Najmanjša debelina toplotne izolacije je odvisna od veljavnih predpisov, toplotne prevodnosti in debeline drugih materialov v konstrukciji. Če želimo, na primer, pridobiti nepovratna sredstva Eko sklada za toplotno izolacijo obstoječe hiše, bomo morali vgraditi fasadni sistem z najmanj 15 centimetri toplotne izolacije, katere toplotna prevodnost ne sme presegati 0,045 W/mK. Debelina toplot­ne izolacije je lahko tudi manjša, če toplotna prehodnost celotnega konstrukcijskega sklopa ne presega 0,30 W/m2K. Enako velja za fasadne sisteme s toplotno izolacijo iz naravnih materialov, ne glede na vrednost toplotne prevodnosti samega izolacijskega materiala. Če smo, denimo, izbrali kameno volno s toplotno prevodnostjo 0,036 W/mK, je bo zadostovalo 12 centimetrov, da zadostimo zahtevani toplotni prehodnosti 0,30 W/m2K. Tehnična smernica, ki spremlja pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah, sicer določa, da toplotna prehodnost zunanjih sten ne sme biti večja od 0,28 W/m2K.

Dodaten centimeter – za dva odstotka dražja naložba

Po besedah Romana Kuniča iz podjetja Frag­mat je toplotna izolacija še vedno najpomembnejši in predvsem stroškovno najbolj učinkovit način varčevanja z energijo: »Minimalna debelina, ki je predpisana s standardi, pravilniki ali zakoni, ni bila v nobenem obdobju osnova za najbolj gospodarno izbiro debeline toplotne zaščite. Vedno je bilo na srednji in daljši rok bolje graditi z debelejšimi sloji toplotne izolacije, kar še posebno velja v obdobjih z visoko ceno energije, pri stavbah z daljšo življenjsko dobo in zahtevah po višjem toplotnem udobju. Dejstvo je, da če povečamo debelino toplotne izolacije, je fasadni sistem dražji le za ceno dodatnih centimetrov. Z drugimi besedami: v kontakt­ni izolacijski fasadi pomeni dodaten centimeter toplotne izolacije komaj dva odstotka dražji fasadni sistem, vključujoč material, delo in najem gradbenega odra.«

Vendar to ne pomeni, da je debelino toplot­ne izolacije smiselno povečevati v nedogled. »Največja debelina ni omejena v tehnično­izvedbenem smislu, ampak v smislu dolgoročne stroškovne učinkovitosti in z zdravo pametjo,« poudarja Miha Tomšič z Gradbenega inštituta ZRMK. Toplotna prehodnost konstrukcijskega sklopa se namreč ob večanju debeline toplotne izolacije ne zmanjšuje linearno, ampak z vsakim dodatnim centimetrom počasneje. Kakor pravi Tomšič, je izjemno težko pavšalno trditi, pri koliko centimetrih je ustrezna meja, vsako stavbo je treba obravnavati posebej: »Vgraditi 15 ali 20 centimetrov na zunanji steni je lahko povsem upravičena in strokovno zanimiva dilema, medtem ko je vprašanje, ali vgraditi 35 ali 40 centimetrov, bolj izziv v spretnosti akademske razprave.«

Kljub temu se sogovornik strinja, da je toplot­na zaščita sestavni del ukrepov učinkovite rabe energije, razvoj na tem področju pa razmeroma hiter, saj proizvajalci materialov vedno najdejo prostor za kakšno izboljšavo. Izboljšana toplotna izolativnost in manjši vpliv materiala na okolje (med samo pro­izvodnjo, pri razgradnji ali ponovni uporabi) so bili argumenti, ki so jih v ospredje postav­ljali tudi razstavljavci na letošnjem spomladanskem sejmu Dom v Ljubljani. Tam je bila med drugim na ogled izolacija iz steklene volne z izboljšano, manjšo toplotno prevod­nostjo, proizvajalec pa je poudarjal, da z zelo pozitivnim razmerjem med tako imenovanimi preprečenimi in povzročenimi okoljskimi vplivi znatno prispevajo k trajnostnemu razvoju. Zelo majhna toplotna prevodnost odlikuje tudi izolacijo iz trde poliuretanske pene (od 0,022 do 0,028 W/mK), ki je zelo tanka, na zgornji strani ima integrirano paroprepustno folijo, na spodnji pa parno oviro in je po zagotovilu proizvajalca primerna tako za toplotno izolacijo novogradenj kot za sanacije starih streh. Proizvajalec kamene volne je med prednostmi svojih izdelkov poleg majhne toplotne prevodnosti poudarjal paroprepustnost in vsebnost veziv na naravni osnovi, ki izboljšujejo kakovost zraka v prostoru ...

Pravilno pritrjevanje izolacije

Ne glede na to, za kateri izolacijski mate­rial oziroma fasadni sistem smo se odločili, moramo poskrbeti, da bo ustrezno vgrajen. Material za toplotno izolacijo je treba vedno vgrajevati na ravno, trdno, suho in čisto podlago. Ko gre za način pritrjevanja – lepljenje, sidranje ali vijačenje –, pa je treba upoštevati priporočila proizvajalca materiala. Zgolj točkovni nanos lepila na izolacijsko ploščo ne zagotavlja pravilnega oprijema in stabilnosti, zato ga ne priporoča več noben proizvajalec, takšnega načina lepljenja ne predpisuje niti nobena tehnična smernica.

