Ko so kmetje, posebno tisti, ki pridelujejo zelenjavo in žito, konec prejšnjega stoletja in tisočletja ugotovili, da večtisočletna dediščina poljedelskih prednikov nevarno izginja, ker so iz leta v leto opažali, da iz kupljenih semen ne zrastejo več rastline, ki bi dobro semenile in zagotavljale močne in dobre potomce, so se oglasili. Začeli so opozarjati na posledice in iskati zaveznike.

Vladarji sveta

Monopolna proizvodnja semen, ki so jo prevzele velike multinacionalke z neznanskimi dobički, večinoma v lasti kemičnih koncernov, so na azijski in ameriški celini s hibridnimi semeni in gensko spremenjenimi rastlinami že naredile nepopravljivo škodo. Za hibridna semena, ki so označena z oznako F1, in gensko vzgojene rastline je značilno, da zaradi posebne tehnike križanja in spreminjanja naravnih procesov rasti rastline prisilijo, da dajo zelo velik pridelek, vendar le eno leto, ne ohranjajo pa vitalnosti in naravne reproduktivne sposobnosti. To izkušnjo ima najbrž vsak naiven vrtičkar, ki je kdaj iz najdebelejših in najokusnejših paradižnikov pobral seme in ga naslednjo pomlad skrbno posejal, prepričan, da bo vzgojil lastne sadike. Če je bil paradižnik hibrid, so bile sadike sicer lepe, plodovi pa neprimerljivo manjši, pa tudi okus ni bil več primerljiv z »očetovim«. Hibridi, če sploh semenijo, izgubijo v neštetih generacijah pridobljene dobre lastnosti, od naravne odpornosti na bolezni do arome in rodnosti, in zdrsnejo po evolucijski lestvi globoko v davnino.

Leta 1990 je nastalo društvo z imenom Arche Noah, ki v prevodu pomeni Noetova barka. Namen društva je ohranjanje in razširjanje mnogovrstnosti kulturnih rastlin in nepregledne množice sort, ki so jih kmetje in majhni samopreskrbni pridelovalci skozi rodove prilagajali krajevnim razmeram.
Po poročanju FAO, Organizacije za prehrano in kmetijstvo pri OZN, je bilo samo v zadnjih sto letih zaradi različnih razlogov po vsem svetu nepovratno izgubljenih kar 75 odstotkov sort kulturnih rastlin. Podatek, ki lahko pojasni enega od verjetno pomembnejših vzrokov teh izgub, pove, da 70 odstotkov svetovne proizvodnje semen kulturnih rastlin obvladuje deset velikih ponudnikov, med njimi koncerni, kot so Bayern, BASF in Monsanto. »Kdor ima nadzor nad semeni, vlada svetu,« je pred skoraj pol stoletja ameriškemu predsedniku Richardu Nixonu jasno povedal njegov svetovalec za varnost Henry Kissinger.

Hočemo kmetije, ne agrarnih tovarn

Veliki svetovni nadnacionalni pridelovalci semena – kapital je brez domovine, prednikov in tradicije – so milijone kmetov zasuž­njili s popolno odvisnostjo od hibridnih in gensko spremenjenih semen monokultur, kot so soja, koruza in žita, ki brez agresivnih, za okolje, posebno pa prst in vodo, pogubnih kemijskih »zaščitnih« sredstev in umetnih gnojil sploh ne uspevajo.

Odgovor na popoln nadzor nad proizvodnjo semen in uspešne primere, ko so multinacionalke številna semena patentirale in s tem kupile pravico, da dosežejo zakonsko prepoved in kaznovanje tistih pridelovalcev, ki bi uporabljali ali razširjali nepatentirano seme, je bil vznik različnih naravovarstvenih pobud, vrtičkarskih društev, društev ekoloških pridelovalcev poljščin, sadja in zelenjave … in med njimi je bilo tudi društvo Arche Noah. Kmetje in vrtnarji, ki so se uprli industrijskemu kmetovanju in »agrarnim tovarnam«, so spodbudili tudi ozaveščene in aktivistično razpoložene agronome, biologe in novinarje, ki so, ob podpori tisočev ljudi različnih profilov, v četrt stoletja društvo razvili v svetovno priznano, prepoznavno, politično vplivno, predvsem pa med vedno številnejšimi pridelovalci in kupci ekološko pridelane hrane nadvse spoštovano in občudovano mrežo. Poleg tega, da zbira, razširja in ohranja semena, kar je njen osnovni cilj, tudi izobražuje, svetuje, prodaja in izdaja praktične knjige o vrtnarjenju, sadjarstvu in pripravi biološko pridelane hrane.

