Kolikšna naj bo debelina toplotne izolacije, je odvisno od tega, kakšno energijsko varčnost želimo doseči, poudariti pa velja, da vsak dodaten centimeter nad minimalnimi zahtevami pomeni le za dva odstotka večjo naložbo, ki se hitro povrne s prihranki.

Nad petimi stopinjami Celzija

Po besedah Matije Proja iz podjetja Saint-Gobain gradbeni izdelki se lahko komponente fasadnega sistema vgrajujejo, dokler je zunanja temperatura nad petimi stopinjami Celzija, površina zidov pa zaščitena pred neposrednim omočenjem in osončenjem. Trenutne vremenske razmere torej še omogočajo izvedbo. Težava v prehodnih obdobjih je, da so dnevne temperature nad nič, ponoči pa lahko padejo pod zmrzišče. Glede na temperaturo, vlažnost zraka, orientacijo površin na objektu in podobno je čas sušenja posamezne komponente sistema (lepilo, osnovni premaz, zaključni sloj) lahko različno dolg, tudi do nekaj dni. Večina izdelkov v času izvedbe in nanosa vsebuje vodo, ki jo je treba izsušiti pred nanosom drugih slojev – če temperatura v času sušenja pade pod nič stopinj, lahko voda zmrzne, posledice so poškodbe materiala, vpliv na pigment in druge.

Ravno zato so proizvajalci razvili izdelke s prilagojenimi recepturami, ki omogočajo podaljšanje sezone vgrajevanja fasadnih sistemov globoko v zimski čas. Denimo lepilo, s katerim lahko izdelujemo armirni sloj do minus sedem stopinj ali pa z njim lepimo izolacijo na nezmrznjeno podlago. V zaključne sloje na akrilni osnovi lahko po Projevih besedah primešamo posebne dodatke, ki pospešijo sušenje in izvajalcem omogočijo, da izkoristijo nekaj ur lepega vremena s temperaturami nad nič stopinj.

Praviloma so za izvedbo fasade najboljši spomladanski in jesenski meseci, ko temperature niso previsoke ali prenizke, a bolj kot letni čas so pomembne vremenske razmere, ki so lahko primerne tudi poleti in pozimi, pravijo v Baumitu. Za večino izdelkov tako velja, da mora biti temperatura med vgrajevanjem in vezan­jem nad pet stopinj Celzija, priporočljivo pa je, da ne presega 30 stopinj. Fasado moramo tudi ustrezno zaščititi pred vetrom, padavinami in soncem, za to se uporabljajo zaščitne fasadne mreže ali zavese.

Za izvedbo zaključnega ometa pa je priporočljiva višja temperatura, okrog sedem do deset stopinj Celzija, odvisno od proizvajalca fasadnega sistema in tudi od vrste zaključnega sloja, pravi Roman Kunič iz podjetja Fragmat, kjer izdelujejo le fasadne plošče, ki jih nato različni proizvajalci vgrajujejo v svoje fasadne sisteme. Božidar Mithans iz Demita dodaja, da so na vremenske razmere še zlasti občutljivi silikatni zaključni ometi, zato jih je treba vgrajevati pri temperaturi nad deset stopinj Celzija, relativna zračna vlažnost pa ne sme presegati 75 odstotkov.

Evropsko tehnično soglasje in pravilna vgradnja

Ne glede na to, kateri fasadni sistem smo izbrali, je zelo pomembno, da so vse njegove komponente vgrajene pravilno ter po priporočilih in navodilih proizvajalcev. Vsi materiali morajo imeti evropsko tehnično soglasje (ETA), to je tudi pogoj za pridobitev subvencije Eko sklada. Uporaba materialov brez tega soglasja po Kuničevih besedah preprosto ni dovoljena, v certifikatu ETA 004, ki ga mora imeti vsak fasadni sistem, pa je navedena tudi vrsta in kakovost lepila, ki ga lahko uporabljamo za vgradnjo določenega sistema.

