Za zmanjšanje možnosti pojava bolezni moramo obvezno upoštevati kolobar, torej sosledje vrtnin na zelenjavnem vrtu. Če gojimo iste vrste ali rastline iz iste družine iz leta v leto na istem mestu, bo bolezen, ko se enkrat pojavi, tam ostala. Ker na vrtu pridelujemo veliko raznovrstnih vrtnin, je najbolj primeren štiriletni kolobar. Tudi med letom, ko menjamo vrtnine na posameznih delih vrta, ga upoštevamo. Tako naj za berivko na isto mesto ne pride endivija, nato radič in na koncu motovilec. Če se bo pojavila plesen, na tem mestu vsaj pet let ne bomo mogli gojiti solatnic.

Dobri sosedi

Takoj za kolobarjem je dobro upoštevati dobre in slabe sosede. Osredotočimo se na dobre sosede, na rastline, ki ščitijo ter izboljšajo okus in rast glavnega posevka. Tako ob paradižnik posadimo baziliko (izboljša okus in deluje proti pepelastim plesnim) in čebulo (proti plesni). Tudi druge čebulnice, kot sta česen in drobnjak, ki odganjata bolezni, posadimo po vseh delih vrta. Drobnjak se odlično obnese med jagodami, saj je trajnica in ga presadimo na drugo mesto, ko naredimo nov nasad jagod. Pelin deluje proti rjam, žajbelj in kamilica pa proti plesnim. Ker imajo majhen radij delovanja, vse te rastline razporedimo povsod po vrtu in jih ne zasadimo le v en kot.

Odporne sorte

Med sadikami ali semenom izberemo odporne sorte, ki so označene kot take. Drugače pa sami delamo poskuse z različnimi sortami in opazujemo, kako so se obnašale med sezono. Pri paradižniku so proti boleznim veliko bolj odporni češnjevci kot pa sorte z velikimi plodovi (npr. volovsko srce). Seme mora biti čisto, neokuženo. Preventivno ga lahko za vsaj štiri ure namočimo v raztopino s sredstvom iz njivske preslice. Semena rastlin, ki so bile prejšnje leto okužene, ni priporočljivo uporabljati za razmnoževanje.

Močne in pravilno prehranjene rastline so bolj odporne in si po napadu bolezni hitreje opomorejo. Za temeljno gnojenje pred sajenjem ali sejanjem uporabljamo v spomladanskem času kakovostna toplotno obdelana peletirana gnojila, ker takšna ne vsebujejo klic bolezni. Tudi za dognojevanje uporabljamo organska tekoča gnojila, na primer iz morskih alg. Nikoli ne pretiravamo s količino, ampak upoštevamo priporočila. Če rastline preveč pognojimo z dušikom, res hitreje rastejo, a so celične stene zelo tanke in skoznje hitreje prodre bolezen. Celostna prehrana z vsemi potrebnimi makro- in mikrohranili, ki jih najdemo v organskih gnojilih, pomeni pravilno rast in močne rastline.

Ko smo posadili prave sadike in ustvarili pravo kombinacijo dobrih sosedov, je čas za krepitev proti boleznim. To pomeni, da moramo vrtnine, ki so občutljive na bolezni, v tem času predvsem paradižnik in druge plodovke, redno škropiti z naravnimi sredstvi. Tako okrepimo celično steno in zmanjšamo pojav bolezni. V ta namen uporabljamo pripravke iz sojinega lecitina, njivske preslice ali hitina. Najbolj učinkovito je sredstvo iz njivske preslice, ker ne le okrepi celično steno, temveč deluje tudi kontaktno, saj njivska preslica vsebuje žveplene spojine, ki uničijo bolezen na površju rastlinskega organa. Ker so to naravna sredstva, jih uporabljamo preventivno. Potrebno je redno tedensko škropljenje in obvezno po vsakem močnem dežju.

