16. 6. 2017 | Besedilo: Julijana Bavčar
Hoteli za žuželke
16. 6. 2017 | Besedilo: Julijana Bavčar
Hotel za žuželke je novodobni izraz, narejen po razumevanju današnjega časa. Ne samo poimenovanje, tudi gnezdišča za človeku koristne opraševalce in uničevalce manjših škodljivih insektov na vrtu so precej nova pogruntavščina. Se vi spomnite pisanih žuželčjih hišic iz svojega otroštva? V zadnjih letih jih videvamo čedalje več zaradi ozaveščanja, da imajo čebele samotarke, pikapolonice, tenčičarice in druge drobne živalice s človekovim poseganjem v okolje vedno manj naravnih gnezdišč, lonček pa so seveda pristavili tudi trgovci. "Arhitektura" hotelov za žuželke je pritegnila mnoge oblikovalce, gradnje pa se lahko loti prav vsak.
Če postavimo hotelček za žuželke na vrt ali v sadovnjak, si bodo v njem najpogosteje poiskale bivališče čebele samotarke, pikapolonice, strigalice, ki jim nekaterimi pravijo škarjice, tenčičarice, pa tudi čmrlji. Večina žuželčjih gnezdišč je sestavljena iz naravnih materialov, ki ponujajo luknjice različnega premera – lahko so narejeni za žuželke več vrst ali ene same. Izviren primerek iz narezanih bukovih vej, ki je nastal v studiu angleškega oblikovalca Geoffreya Fisherja (uvodna fotografija), je celo samo za eno čebelo samotarko. Nekatere vrste samotark se namreč naselijo v cevasto luknjico, jo napolnijo s cvetnim prahom in vanjo izležejo jajčece. Luknjico zaprejo z blatom in se odpravijo iskat novo gnezdilnico, domovanje za naslednjo ličinko. Ličinka, ki se izleže, ima pri sebi ravno dovolj hrane do takrat, ko se preobrazi v čebelo.
Samotarke oprašujejo, pikapolonice žrejo uši
V Sloveniji je živi več kot 560 vrst samotarskih ali divjih čebel zelo različnih velikosti (zato potrebujejo odprtine različnega premera), njihova prisotnost na vrtu je tudi dober pokazatelj čistosti okolja. Gnezdijo na različne načine. Mnoge skopljejo rove v tla, druge pa poiščejo primerne luknje v lesu, denimo zapuščene rove hroščev, razpoke med kamenjem ali votla rastlinska stebla. Gospodarjenje z naravo je močno zmanjšalo število bivališč za samotarke. Zanje denimo lahko narežemo okoli 20 centimetrov dolga stebla trstičja, bambusove palice ali v kos starega in še zdravega lesa navrtamo od 5 do 10 milimetrov široke luknje. Takšno »hišico« je treba postaviti pod napušč gospodarskega poslopja ali kar na vrt, v polje ali sadovnjak, vendar pod streho in tako, da se luknjice proti izhodu nekoliko spuščale, da v njih ne bi zastajala voda.
Trajalo bo nekaj časa, da se bodo žuželke naselile v hotel, s katerim bomo pripomogli k njihovemu ohranjanju, v sadovnjaku izboljšali opraševanje (predvsem čebele samotarke) in zmanjšali število listnih uši. Ličinke pikapolonic pokončajo denimo dnevno do 800 uši, skoraj enako ličinke tenčičaric. Z njimi se hranijo tudi strigalice, ki jim teknejo še pršice, jajčeca insektov in drugi manjši insekti.
Da hotel ne bo samopostrežna restavracija
Hotel za žuželke postavimo za celo leto meter in pol do dva metra od tal, na mesto, zaščiteno pred vetrom in vremenskimi vplivi, v bližino rastlin, ki jim bodo postregle z nektarjem. Vhodi naj bodo obrnjeni proti jugovzhodu. Dotikamo se ga z orokavičenimi rokami, ker žuželke ne marajo vonja po človeku, naravnih materialov tudi ne smemo barvati. In še nekaj je pomembno: veliko neljubih žuželk v vrtu pospravijo ptice, za katere je gnezdišče za nas koristih žuželk samopostrežna restavracija. Da bi prebivalke hotela zaščitili pred njimi, sprednjo stran zaščitimo s kovinsko mrežo, ravno toliko oddaljeno od odprtin, da jih s kljuni ne morejo doseči. Samotarke za razliko od domačih čebel ne pičijo, saj so zelo miroljubne.