Najbolj razširjeni so kontaktni fasadni sistemi, vsi so v osnovi sestavljeni iz lepila, izolacijske plošče, armirnega sloja in zaključnega ometa. Izolacijske plošče se pri večini sistemov zgolj lepijo na podlago, dodatno pritrjevanje z namenskimi pritrdili ali sidri je potrebno le v nekaterih primerih, običajno pri sanacijah in če hiša stoji na območju, kjer pogosto močno piha. Vrsto lepila določi proizvajalec fasadnega sistema glede na podlago in uporabljeni sistem, praviloma se nanaša na izolacijske plošče, v nekaterih primerih tudi na podlago. Vse znane tehnične smernice za izvedbo tovrstnih fasad priporočajo pasovno nanašanje lepila po obodu plošče in nato še linijski ali točkovni nanos dodatnega lepila na dveh ali treh mestih po sredini plošče. Po besedah Božidarja Mithansa tako zagotovimo dober oprijem plošče na podlago in njeno stabilnost v življenjski dobi, hkrati pa onemogočimo dvig zraka za ploščami in s tem uhajanje toplote. Na lamelne plošče iz kamene volne lahko lepilo nanašamo tudi po celotni površini plošče. V primeru linijsko-točkovnega lepljenja mora stična površina po namestitvi plošče zavzemati vsaj 40 odstotkov površine plošče, v primeru površinskega lepljenja pa vsaj 80 odstotkov, poudarjajo v Baumitu.

Točkovno lepljenje odsvetovano

Kunič opozarja, da zgolj točkovnega nanosa lepila na izolacijsko ploščo ne priporoča več noben proizvajalec niti nobena tehnična smernica, saj ne zagotavlja pravilnega oprijema in stabilnosti plošče. A ravno to se je zgodilo bralcu Simonu, ki mu je pooblaščeni izvajalec enega izmed proizvajalcev avgusta vgrajeval fasadni sistem z izolacijskimi ploščami iz grafitnega EPS na novogradnji. Delavci so lepilo nanašali na plošče točkovno, na njegovo vprašanje, ali je to pravi način, je dobil odgovor, da bi drugače porabili preveč lepila.

Medtem ko je čakal na odgovor zastopnika proizvajalca izbranega fasadnega sistema, je v katalogu proizvajalca našel informacijo, da mora biti lepljenje linijsko, na spletu pa nasprotujoča si mnenja fasaderjev, ki so večinoma zagovarjali točkovno lepljenje. Izvajalec je svojo odločitev za točkovni nanos utemeljil z razlago, da je bilo le tako mogoče izravnati neravnine na zidu in da je prva stranka, ki se je v osmih letih njegove fasaderske prakse pritožila nad načinom lepljenja. Dodal je še, da tako ali tako ni mogoče ničesar več spremeniti, ker so plošče že nalepljene. Na bralčevo vztrajanje, da je nekaj vseeno treba narediti, je zastopnik predlagal, da se na površini fasade naredi nov zaključek z linijskim nanosom lepila, kar bi preprečilo t. i. učinek dimnika (uhajanje toplote v zrak). Ta postopek se sicer uporablja pri sanaciji starih fasad, bralec pa je toplotno izoliral novogradnjo. Od proizvajalca je želel konkretne informacije, kakšne so posledice neustreznega načina lepljenja fasadnih plošč (kolikšne bodo izgube toplote, ali obstaja nevarnost, da se v medprostoru med zidom in izolacijsko ploščo zadržuje mrčes, in podobno), predvsem pa je hotel izvedeti, ali je mogoče napake odpraviti pred dokončanjem fasade.

Prvi odgovor proizvajalca je dobil šele po dvajsetih dneh, potem ko je že nekajkrat pisal centrali podjetja v sosednji državi, in še takrat so vso odgovornost prelagali na fasaderja, češ da ne morejo za vsakega izvajalca posebej preverjati, ali sistem vgrajuje po njihovih priporočilih, pojasnjuje bralec. Nadzor nad pravilno vgradnjo je po njihovem mnenju naloga nadzornika gradnje, ki ga je za to pooblastil investitor. V pismu so mu med drugim zapisali, da so izvajalca opozorili na nepravilnosti, da pa ne morejo ocenjevati posledic nepravilne vgradnje in določati nadaljnjih ukrepov. Kdo drug pa naj bi to storil, če ne tisti, ki določa postopek pravilnega lepljenja?

