Prav zato so posevki na poljih ptujskega selekcijsko-poskusnega centa Semenarne Ljub­ljana sredi sezone na mnogih koncih prekriti z mrežo, da živali zaposlenim ne bi prekrižale načrtov.

Osemintrideset hektarov polj je sicer skrbno ograjenih z mrežo, toda zajci in srne se znajdejo, da o pticah ne govorimo. Da tista o slastni čebuli drži, prav dobro ve Darko Vernik, vodja ptujskega centra. Če vrtnin ne bi varovali na podobne načine, bi imele divjad in ptice tu pogrnjeno mizo, pravi, ko se čudim nepoznanim glasovom čiger, ki se oglašajo tam od avtoceste, in pokažem presenečenje nad drznostjo zajetnega zajca, ki nama skoraj pred nosom švigne iz pšenice na drugo stran. Saj ne, da bi imeli z divjadjo kak velik problem, za povrhu so njihova polja za slovenske razmere prostrana, toda ali si predstavljate, da vam nepovabljeni gost na polju pohrusta prav sredice solatnih glav, ki so tik pred tem, da poženejo v cvet? Ena od dejavnosti selekcijsko-poskusnega centra je namreč odbiranje posebno lepih rastlin iz posevka iste sorte, pravijo jim individualne odbranke, ki jih potem semenijo, da bi sorto požlahtnili, še izboljšali njene lastnosti. V začetnih fazah je morda primernih le 20 vzorcev solate, čebule itd.

Glavno poslanstvo selekcijsko-poskusnega centra Semenarne je vzdrževalna selekcija lastnih sort vrtnin in poljščin, s katero ohranjajo njihove poglavitne lastnosti, ter izboljševanje njihovih lastnosti z nadaljnjo selekcijo, to je žlahtnjenje. Poleg tega veliko energije usmerijo v pridobivanje in vzgojo novih sort. Od vsega semena vrtnin, poljščin in okrasnih rastlin, ki se prodajajo v njihovih vrečkah, jih je okrog 60, ki so jih kot sorte razvili v tej semenarski hiši, poleg tega jim skoraj vsako leto uspe pridobiti potrditev za vpis nekaj novih sort v sortno listo. Večina tega dela seveda poteka na poljih, kjer opazujejo lastnosti rastlin, jih primerjajo, izločajo netipične, bolne in odberejo tiste z najbolj zaželenimi lastnostmi. Poleg tega preizkušajo, kako se obnesejo pri različnih načinih oskrbe. Že za to je potrebnih nešteto posevkov.

Vegetacijski poskusi

Če vemo, da obsega semenski asortiman Semenarne skupaj z lastnimi sortami skoraj 300 različnih vrst vrtnin, poljščin ter cvetic oziroma njihovih sort in da posejejo od vsake partije (vreče) komercialnega semena, ki ga kupijo od drugih dobaviteljev, en vzorec, si težko zamislimo, kako raznolik vrt imajo na Dravskem polju. In res je zelo pisan, sorte solate rišejo žakardni vzorec; posevki pšenice, zbite pšenice, rži, pire, tritikale in ovsa so kot žamet v različnih odtenkih in nihajo klasje vsak na svoji višini; tam ima zelje moder, tu rumenkast odtenek; na njivi buč se bleščijo rumeni cvetovi ...

Preizkušanju semena različnih dobaviteljev, namenjenega trgu – na leto posejejo od 600 do 1000 različnih vzorcev –, pravijo vegetacijski poskusi. Z njimi preverijo, ali je s semenom vse v redu. Drugi vzorec gre na Kmetijski inštitut Slovenije, kjer ugotavljajo delež kaljivosti in energijo kaljenja. Če je s semenom kaj narobe, ga lahko že v isti sezoni zavrnejo in ne pride na trg. Med našim obiskom so pregledovali stroke malega provansalca. Od vsake rastline graha je bilo treba odpreti en zrel strok in pogledati, ali so zrna res okrogla.

Vzdrževalna selekcija in žlahtnjenje

Zakaj je potrebna vzdrževalna selekcija? Ker se znotraj sorte pojavljajo tudi netipične rastline, treba pa jo je ohraniti takšno, kakršna je bila opisana ob prijavi v sortno listo. »Pri rastlinah preverjamo barvo, obliko, velikost in kulinarične lastnosti. Najprej opravimo pozitivno selekcijo in pustimo le najboljše rastline. Odbira poteka v tehnološki zrelosti, to je takrat, ko bi pridelek pobrali. Pri solati, denimo, takrat, ko naredi najlepše glave, kak teden prej, preden bi začela poganjati v cvet,« pravi Vernik. Ogledamo si dva semenska posevka solate bistre, na enem bodo glave prav kmalu zrele za odbiro najboljših. Na kar veliki površini je v ravni vrsti dovolj glav, da tudi mi zlahka prepoznamo raznolikost med tipi rastlin. Tiste, ki delajo skuštrano, dvojno, majhno glavo, ne bodo šle skozi sito. Na drugi njivici je bistre, ki bo vsak čas cvetela, precej manj, saj so opisano selekcijo že opravili. Od desetih redno zaposlenih v centru opravljajo strogo selekcijo trije, dva agronoma in kmetijska tehnica z dolgoletnimi izkušnjami. »Predvsem je pomembno, da poznamo vse lastnosti sorte, bolezenske znake in tudi to, v kateri smeri gre odbira, kar je še posebej pomembno, ko si prizadevamo sorto izboljšati, jo požlahtniti. To je nadgrad­nja vzdrževalne selekcije. Pri vseh solatah si denimo prizadevamo, da bi šle čim pozneje v cvet, zato odbiramo takšne rastline, pri čebuli ptujska rdeča pa želimo odbrati le tiste, ki se najdlje skladiščijo, ne da bi pognale v cvet. Pri čebuli naredimo pozitivno selekcijo, ko naredi primerne glavice in se delno posuši. Tudi tu gredo skozi sito za sorto tipične čebule, nepoškodovane, brez bolezenskih znakov. V času, ko začne vrtnina poganjati v cvet, pa opravimo še eno selekcijo, pravimo ji negativna. Z njo izločimo vse bolne in od deformacij prizadete rastline.« Ko seme dozori, ga poberejo in posušijo. Če želijo sorto še izboljšati, ga v naslednji sezoni uporabijo za nadaljnjo odbiro.«

