»Bodoča stanovalca, mlad par, si je želel obvladljivo, preprosto in odprto domovanje, ki ga bosta lahko preprosto uporabljala in vzdrževala. V svoji nepotrošniški filozofiji sta bila dosledna in sta večino gradbenih del, glajenja in pleskanja sten ter celo napeljavo elektrike in vodovoda izvedla sama. Pomoč pri mizarskih mojstrih sta poiskala zgolj pri izdelavi pohištva,« pojasnjuje arhitekt Tomaž Ebenšpanger iz biroja Skupaj arhitekti.

Iz dveh manjših sob velik osrednji prostor

Z vstopom v šestdeset kvadratnih metrov veliko stanovanje se skozi predprostor, ki zaradi ogledal deluje večji, odpre javen, družaben prostor, ki ga sestavljata kuhinja z jedilnico in velika dnevna soba, ki se odpira na vzhodno in zahodno strešno teraso. Ta je zaradi tega ves dan obsijan z veliko svetlobe in ponuja lep razgled. Osrednji bivalni prostor je nastal iz dveh manjših sob, po tem ko so odstranili prečne nenosilne stene.

»Kuhinja z jedilnico in bivalni prostor so nedeljiva celota. V nizu shranjevalnih omar, ki so hkrati tudi pregrada med hodnikom in bivalnim prostorom, se med drugim skriva velik hladilnik. Na koncu linijsko zasnovane kuhinje pa se ob izhodu na teraso skriva še priročna zidna niša za plinsko jeklenko in dodatno shranjevanje. Celoten kuhinjski delovni niz je osvetljen z linijsko LED-osvetlitvijo, ki se skriva pod polico nad delovnim pultom kuhinje, izvedenim iz kerrock plošče,« pojasnjuje sogovornik. Dolgo mizo iz orehovega lesa, ki se po potrebi lahko z dvigom stranskih kril tudi podaljša, dopolnjuje ob celotno dolžino stene postavljena nizka sedalna klop z velikimi izvlečnimi predali za shranjevanje stvari, ki se naberejo skozi čas.

Iz predprostora je dostop tudi do svetlega prostora za osebno higieno z razkošno kadjo. Tla so po besedah arhitekta obložena z dvema monolitnima kosoma slovenskega naravnega kamna iz kamnoloma Lipica in električno ogrevana. Stene so zgolj pleskane s posebno pralno barvo. V zidu se za ogledalom skriva obstoječa shranjevalna niša.

Spalnica je zasnovana kot niz belih omar in s posteljo iz orehovega lesa, vstavljeno v zidno nišo, s skritim dostopom do garderobne niše, kjer se je pred prenovo nahajala kuhinjska shramba.

!!galerija!!

Prilagoditev sodobnemu načinu življenja

Stanovanja, ki so bila zgrajena v prejšnjem stoletju, običajno ne potrebujejo le prenove interierja, temveč tudi posodobitev in prilagoditev sodobnemu načinu življenja. »Taka stanovanja so načeloma zaradi svoje starosti lahko v fazi nakupa nekoliko cenejša, s premišljenimi pristopi prostorske preureditve in obnovo v tehničnem smislu pa jim lahko za relativno majhen dodaten strošek bistveno dvignemo bivanjsko vrednost in s tem nenazadnje tudi samo tržno vrednost,« pravi arhitekt Tomaž Ebenšpanger, tudi docent na Oddelku za arhitekturo na Fakulteti za gradbeništvo, promet­no inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru. Zato je pri tovrstnih prenovah običajna prenova električne napeljave, vodovoda in kanalizacije, pri temeljitejših preureditvah same organizacije prostora pa tudi vgradnja plavajočih estrihov in zamenjave tlakov. Kot še poudarja arhitekt, se starejša stanovanja poskuša prilagoditi sodobnemu načinu bivanja, tako da manjše prostore povežejo v večje, seveda, če je to statično izvedljivo.

Od želja do izvedbe

V začetni fazi prenove in zasnove interierja arhitekti z bodočimi uporabniki največ časa namenijo pogovoru o njihovih željah, predstavah in zmožnostih. »Arhitekti jim predstavimo svoj pogled na nalogo, lokacijo in potenciale, ki jih projekt ponuja. Skozi dialog, predstavitve in raziskovanje podobnih projektov ter izbor materialov potem v procesu razvoja projekta pridemo do rešitve, ki je sprejemljiva za bodočega uporabnika, arhitekti pa v rešitvi še vedno prepoznamo berljiv koncept in enostavno, domiselno rešitev,« poudarja Ebenšpanger. Najpomembnejše pa je, kot še pravi, tvorno sodelovanje z izvajalci v izvedbeni fazi, ki je ključna za uspešen razplet projekta in visoko kakovost bivanja po vselitvi.

Interier, pisan na kožo lastnikoma

Kakovost bivanja je tesno povezana z načinom življenja uporabnika, njegovim odnosom do stvari. Nekaterim je pisana na kožo izčiščenost, pristop 'manj je več', drugim močne barve in zapolnjeni prostori.

»Glede na to, da se v vsakem projektu, ki se ga lotimo, skušamo vedno znova preizpraševati o temah kot so svetloba, materiali, forma, detajli in vzpostavitev dialoga s kontekstom ter skozi poenostavljanje življenjskega prostora dosegati maksimalne vsebinske kvalitete prostora mimo samega formalnega izraza, bi lahko rekli, da je interier minimalističen. A ta lastnost je prej rezultat samega procesa na koncu kot samo formalno izhodišče na začetku,« odgovarja arhitekt na vprašanje, ali gre v tem primeru za minimalistični interier.

Po njegovih besedah gre za ekonomičen projekt, ki je zahteval drznost in vztrajanje bodočih stanovalcev, ter arhitektovo eksperimentalno domiselnost, da je nastal prostor, ki predstavlja kontekst, ozadje za vsebino, kakršno stanovalca želita živeti.

PREBERITE ŠE: Hiša za tretje življenjsko obdobje

NA MIČNI PREBERITE: Hannah Mancini ponosna na ukrivljeno zofo iz sedemdesetih