Redna oskrba bo pripomogla k večji odpornosti rastlin, da nam bo pridelek v veselje. Zavedati pa se moramo, da včasih naredimo vse prav, pa nam jo iz enega ali drugega raz­loga zagode narava, pogosto opozori specialistka za gojenje vrtnin Miša Pušenjak. Tudi na to se moramo navaditi.

Zalivanje

Vrtnine imajo rade enakomerno vlažno prst, zato naj bo zalivanje redno. Vsaka ima fazo rasti, ko je njena občutljivost na pomanjkanje vode večja: kapusnice so najbolj občutljive v prvem mesecu po sajenju sadik, korenovke v času debelitve korenov, plodovke (kumare, paradižnik, paprika, jajčevec in bučke) pa prvi mesec po sajenju, med cvetenjem in nastavljanjem plodov. Stročnice porabijo največ vode med cveten­jem, čebulnice na začetku rasti, pozneje pa jim ustreza bolj suha prst, medtem ko potrebujejo solatnice enakomerno vlažno zem­ljo ves čas.

Za zalivanje je najboljša deževnica. Priporoč­ljivo je zalivanje zjutraj ali zvečer, nikakor ne sredi sončnega dne. Če zalivamo zvečer, mora biti voda ogreta na temperaturo okolja, kar pomeni, da jo moramo zajemati iz čebra, ki smo ga napolnili vsaj čez dan. Pazimo, da ne omočimo listov, saj so mokri bolj dovzetni za okužbe z glivičnimi boleznimi. Raje zalivajmo bolj poredko, a obilneje, kot večkrat po malem. V drugem primeru se bo zmočila le vrhnja plast zemlje in voda bo v vročini hitro izhlapela. Ali ima vrtnina dovolj vlage, se prepričamo tako, da s prstom preverimo, ali je zemlja vlažna v globini korenin.

Vrtnine, posajene v lonce, bomo morali v sončnem poletju pogosteje zalivati, saj se substrat v njih hitreje izsušuje. To zlasti velja za tiste v glineni posodi, saj skozi glino voda hitreje izhlapeva. Če se bodo ob robovih posod naredile špranje, bomo morali malo substrata tudi dodati.

Zastirka

V sušnem času pomagamo zadrževati vodo v zemlji tudi z naravno zastirko. To so najpogosteje seno, odvečna listna masa, ki ostane na vrtu, slama, izpuljen plevel, bezgovo listje ali praprot. Zadnji dve zastirki odganjata tudi polže. Redkeje se za zastiranje tal uporablja vrtnarska tkanina, ki prepušča padavine. Druga korist zastirke je, da preprečuje zbitost in zaskorjenje tal (oboje povzročajo padavine), tretja pa, da onemogoča rast plevelu.

Rahljanje, okopavanje, pletje

Rahljanje tal z majhno motiko ali krempljastim orodjem, s katerim potegnemo po medvrstnem prostoru, ima podobno vlogo kot zastiranje – preprečuje zbitost tal. Če je površina trda, skoznjo do koreninskega sistema ne prodira zrak in rastline začnejo pešati. Rahljanje tudi omeji izsuševanje. Prst lahko rahljamo, če so rastline posajene ali posejane (velja tudi za solatnice) v vrste.

Okopavanje je globlje rahljanje tal z motiko, steblo vrtnin pri tem ponavadi osujemo z zemljo nekoliko više, kot je segala prej. Okopavamo krompir, paradižnik, stročnice, kapusnice in korenovke. Ob rahljanju in okopavanju hkrati odstranimo plevel. Pomembno je, da plevel na gredi ne zacveti.

Senčenje in prekrivanje s kopreno

V času, ko so rastline pretežni del dneva na soncu, je nekatere treba tudi senčiti. Najpogosteje senčimo posevek, ki je pred kratkim vzklil, mlade rastlinice, solatnice ... Poleti lahko uporabimo nalomljene olistane veje ali vrtno kopreno, ki jo razpremo vsaj 20 cm nad tlemi. Solatnice je poleti priporočljivo saditi v senco visokih rastlin, npr. fižola, paradižnika, paprike. Koprena lahko ob pravem času vrtnine zaščiti pred letečimi škodljivci, npr. rukolo pred bolhači, čebulo od srede aprila do srede maja pred čebulno muho in podobno. V prehodnih obdobjih pomagajo tuneli iz agrokoprene vrtninam prestati ohladitve.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci, dognojevanje

Najboljša zaščita pred boleznimi in škodljivci je skrb za odpornost rastlin. Za to bomo veliko naredili že, če bomo prej našteta priporočila; za preventivo lahko izberemo tudi domače rastlinske pripravke. Koristne snovi vsebujejo različni rastlinski deli: med najpogosteje uporabljenimi so kopriva, gabez, regrat, ognjič, baldrijan, njivska preslica, rman. Glede na postopek priprave lahko delujejo kot gnojilo, za krepitev odpornosti rastlin, proti ušem ... Rastlinske pripravke za krepitev rastlin je mogoče tudi kupiti.

Za zaščito vrtnin raje ne uporabljajmo sintetičnih zaščitnih sredstev, če pa že, obvezno upoštevajmo karenco, to je obdobje, ki mora preteči od njihove uporabe do uživanja rastlin. Če imamo na vrtninah težave z ušmi, gosenicami ali drugimi škodljivci, jih odstranimo fizično ali pa vrtnine pred njimi zavarujemo s kopreno ali mrežo. Koga bo morda zamikala uporaba naravnega insekticida, izdelana iz rastlinskih izvlečkov, vendar je treba vedeti, da nekateri niso nič manj strupeni kot sintetični.

Med rastno sezono porabijo največ hranljivih snovi, ki smo jih zemlji jeseni ali spomladi dodali s hlevskim gnojem ali kompostom, tiste vrtnine, ki rastejo najdlje, denimo kapusnice. Te lahko med rastjo dognojimo z domačim kompostom, večinoma pa na vrtu zadošča dognojevanje z rastlinskimi prevrelkami ali tekočimi organskimi gnojili. Vedno se ravnamo po priporočenih odmerkih, saj tudi preveč gnojenja rastlinam škoduje.

Vrtnin v loncih, ki rastejo kratek čas (solat­nic), ni treba dognojevati. Če bomo plodovke vsako sezono posadili v nov namenski substrat za vrtnine, bodo s hranili za dalj časa preskrbljene, lahko pa jih dognojimo s tekočim gnojilom.