13. 6. 2012 | Besedilo: Saša Bojc, Delo | Fotografije: Blaž Samec/Delo
Opazovanje ptic v ljubljanskem Tivoliju
13. 6. 2012 | Besedilo: Saša Bojc, Delo | Fotografije: Blaž Samec/Delo
»A nismo že malo prepozni?« je zanimalo sivolaso gospo, ko je skupina nekaj po 9. uri krenila na pot za pticami po ljubljanskem Tivoliju. »Nikdar ni prepozno, pomembno je, da greš,« je odgovoril vodnik Dare Fekonja, in čeprav je sonce tisto dopoldne že dodobra pripekalo, se je iz zelenja še vedno razlegal pisan ptičji ščebet.
Še pred tem je Dare Fekonja, predsednik ljubljanske sekcije Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), zaposlen v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, pokazal nekaj otipljivih skrivnosti iz velikega sveta (malih) pernatih živali: jajca različnih vrst ptic, tudi laboda, kragulja in emuja, kot iz vate spleteno gnezdo liščka ter kosmat izbljuvek lesne sove, v resnici skupek neprebavljene dlake, ki jo je našel v travi.
Nato je pojasnil razliko med perjem orla in sove: »Orlovo pero je bolj grobo, velika uharica pa ima mehka peresa. Zakaj? Orel lovi podnevi, velika uharica ponoči. Njena mehka peresa so med letom neslišna. Ker se ponoči slabše vidi, lovi predvsem s sluhom in zato (si) pri letenju ne sme povzročati hrupa, saj drugače ne bi slišala plena. Orel, ki lovi podnevi in predvsem z vidom, pa lahko 'ropota', saj je od plena zelo oddaljen.«
Celotno reportažo o opazovanju ptic v ljubljanskem Tivoliju si lahko preberete v sredini tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si.
