Skrbi ne zbujata le segrevanje ozračja in spreminjanje podnebja na dolgi rok, ki je posledica onesnaževanja in čedalje večje porabe energije na Zemlji, hude težave povzroča tudi vremenska variabilnost, ker se z njo povečuje število izrednih vremenskih dogodkov, poudarja Sušnikova. Ujme so poznali tudi nekdaj, vendar jih je zdaj bistveno več in lahko bi rekli, da v vremenu skoraj nimamo več obdobij miru. Izjemno vroča poletja in suhe zime kažejo, da se je spremenil celoten vodni krog na Zemlji. Če se omejimo samo na Slovenijo, ki sicer deli značilnosti jugovzhodne Evrope, kjer so se temperature v zadnjih 20 letih povečale bolj kot drugod po Evropi, so se spremenile značilnosti vseh letnih časov, zabrisale so se tudi meje med njimi. Topleje kot nekdaj je v vseh letnih časih, najbolj spomladi in poleti, v obdobjih, ko smo v preteklosti dobili največ padavin (zlasti pozimi), jih je zdaj manj. Njihova letna količina se ni bistveno spremenila, so pa bolj skoncentrirane.

Zaradi sprememb imamo marca in aprila pogosto opraviti z neobičajno visokimi temperaturami zraka, že maja se te prvič dvignejo nad 30 stopinj Celzija, pojavijo se pomladne suše, ki so posledica manjše količine snega pozimi. Vse to pripomore k zgodnjemu segrevanju tal in tudi za tri tedne do mesec dni prehitevajoči vegetaciji rastlin, zaradi katere pomladni vdori hladnega zraka – ker smo pod Alpami, so bili vedno običajni – povzročajo spomladanske pozebe. Poleti se količina padavin zmanjšuje, dežuje v silovitih nalivih, voda pa zaradi vročine iz tal izredno hitro izhlapeva in se koncentrira v neurnih oblakih, ki se stresejo na majhni razdalji od nastanka. Za jesen je značilna velika koncentracija padavin v krajšem času, kar spet pomeni težave.

Ker je v glavni rastni sezoni, poleti, manj padavin, kot jih je bilo nekdaj, pa še te so v kmetijstvu nefunkcionalne, ker večina vode odteče (tla namreč namoči le enakomeren dež, ki pada dalj časa), je ves čas potrebno namakanje, pravi sogovornica.

Pravilno zalivanje na vrtu

»Norma, ki jo predlagamo za dobro pridelavo vrtnin in poljščin, je, da za zalivanje porabimo vsaj toliko vode, kot je iz tal z rastlinami izhlapi. Ob sončnem poletnem dnevu namreč izhlapi iz kvadratnega metra travnate površine v povprečju od pet do šest litrov vode, celo več. Paradižnik pa v fazi najbujnejše rasti in tvorbe plodov potrebuje sedem litrov vode. Z njimi nadomestimo količino, ki dnevno izhlapi iz kvadratnega metra tal in rastlin (strokovno evapotranspiracija, s kratico ET0). Pa si predstavljajmo: za teh sedem litrov je treba ob steblu kar nekaj časa držati zalivalko, ne pa samo vlažiti površinski sloj tal,« je nazorna dr. Andreja Sušnik. Ker o količini izhlapele vode večinoma nimamo prave predstave, je priporočljivo spremljanje dnevnih podatkov o ET0 po posameznih slovenskih krajih na spletnih straneh ARSO (napotke objavljamo v okvirčku). Gre za podatek o travnati površini, ki ga pri vrtninah pomnožimo s količnikom 1,1, pri plodovkah celo 1,2, svetuje.

Po njenih besedah so najpogostejše napake povezane s časom, načinom zalivanja in količino porabljene vode.

Kdaj: Ne zalivamo podnevi, saj so tla razgreta, voda iz njih hitro izhlapeva, kapljice lahko na rastlinah zaradi fenomena lupe povzročijo sončne ožige. Najbolje je zalivati v zgodnjih jutranjih urah, ko so tla in rastline najhladnejše in tudi temperatura vode iz podzemnih rezervoarjev ali vodovoda ni prehladna. Večerno zalivanje je slabša možnost, ker so tako tla kot rastline še razgreti.

Kako: Samo močenje zgornjega sloja tal, npr. do globine 5 cm, ni ustrezno, ker damo s tem rastlinam napačen signal – večino koreninic bodo razvile tik pod površjem, zato bodo še občutljivejše za sušo. Poleg tega bo voda hitro izhlapela. Pravilno je namočiti tla vsaj do globine 15 cm, o čemer se ni težko prepričati z motiko, lopato ali prsti, in potem takšno vlažnost vzdrževati. To poleti pri vrtninah pomeni vsakodnevno zalivanje, krompir pa denimo lahko včasih izpustimo. Paziti moramo, da ne zalivamo s premočnim curkom, temveč s kapljicami, saj sicer zapackamo zgornji sloj, da se na njem naredi film in voda že pri minimalno nagnjenem terenu odteče. Predvsem plodovke so rastline, pri katerih ne močimo listja, saj vlažnost pospeši razvoj glivičnih bolezni, pa tudi z drugimi vrtninami bomo imeli manj težav, če se bomo držali tega. Tudi na vrtu je najbolj ekonomičen in zaradi najmanjših izgub vode ekološko najbolj sprejemljiv način zalivanje s kapljičnim namakanjem, pri katerem so kapljači na ceveh razporejeni na tleh tik ob rastlinah, da voda pronica neposredno ob njihov koreninski sistem.