Bralec meni, da bi ga moral zastopnik pred začetkom del opozoriti, da je dovoljen le linijski nanos, vsekakor pa bi mu lahko vsaj svetoval, naj od fasaderja zahteva odstranitev vseh napačno prilepljenih plošč in njihovo ponovno, tokrat pravilno lepljenje, saj to, kakor je izvedel v pogovoru z enim izmed delavcev, ni noben problem. A očitno, pravi bralec, je proizvajalcu in njegovemu zastopniku pomembno samo, da fasadni sistem proda, da bi bila pri takšnem zapletu v podporo investitorju, pa sploh ne razmišljata.

Lise, neravnine, razpoke in odstopanje od podlage

Posledice nepravilne vgradnje fasadnega sistema še zdaleč niso tako nedolžne, lahko se pokažejo razmeroma hitro, lahko šele čez nekaj let. Lise in madeži na površini, razpoke, mehurjenje in luščenje zaključnega sloja, poškodbe armirnega sloja in celo odpadanje celotnega fasadnega sistema, našteva posledice Proj. Zelo problematično je nenehno upogibanje plošč, ki z leti povzroči »izris« plošč na površini fasade in propadanje zaključnega ometa, problematični so tudi toplotni mostovi in uhajanje toplote za ploščami, opozarja Mithans. Sanacija napak je najdražja, saj je treba tako rekoč vso fasado izvesti na novo. Težave so navadno povezane z napačno izbiro lepila, nepravilnim lepljenjem plošč in slabo pripravljeno podlago, pravijo v Baumitu in dodajajo, da je način sanacije odvisen od stanja poškodb in ga je treba določiti za vsak primer posebej.

Sogovornike smo seveda vprašali, kaj lahko stori investitor, če ugotovi, da fasader vgrajuje sistem v nasprotju z navodili proizvajalca. Vsi po vrsti pravijo, da je bolje preprečevati kot zdraviti, zato svetujejo investitorjem, naj izberejo izvajalca z licenco, saj proizvajalci skrbijo za njihovo usposabljanje. Fasado naj izdela dovolj usposobljen izvajalec, priporočajo v Demitu, kjer so v zadnjih desetletjih usposobili in izdali več tisoč licenc fasaderjem, slikopleskarjem in drugim izvajalcem zaključnih del v gradbeništvu. Seminarje izvajajo praviloma v februarju ali marcu, namenjeni pa so tudi investitorjem, ki se želijo podrobneje seznaniti z njihovimi materiali, sistemi in načini vgradnje.

V Baumitu pravijo, da redno organizirajo izo­braževanja, na katerih izvajalci pridobivajo znanje o pravilni izvedbi fasad, informacije o pravilni vgradnji so dostopne tudi na njihovi spletni strani. Odločitev vsakega izvajalca pa je, kako bo to znanje uporabil v praksi, pri tem pooblastilo ne igra pomembne vloge, saj izvajalec ne izvaja del v imenu proizvajalca, ampak le uporablja njegove materiale, poudarjajo v Baumitu. Po njihovih besedah je torej za pravilno izvedbo odgovoren izvajalec, za nadzor nad izvedbo del pa mora skrbeti oseba s strokovnim znanjem, ki jo za to pooblasti investitor.

V podjetju Saint-Gobain gradbeni izdelki izdajajo priporočila za vgradnjo fasadnih sistemov, ki temeljijo na ustreznih smernicah. Matija Proj pa pritrdi, da se pri vgradnji iz različnih razlogov dogajajo odkloni od teh priporočil. Zaradi obsega poslovanja je nemogoče sprem­ljati vsak posamezen objekt in opozarjati na nepravilnosti, ne nazadnje je to naloga gradbenega nadzora, vsaj pri večjih objektih. Pri individualnih objektih to vlogo po njegovih besedah velikokrat prevzamejo ozaveščeni investitorji, ki se dodobra pozanimajo o pravilni vgradnji fasade. Ob morebitnih težavah se vedno odzovejo na klic investitorja, nadzornika ali izvajalca. Skupaj poskušamo ugotoviti vzrok za težave, ki lahko izhajajo iz načina vgradnje, zapletenosti detajla, vremenskih in drugih vplivov ali kakovosti materiala, pojasnjuje sogovornik in doda, da ne glede na vzrok vedno predlagajo postopek sanacije, ki glede na pretekle izkušnje lahko pripomore h korektni rešitvi problema.