V javnosti je bilo v zadnjih letih največ pozornosti deležno žlahtnjenje sort česna ptujski jesenski in ptujski spomladanski, ki je že prineslo boljši pridelek in debelejše glavice in se še nadaljuje. Darko Vernik v zvezi z izboljševanjem sort česna govori o klonski selekciji. V nasprotju z ne tako redkim prepričanjem, da ima beseda klon kaj opraviti z gensko spremenjenimi organizmi, pomenijo kloni le potomce (prve ali naslednjih generacij) ene same rastline, ki jo razmnožimo vegetativno. Pri česnu to naredimo s sajenjem delov rastline, strokov. Zakaj? »Ker cvet naredijo le nekatere sorte, pa še pri teh je seme sterilno in torej ni primerno za razmnoževanje.« Glavičasto socvetje, ki se naredi, rodi kot grah velike čebulice, ki jih lahko prav tako posadimo – iz njih zraste drobnejši česen z manj stroki. Zato novih sort tudi ni mogoče dobiti s klasičnim križanjem, za katero sta potrebni dve rastlini z različnimi lastnostmi, le z odbiro najboljših rastlin.

Pridelovanje semena za prodajo

Semenski material za trg pridelujejo kooperanti, kjer so pridelovalne in podnebne razmere podobne kot pri nas. Pred desetletji je pridelava semena za nekatere vrtnine potekala tudi v Aziji, vendar so takšno prakso opustili, ker niso bili zadovoljni s kakovost­jo. V to jih je prisilil trg, saj so semenarske hiše s tem zmanjševale ceno semena. »Žal je tradicija semenarstva in opremljenost kooperantov z ustrezno mehanizacijo v Sloveniji šibka, ročnega dela pa cena semena ne prenese. Tako prihaja le semenski material naših sort česna v celoti iz Slovenije; vedno bolj pa sodelujemo s Hrvaško, kjer imajo v tej panogi močno tradicijo in so tudi primerno opremljeni. Tam pridelajo večino semenskega materiala za čebule, tako semena kot čebulčka,« razloži gostitelj.

Pridobivanje novih sort

Na eni izmed skrbno ograjenih njiv se bohoti zelje, ki že zdaj, ko je komaj začelo delati glavice, z bujnostjo napoveduje nadpovprečne dimenzije. »Če boste prišli avgusta, takrat se boste šele čudili veličastnim glavam. To je nanoško zelje, ki pozno rodi in je odlične kakovosti za kisanje,« pove Darko Vernik. Odbira po nekaj letih še ni dovolj daleč, da bi ga lahko prijavili kot sorto, saj se lastnosti nekaterih rastlin še vedno na oko razlikujejo. Uniformnost (da imajo rastline poenotene zunanje lastnosti), različnost od druge sorte in to, da se vse bistvene značilnosti prenašajo na potomstvo, so glavni pogoji, da je nova sorta potrjena in se lahko prodaja. Pravkar so denimo prejeli potrditev za požlahtnjeno sorto paprike jernejo, še prej za motovilec pomladin, ki izhaja iz avtohtonega semena iz Haloz in za katerega se je izkazalo, da je primeren tudi za spomladanske setve; v testiranju, ki ga morajo prestati sorte pred potrditvijo, so v tem času po ena sorta fižola, graha in feferonov ... Novosti pri česnu niso povezane samo z izboljšavo obeh ptujskih sort, temveč se ukvarjajo tudi s selekcioniranjem nove sorte, za katero so česen prinesli iz istrske Nove vasi. Prav tako pričakujejo, da bo v sort­no listo v kratkem vpisana in potem kmalu naprodaj nova domača sorta pire. Izhodiščno avtohtono seme zanjo so pred štirimi leti pridobili iz okolice Ptuja. Za nekaj pesti ga je bilo, ne več kot 100 ali 200 gramov, zdaj pa semenarijo že na 3000 kvadratnih metrih. Pri žitih gre kar hitro. Ko je sorta dovolj uniformna za prijavo, traja še približno dve leti, da prestane vse teste, medtem pa se seme že primerno namnoži za trg.

Za pridobitev novih sort so zanimive vse vrt­nine, saj so ljudje kar dovzetni za novosti. To dokazuje vsakoletni obisk na junijskih dnevih odprtih vrat, ko jih obišče tudi do 1500 ljudi z vseh koncev Slovenije. Obiskovalci in njihove informacije so tudi eden od poglavitnih virov semena s slovenskih vrtov in njiv. »Včasih dobimo le 10, 20 gramov semena, a pri radičih in solatah, za katere kažejo ljudje zelo veliko zanimanje, je dovolj, da pridemo v treh, štirih letih do zadovoljive količine. Zato so dobrodošli vsi, ki mislijo, da imajo zanimivo seme,« povzame ob koncu našega obiska sogovornik.