Politična zmaga v EU, priznanje Unesca

Vrhunec političnega dela mreže Arche Noah je bil v iztekajočem se letu, ko je na njihovo pobudo skoraj milijon ljudi podpisalo (od tega pol milijona v Avstriji) zahtevo za ohranjanje mnogovrstnosti kulturnih rastlin, zato je večina poslancev evropskega parlamenta zavrnila namero evropske komisije, da usodno spremeni uredbo o omejevanju proizvodnje, razširjanja in uporabe semen kulturnih rastlin. Z uredbo bi prej omenjenim velikim proizvajalcem »industrijske« linije semen dali možnost, da bi uničili vse male semenarne, s takšnimi vred, kot je Arche Noah, zadnja leta tudi pri nas vedno bolj priljubljeni spomladanski sejmi, na katerih si vrtičkarji, kmetje in ljubitelji različnih smeri organske pridelave hrane izmenjujejo semena, pa bi bili povsod po Evropi – prepovedani. Velika zmaga še ni dokončna; evropska komisija mora bodisi popraviti predlagani akt ali pripraviti novega. Nekaj pa je skoraj gotovo: apokaliptična možnost, da bi na tisoče vrst kulturnih rastlin in še nekajkrat toliko sort za večno izginilo z Zemlje in da nobena domača solata ne bi več dala semena za prihodnje leto, je vsaj za nekaj časa mimo.

V četrt stoletja je številnim sodelavcem in podpornikom društva Arche Noah uspelo zbrati semena okoli 6500 sort zelenjadnic, zelišč in poljščin. Njihovo neprecenljivo semensko banko, v kateri so zastopane stare, lokalno preizkušene in utrjene, trdožive, močne in zdrave rastline iz Avstrije, Nemčije, Madžarske, Češke, Italije, Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Slovaške, Poljske in Rusije, pa tudi iz bolj oddaljenih držav in celin, je Unesco letos uvrstil na seznam nesnovne kulturne dediščine sveta.

V učilnico in na vrt

Najlepši pogled na Arche Noah pa je zagotovo v Schilternu, vasici blizu očarljivega mesteca Langenlois, kjer je v srednjeveško ozkih uličicah poleg kulturnih zanimivosti mogoče najti tudi več mogočnih, starih vinskih kleti, kjer ob drugih odličnih vinih prodajajo in prej dajo prijazno pokusiti zeleni veltliner, vino, ki mu je menda mogoče slediti vse do rimskih časov.

Konec aprila se v Schilternu odprejo vrata velikega razstavnega vrta, ki je ponos, učilnica in galerija; še Noe bi bil ponosen nanj. Sodelavci, kooperanti, prostovoljci, vrtnarji in vrtičkarji iz mreže Arche Noah vzgojijo na tisoče sadik znanih in neznanih vrst in sort zelenjave; paradižnik ni samo paradižnik, ampak visok, nizek, grmičar, češnjevec, za omake, za solate, rdeč, oranžen, zelen, črn, zebrast, zgoden, pozen … Na vrtu so v maniri srednjeveških samostanskih vrtov na geometrijsko razporejenih in oblikovanih gredah že posajene raznobarvne sorte zgodnjih vrst solate, ki z rumenozelenimi in škrlatnimi listi koketirajo z obrobami spominčic, že lepo ozelenelimi grmički trajnih zelišč in spomladanskim cvetjem. Poleg tržnice na prostem je tudi pokrita prodajalna semen in bogate zbirke priročnikov, ki so jih v Arche Noah bodisi založili bodisi avtorsko podpisali. Od zgodnje pomladi do konca oktobra se med gredami razstavnega vrta sprehodi na tisoče obiskovalcev. Število podpornikov in članov skokovito narašča: leta 1995 jih je bilo šele dva tisoč, letos je številka že presegla 14.000.

Filozofija mreže Arche Noah: semen ni dovolj samo zbirati, treba jih je čim bolj razširjati, se je uspešno prijela. »Če kupite naša semena, jih čim bolj razdajajte,« pravi ena od njihovih sodelavk, vrtnarka, ki vodi tudi številne delavnice in seminarje, Maria Hagman. »Samo tako lahko ohranjamo mnogovrstnost. Kdor le more, naj sam pridela seme. In zapomnite si: samo najlepša in najboljša semena sejemo. Če bomo razmnoževali paradižnik, vzamemo najlepšega, najbolj zdravega in poberemo najlepša semena. Pri fižolu, bobu in grahu, pa tudi koruzi vedno poberemo najdebelejša zrna iz sredine. Tako bodo rastline močne in bodo dobro rodile.«

Skoraj vse leto, razen v nekaj zimskih mesecih, v Arche Noah organizirajo eno- ali dvodnevne seminarje o poljedelstvu, sadjarstvu, celo o vrtnarjenju na balkonih in terasah. Za večje pridelovalce in njihove kooperante prirejajo tudi osemdnevne seminarje o zelenjadarstvu in pridelavi semen. Razen pravila, da je treba vse pridelovati organsko – biološko, brez kemičnih pripravkov in umetnih gnojil –, je vse drugo prepuščeno svobodnemu preizkušanju, raziskovanju in navdihu. »Zame so vrtovi svobodni prostori; kraji, polni navdihujočih protislovij in stalnosti hkrati; vrtnarjenje osvobaja glavo in daje misliti. Vrtnarjenje je včasih polno veselja, včasih naporno, toda vedno je polno gibanja in spreminjanja,« je napisala Andrea Heistinger, avtorica več kot 600 strani debelega priročnika o bio zelenjavi in »sortni mnogovrstnosti na domačem vrtu«. Nešteto nazornih in praktičnih fotografij so posneli na lastnih vrtovih, v Schönbrunnu, na bio­loških vrtovih v Švici in Italiji, svoje izkušnje pa so prispevali člani in sodelavci Arche Noah, tudi številni izmed 150, ki semena pridelujejo za njihovo, zdaj že znamenito semensko banko.