Ko je Viskas s sanmi okoli 11. ure tistega dne prispel v službo na kranjskogorsko snežno plažo, so ga v hipu obstopili malčki s svojimi starši. Medtem ko je množica navdušeno vzklikala in fotografirala severnega jelena, je ta gledal tjavdan, kot da mu vse te slave sploh ni mar.

Nadaljevalo se je z rezervacijami za krožno vožnjo ob vznožju smučišča, med katerimi so bili najglasnejši Italijani. Ko se je Viskas stresel in so se z njegovega hrbta oglasili kraguljčki, se je zazdelo, kot bi ga tod pozabil Božiček. Tako je na prve severne jelene gledal tudi Aron, sin Zorana Šordjana, ko je pred približno dvema desetletjema začel svoj novi konjiček in posel hkrati.

»Bilo mi je zanimivo, bil sem vesel in prepričan, da je oče Božičkov sodelavec,« se spominja danes 24-letni študent računalništva in informatike, ki, vse dokler je sneg, ob koncih tedna pomaga očetu voditi jelenjo vprego z enega dela smučišča na drugega.

Medtem odgovarja na številna vprašanja o teh prekrasnih živalih, med katerimi je zadnje čase najpogostejše, zakaj ima Viskas samo en rog. Pred kratkim ga je neki pes malce splašil. Pri umikanju je s svojim naglavnim ponosom trčil v drevo in ga deloma polomil. Kot pri tem pojasni njegov lastnik, je štiriinpolletni Viskas k farmi prišel lani in je kastrat, zaradi česar menja rogovje šele v poletnem času, tako da mu pozimi, ko ga najbolj potrebuje, rogovje ostane na glavi. Jelenji samci začnejo izgubljati rogovje ponavadi v sredini decembra, med izpadom enega in drugega pa so kakšna dva ali tri tedne prav tako enorogi.

Od kod Zoran uvaža jelene ter kakšna nesreča se mu je pripetila lansko leto, si lahko preberete v današnji tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si.