!!galerija!!

Pier Paolo Sonoli je hišo podedoval po svoji stari mami in je zato nanjo čustveno navezan. Na njej se pozna, da je vsak poseg skrbno načrtovan in da je vsako uporabljeno gradivo tradicionalno. Hiša zato ni le zasebna lastnina, temveč dopolnjuje historični ambient vaškega trga, njegovo javno podobo, ki jo užijejo tudi obiskovalci naravnega spomenika Škocjanskih jam. Zato ga je toliko bolj prizadela obnova tlakov, ki je v trg vnesla tako imenovano »pogumno sodobno potezo«, v resnici pa ni imela posluha za avtentičnost lokalnega prostora, ki temelji na preprostosti, domačih naravnih gradivih in nizkih stroških.

IZKAZNICA
Kraj: Škocjan
Lastnik: Pier Paolo Sonoli
Leto gradnje: 18. stoletje
Leto prenove: od 2008 do 2018
Konservatorka: Eda Belingar, ZVKD OE Nova Gorica
Projektiranje: lastnik
Obrtniki: nadzor Bartolo Clavdio, Cante Aleksander, Artigiano edile, Prepoto (Praprot)

Lastnik hiše ima tisto lastnost, ki so jo staroste restavratorstva opisali: »Za ta poklic ni dovolj šola, zanj moraš biti rojen!« Sonoli to dokaže s svojim odnosom, ki ga vodi pri obnovi hiše. Najprej pove, da ne obnavlja, temveč vzdržuje. Nato, da pred vsakim posegom najprej pomisli, kako bi to naredili predniki. Ter na koncu sklene – prenova ni dražja kot novogradnja.

Nenavadno stališče, ki ga pri nas omenjajo le redki, v splošnem javnem mnenju pa je prevladala trditev, da je ravno nasprotno. Toda ko pregledate Sonolijevo izvedbo, po­stajajo argumenti trdni. Predvsem od stare hiše ne zahteva, da mora delovati kot nova. Stavbo je moral sicer temeljito gradbeno utrditi in obnoviti streho, vendar je lesene strope zamenjal z lesenimi legami in pohodnimi deskami ter omete samo pokrpal. Oken ni povečeval, vse odprtine so ostale enake velikosti in vanje je vgradil lesena okenca s polkni. Fasado so mu pomagali izdelati zidarji, ki imajo izkušnje s podobnimi primeri. Niso je odbili do kamna in naredili na novo v »starinskih zaglajenih gotskih ometih«, temveč zmešali malto iz grobega peska, razbrali iz ohranjenega dela poteze zidarja izpred sto ali več let in ponovili njegovo izvedbo. Na koncu so v apneni vodi raztopili mineralni pigment, pridobljen iz zemlje, ter jo obarvali v lazurno oker odtenek, ki ne prekriva ometa, temveč dovoli, da se poteze zidarja opazijo in da se v porah počasi nabira patina. In seveda – narejena je tako, kot bi jo naredili stari – obnovljena in opleskana je samo na tržni strani, zadnje fasade pa so samo pokrpane in sive.

Lastnik v notranjosti tudi malo improvizira, za sodobno bivanje je vgradil kopalnico in leseno stopnišče. Ko mu zmanjka opreme, zavije na bolšji trg, dokupi kak kos stavb­nega pohištva ali opreme ali ga izdela po starem vzoru kar sam. Kakšnega od neuporabnih predmetov tudi predela v luč, polico ali drug na novo uporaben predmet.

Hiša je vzoren primer prenove, ki »se splača«. Njen lastnik uživa v tem, kar nastaja z njegovimi rokami in ob pomoči izkušenih izvajalcev. Sproti pa se uči o življenju, delu in tehnologiji gradnje, ki se je razvijala tisočletja in smo jo z industrializacijo v dobrih petdesetih letih povsem pozabili. Zato na mizi v jedilnici ne leži motorevija, temveč knjiga o tradicionalnih tehnikah obdelave sten.