V skladu s tehničnimi smernicami se za izvedbo kontaktnih fasad (te so najbolj razširjene) priporoča pasovno nanašanje lepila po obodu plošče, nato pa še linijski ali točkovni nanos dodatnega lepila na dveh ali treh mestih po sredini. Kakor pravijo v Fragmatu, sta tako zagotovljena dober oprijem plošče na podlago in njena stabilnost v celotni živ­ljenjski dobi. Takšen način lepljenja hkrati onemogoča dvig zraka za ploščami in s tem uhajanje toplote. Pri linijsko-točkovnem lep­ljenju mora stična površina po namestit­vi plošče zavzemati vsaj 40 odstotkov njene površine, pri površinskem pa vsaj 80 odstotkov. Pri toplotni izolaciji družinskih hiš ni potrebno sidranje fasadnih plošč, če pa ga že izvajamo, je treba za glavo sidra izrezati dva do tri centimetre globoko luknjo. Po montaži prekrijemo vrh sidra z izvrtanim materialom, tako da je na površini enoten material.

Lamele kamene volne imajo vlakna orientirana pravokotno na zid, zato imajo boljše mehanske lastnosti in jih lahko vgrajujemo brez mehanskega pritrjevanja, pravijo v podjetju Knauf Insulation. Sidranje je potrebno le v nekaterih primerih, denimo na višinah nad 20 metrov ali če so lamele debele več kot 16 centimetrov. Pomembno je, da se gradbeno lepilo z zobato gladilko nanese po vsej površini lamele.

Pri sanaciji fasade se običajno uporabljajo plošče kamene volne, ki jih je treba lepiti po obodu in na sredini pasovno. Proizvajalec poudarja, da je treba plošče polagati na fasadno površino z zamikom približno pol plošče, na vogalih pa križno. Mehansko pritrjevanje plošč kamene volne s sidri pride na vrsto, ko se lepilo posuši, proizvajalec priporoča uporabo treh sider na ploščo oziroma šestih na kvadratni meter.

Fasadne plošče iz ekspandiranega polistirena se praviloma pritrjujejo samo z gradbenim lepilom. Kot že rečeno, zgolj točkovno lepljenje ne da dobrih rezultatov. Priporoč­ljiv je pasovni nanos lepila po obodu plošče ter nato še linijski ali točkovni na dveh ali treh mestih po sredini. Glede na to, v kakšnem stanju je stara podlaga, je treba v nekaterih primerih predvideti še dodatno mehansko sidranje plošč iz ekspandiranega polistirena na fasadni zid. Ta lahko na razdalji treh metrov odstopa za največ pol centimetra; če je odstopanje pri treh metrih en centimeter, denimo, se poraba lepila poveča za petnajst odstotkov, za prav toliko se podaljša tudi čas za lepljenje. Fasadni zid, na katerem so več­je neravnine, je treba zato pred lepljenjem toplotnoizolacijskih plošč najprej izravnati z grobo apneno cementno malto, betonske, azbestnocementne in površine iz lahkega betona pa premazati še s prednamazom, ki zagotovi boljši oprijem lepila.

Fasadne plošče s preklopi lepimo na zid z desne proti levi in od spodaj navzgor. Ploščo, na katero smo nanesli gradbeno lepilo, rahlo pritisnemo ob zid in jo poravnamo do sosednjih. Vogalna plošča mora biti položena tako, da sega za svojo debelino plus dva centimetra čez vogal objekta. Polagati jih je treba z zamaknjenimi vertikalnimi stiki, tako da z ostankom leve vogalne plošče začnemo lepiti novo vrsto na desni strani, zamik vertikalnih stikov pa mora biti vsaj 30 centimetrov. Pri ravnanju plošč si pomagamo z daljšo let­vijo, leseno ali kovinsko, pri tem pa ni dovoljeno udarjanje in močno pritiskanje, saj lahko izrinemo lepilo, zaradi česar plošča na tem mestu izgubi stik s podlago. Morebitne točkovne izbokline na zidu odpravimo z brušenjem fasadnih plošč z notranje strani, tako da ostane zunanja površina cela. Morebitne reže med ploščami lahko zapolnimo samo z ekspandiranim polistirenom, nikakor ne z lepilom ali malto. Vsekakor je priporočljivo poskrbeti, da se robovi čim bolj natančno stikajo, drugače se bo reža zapolnila z lepilom iz prve plasti zaključka fasade.

Če je podlaga dobra (opeka, betonski zidaki in podobno), dodatno mehansko pritrjevanje fasadnih plošč ni potrebno. Dodatno sidranje s PVC-pritrdili, ki jih pritrjujemo neposredno na fasadne plošče, se izvede, če je podlaga zelo gladka, če je na njej starejši omet, fasadna barva ali dekorativni omet. Koliko sider bo treba uporabiti, je odvisno od stanja podlage, enako velja za sam način sidranja. Mehansko pritrjevanje pa je nujno pri višinah nad osem metrov (ne glede na vrsto podlage) in pri vgradnji fasadnih plošč iz črnega (grafitnega) ekspandiranega polistirena z boljšo izolativnostjo.