S krepitvijo celične stene ustavimo glivične bolezni. Po domače razložimo: glivične bolezni pridejo v notranjost rastline tako, da vrtajo skozi celično steno. Če imajo sveder dovolj dolg in je celična stena tanka, rastlino okužijo. Če pa celično steno primerno odebelimo, je sveder prekratek in rastlina ostane zdrava. Velika težava so mehanske poškodbe na rastlinah, saj so rane vstopna točka za bolezni. Rane povzročijo žuželke, ki obgrizejo ali sesajo rastlinske sokove. Poškodbe povzročata tudi toča in sodra. Lahko pa jih povzročimo kar sami z nepravilnim trganjem ali rezjo plodov. Po napadu škodljivcev ali vremenskih ujmah je priporočljivo uporabiti sredstvo, ki vsebuje aminokisline in vitamine, saj tako rastlina hitreje naredi kalus oziroma zapre odprto rano.

Na pojav bolezni vplivajo okoljski dejavniki. Za razvoj bolezni je najbolj primerna temperatura od 20 do 25 stopinj Celzija. Prav tako večina glivičnih bolezni potrebuje vlago, dovolj je že drobna kapljica vode. Pepelaste plesni pa so zadovoljne že z malo zračne vlage. Dovolj je že 30-odstotna relativna vlažnost. Bolezni se širijo zelo hitro z vetrom, saj so njihovi trosi mikroskopsko majhni. Tako se hitro razširijo po vsem vrtu ali jih celo prinese z nekaj kilometrov okuženega vrta na naše rastline. To ne pomeni, da letos ne bo bolezni, če jih lani ni bilo. Za prepoznavanje bolezni lahko uporabimo spletno aplikacijo, na kateri je na fotografijah prikazan potek bolezni in jo z malo znanja prepoznamo. Ko vemo, za kakšno bolezen gre, hitro najdemo tudi učinkovito rešitev. Ko se bolezen že razvije na rastlini, naravna sredstva ne bodo več učinkovita in bomo morali poseči po fitofarmacevtskih sredstvih.

Glive plesnivke ustvarijo na okuženih delih rastline prepoznavne rjave ali črne lise. Mednje prištevamo krompirjevo (paradižnikovo) plesen, solatno plesen, padavico sadik, belo rjo križnic.

Pepelaste plesni ali pepelovke napadajo večino rastlinskih vrst, na vrtu jih najpogosteje odkrijemo na paradižniku, kumarah in drugih vrtninah. Na zgornjih straneh listov opazimo koprenasto prevleko bele barve, ki se hitro širi po rastlini. Napadeni listi se zvijajo, prizadeti popki pa se težko odpirajo.

Pepelovke potrebujejo nizko zračno vlago in visoke temperature, zato se bolezen pojav­lja predvsem v poznem poletju in v pokritih nasadih. Gliva se z listne ploskve razširi v notranjost lista in tam tkivom odvzema hranila.

Vse od junija do septembra se na listju fižola, zelene, čebule, pora in česna lahko pojavijo rjave ali rdeče pege, na spodnji strani lista pa so kupčki trosov. To so rje. S temi trosi se okužba hitro širi tudi na druge dele rastline.

Večina bolezni potrebuje vlago za razmnoževanje in okužbo rastline. Zato je pomembno, da zmanjšamo vlago na vseh vrtninah. Najprej jih posadimo na primerno medvrstno razdaljo in razdaljo v vrsti. Tako se bodo rastline hitreje osušile, ko bo zavel veter. Suhe rastline pa pomenijo manjšo možnost okužbe.

Streho najpogosteje namenimo paradižniku, saj je ena najbolj pomembnih vrtnin na slovenskem zelenjavnem vrtu. V rastlinjaku ali pod balkonom so rastline varne tudi pred padavinami. To pa ne pomeni, da vlage na njih ni. V Sloveniji imamo zjutraj roso, tudi sredi poletja. Že teh nekaj kapljic je dovolj za okužbo, kljub vsemu pa jo zaščitna streha močno zmanjša.

Zastirka iz slame, sena, pokošene trave, melise, listja zadržuje vlago v tleh. A obenem preprečuje vlago na nižje rastočih rastlinah, kot so solatnice, špinačnice, kapusnice. Tako tudi z zastirko zmanjšamo možnost pojava bolezni.

PREBERITE ŠE:

Zaščita tal: Zastirka godi delovanju talnih organizmov

Kupljena sredstva za krepitev rastlin

Pet nepogrešljivih