektrikar izmeri prevodnost in pregleda varovalke, preveri, kateri porabniki so že priključeni na neki tokokrog, nato pa na podlagi naročnikovih želja oziroma potreb po novih porabnikih prilagodi napeljavo. Če so v stenah le kabli, jih je priporočljivo odstraniti, na njihovo mesto pa namestiti cevi, v katerih bo potekala nova napeljava. Ta je lahko vgrajena na različne načine. Na zidanih stenah je lahko pod grobim ometom ali v njem, najbolj preprosto pa je cevi z vodniki in kabli razpeljati v suhomontažnih sistemih, pri katerih imajo konstrukcijski nosilci na različnih višinah pripravljene odprtine, skozi katere jih napeljemo. Izbiro cevi je treba prilagoditi vrsti suhomontažnega sistema – za lesene obloge moramo izbrati negorljive, za mavčnokartonske sisteme so primerne gibljive in rebraste izolacijske cevi. »Poskrbeti je treba za zaščito električnih tokokrogov, ki varuje napeljavo in porabnike pri večjem toku od pričakovanega. To storimo z vgradnjo varovalk; včasih so bile v uporabi talilne, zdaj pa so se uveljavili tako imenovani inštalacijski odklopniki oziroma avtomatske varovalke, ki so že prilagojene posameznim porabnikom,« pravi Anton Pečaver.

Voda in elektrika v enem prostoru

Kopalnica je prostor, v katerem je treba električni napeljavi nameniti posebno pozornost, saj je lahko vtičnica blizu izvora vode zelo nevarna. »V kopalnici je obvezno zaščitno stikalo, ki v primeru okvare izključi tok v tem prostoru, prav tako ne smemo pozabiti na izenačitev potencialov oziroma ozemljitev,« opozarja sogovornik in doda, da je treba upoštevati še nekatere druge omejitve. Do višine dveh metrov in manj kot 60 centimetrov stran od kabine za prhanje oziroma kadi naj ne bi bilo električnih napeljav. Če bi radi imeli nad kadjo, na primer, osvetlitev, naj bo ta ustrezno nizke napetosti, primerne so halogenke.

Pri večjih spremembah obstoječe napeljave je vsekakor priporočljivo narediti načrt, v katerem bo natančno določeno, kateri električni porabniki bodo v kopalnici in kakšno napeljavo bomo zanje potrebovali. Električni vodniki in kabli so v ceveh dobro zaščiteni. Podobno kot pri vodovodni napeljavi so cevi lahko vgrajene v zidane stene pod grobi in fini omet, najbolj preprosto pa jih je skriti v suhomontažni sistem sten ali med zidano steno in mavčnokartonsko stensko oblogo. Vsi konstrukcijski elementi imajo že pripravljene odprtine za razpeljavo električne in vodovodne napeljave, ki naj zaradi varnosti potekata na različnih višinah.

  • Matej 17.02.2011 reply

    Hahaha, jaz vedno pozabim kje imam kable. Potem pa stvari crkujejo, ko vrtam luknje za slika...Žena pa nori. Če ne zaradi slike, pa zaradi lukenj in crknjenih naprav.

  • Franc Petarda 17.02.2011 reply

    Babo zapret v sobo z električnimi kabli in načrtom, pa bo kmalu obupala! Potem bo pa spet desc OK ;)