Ko se je družina pred osmimi leti preselila v novo hišo, je nekaj let živela tipično meš­čansko življenje z redno košnjo zelenice in mini vrtičkom. Ko so zaradi zdravstvenih težav začeli iskati hrano preverjenega izvora, so začeli kupovati mleko in jajca od kmetov, si omislili pet lastnih kokošk, število je od takrat naraslo na trideset, povečali so vrt, kmalu zorali njivo, zadnji dve leti pri tastu pridelujejo celo ječmen in tritikalo. V pernati jati so imeli že vse od rac, kopunov, puric, piščančkov, v dogovoru s sosedi pa se na bližnjih površinah, ki bi se drugače zarasle, v ogradah pase deset prašičkov krškopoljcev in mangalic. Vse to poleg službe, kolikor jima z možem ostane časa, na prvem mestu je seveda družina, poudari Barbara.

A vrnimo se k visoki gredi. Zmagovalka natečaja, po poklicu geodetinja, je načrt že nekaj časa nosila v glavi. Od otroštva jo privlačijo tehnične stvari, bolj kot dekliške igre jo je mikal odhod v gozd z očetom, na svoji »kmetiji« je izdelala že marsikaj, denimo premični kokošnjak, ki bi bil danes gotovo lažji in okretnejši ... »Če imaš veselje, se iz svojih izkušenj največ naučiš,« pravi. Pri gredi je bila sredi lanskega poletja tako neučakana, da bi vanjo posadila, kar si je zamislila, da jo je takoj napolnila do vrha. Plasti – spodaj vejevje in listje za drenažo, potem pa odležan hlevski gnoj, kompost in kakovostna zemlja – se namreč zaradi zračnosti precej posedejo, zato je kompost treba dodajati postopoma, pravi. To bo naredila jeseni, preden bo posadila zimske solatnice.

Ogrodje grede, visoke 80 centimetrov, so oporni koli iz vinograda, ki jih je sosed nadomestil z novimi, stene med njimi pa je opletla z dolgimi, a tanjšimi leskovimi šibami. Ker je bil julij, je morala poganjke z listi osmukati, upogibati pa so se dale kar dobro. Stene z notranje strani ščiti črna čepkasta folija – za ta namen je praktična, ker je trdna in se ne upogiba, razloži sogovornica.

Lani sta bila v gredi glavni pridelek zimska solata, za katero je vzgojila sadike iz domačega semena (sorto je vzdrževala že stara mama), in motovilec, da so bili vso zimo preskrbljeni. Njivo namreč jeseni preorjejo in prav zato si je Barbara želela visoke grede. Prekrita je bila s kopreno, saj bi si sicer kokoši, ki jih jeseni spustijo iz ograde, z užitkom postregle. Spomladi je posadila por, poletno solato, najlepše glave zimske pa je pustila za seme. Ugotavlja, da je v visoki gredi v primerjavi z njivo veliko manj plevela, kar se vseeno zaseje, pa mimogrede izpuliš. Pa še prst je veliko bolj rahla, kakovostna in sezona daljša.

Poleg domače solate in pora v gredi Barbara na njivi semeni domačo gribeljsko čebulo, znano tudi kot belokranjka. Nič več ne kupuje čebulčka, temveč ga iz semena pridela sama, konec poletja ga populi in posušenega v papirnatih vrečkah shrani na podstrešju, naslednje leto pa ga posadi za čebulo. »Ne samo da pri večji količini to pomeni znaten prihranek, pomembno se mi zdi ohranjati veščine prejšnjih generacij in domače sorte,« pravi. Veselje do pridelave hrane je prenesla tudi na devet- in enajstletno hčerko. Vsaki je odstopila deset kvadratnih metrov njive. Razumljivo, da tu raste predvsem tisto, kar najraje jesta in ju najbolj privlači: letos so glavne jagode, pa brokoli in grah. »Komaj dočakata, da kaj zraste in se znajde na mizi, in sploh imata drugačen odnos do hrane, ki je domača.« To opaža tudi pri drugih Belokranjcih, k čemur so pripomogli spet uvedena tržnica v Metliki, razvoj ekoloških kmetij v okolici in oživitev kozjereje.

Če ob glavni cesti Metlika–Novo mesto pri Trnovcu opazite stojnico s pridelki – tu sveže dobrote prodajajo vaščani Trnovca in Lokvice. »Med drugim je oživela pridelava jagod in špargljev, pa tudi pri drugih pridelkih kratka pot do kupcev že daje rezultate. Je eden od načinov, da se pridelava ohranja in da kmet­je dobijo spodobno plačilo za svoj trud,« pravi Barbara Kremesec.