Priporočilo, da namakamo raje redkeje kot vsak dan, a takrat obilneje, v žgočih poletnih dneh ni uporabno, pravi sogovornica, lahko pa se ga držimo v času spomladanske vročine ali pozno poleti.

Koliko: Če le imamo možnost, nadomestimo vso izhlapelo vodo.

Sposobnost zadrževanja vode in s tem pogostost zalivanja je odvisna tudi od tipa vrtnih tal, najhitreje odteče iz peščenih in prodnatih.

Tudi pri trati je z rednim zalivanjem priporoč­ljivo vzdrževati vlažen vsaj 15-centimetrski sloj tal, pri porumenelosti pa moramo ločiti posledice suše in sončnih ožigov. Bilke so v celoti porumenele zaradi suše, če pa ima pokošena trava požgane le vrhove, je to posledica sončnega ožiga.

Preprečimo izhlapevanje

Priporočljive so tudi metode, ki preprečijo, da bi voda iz tal prehitro izhlapevala. Suš­nikova svetuje zastirko iz trave ali druge rastlinske zelene mase. Poleg tega da lahko tudi za polovico zmanjša izhlapevanje, rastline hrani, ohrani zemljo rahlo in je nekakšna tamponska cona pri zalivanju, saj prepreči, da bi kapljice s tal škropile po nadzemnem delu rastlin. Zastiranje preprosto povežemo s cikličnimi opravili na vrtu, za ta namen je uporabna pokošena trava, s katero zaščitni sloj redno dopolnjujemo. »Nekateri so celo zagovorniki tega, da na gredah puščamo rasti plevel – res je v najbolj žgočem poletju nesmiselno do golega opleti tla, če si ne omislimo zastirke, saj zadrži del vlage v njih in preprečuje pretirano segrevanje in izhlapevanje. A ker plevelne rastline v poletni suši vrtninam konkurirajo za vodo, sem sama bolj privrženka zastirke,« pojasni in doda, da v najhujši pripeki pomaga zastiranje mladih rastlinic s kopreno nad oporo, podobno pa vpliva tudi razpeta protitočna mreža nad vrtom.

Po njenih besedah je v ekstremni vročini priporočljivo le rahljanje zaskorjenega vrhnjega sloja tal, medtem ko pregloboko okopavanje in odpiranje zemlje poveča možnost izhlapevanja – treba je ujeti pravilno ravnovesje med temi ukrepi. S spremembo podnebja je poleg tega treba več pozornosti posvetiti pripravi tal: spet se uveljavlja setev kultur, ki jih na proste površine zasejemo za zeleno gnojenje in pozneje zeleno maso zaorjemo ali zakopljemo v tla. Povečuje namreč količino organske snovi v tleh, kar pripomore k boljšemu zadrževanju vlage v njih.

In še nekaj je zelo pomembno – da v ekstrem­nih razmerah ne gnojimo, opozarja sogovornica. Vsakršno gnojenje in škropljenje s sredstvi za varstvo in krepitev rastlin ob suši in pri temperaturi nad 30 stopinj Celzija ima lahko nasproten učinek od želenega. Nekatere snovi v teh pripravkih so termolabilne, gnojilo lahko rastline požge ali pa se, če po gnojenju gred nismo obilno zalili, aktivira ob nepravem času, po prvih obilnejših padavinah, ko ga rastline morda ne potrebujejo.

Druge prilagoditve

Na nove razmere, ki zahtevajo prilagojen način vrtnarjenja, se je najhitreje odzvala trgovina z zaščitnimi in zalivalnimi pripomočki, primernimi tudi za vrtičkarje. »Semenarske hiše poleg tega ponujajo delno spremenjen nabor vrtnin, bodisi vrst, cepljenk ali sort, odpornejših na vročino, sušo in pripeko. Vrtnarji so se tudi sami prilagodili – nekoč denimo na Gorenjskem nismo gojili jajčevcev, za katere je tu zdaj podnebje primerno,« ilustrira spremembe.

Dotakneva se še vodnih virov za zalivanje, pri čemer se kot strokovnjakinja za sušo zavzema, da bi lastniki vrtov čim bolj prestrezali padavinsko vodo in jo hranili v rezervoarjih, ko je je na pretek, medtem ko intenzivni rabi površinskih vodotokov za zalivanje, ki lahko zaradi tega pretirano upadejo, ni naklonjena. Opozori tudi, da bi morali več razmišljati o ponovni rabi že uporabljene vode, ki ni oporečna (npr. od splakovanja zelenjave). Premalo je vključena ponovna raba vode tudi ob gradnji novih objektov. Za zalivanje je vode iz vodovodov, če nimamo druge možnosti, v Sloveniji razen v izjemni suši za zdaj še dovolj, vendar bo prišel trenutek, pravi, ko bomo morali tudi v gospodinjstvih razmišljati o porabljeni količini. »Če pa želimo bistveno izboljšati delež hrane, pridelane v Sloveniji, tega brez zalivalnih sistemov, povezanih z dobro premišljenimi zadrževalniki padavinske vode, ne bomo mogli uresničiti,« zaokroži pogovor dr. Andreja Sušnik.

PREBERITE ŠE: 5 najpogostejših napak v zelenjavnem vrtu