Prepričana sem, da vsega ne smemo gledati le z vidika denarja. Rastlinjak ni nič nenaravnega, čeprav ga želijo nekateri slovenski ljubitelji zdrave hrane prikazati kot takšnega. Govorim o rastlinjakih, v katerih pridelujemo vrtnine v zemlji. Za tiste, ki jih resnično zelo prizadene takšno stanje plodovk, kot smo mu bili priča letos, je rastlinjak ne glede na finančno plat naložbe nujen. Vendar je treba vedeti nekaj; če nameravate postaviti rastlinjak, tega ne naredite le zaradi paradiž­nika. Zanj se odločite tisti, ki bi želeli čim daljši del leta jesti doma pridelano, zdravo in svežo zelenjavo. Plodovke v njem gojimo le del leta, zgodaj spomladi in pozno jeseni pa lahko pridelamo še veliko več različne zelen­jave. Težave paradižnika pa precej uspešno preprečimo že, če nad rastline postavimo streho. Odločitev za rastlinjak je smiselna prav vedno, ko želimo čim več zelenjave pridelovati tudi zunaj sezone, v vremensko manj ugodnih razmerah. Po mojem je tudi veliko bolj smiselna kot za zdaj tako moderne visoke grede.

Kakovost rastlinjaka

Najprej se je treba odločiti, ali ga bomo izdelali sami ali ga bomo kupili. Svetujem, da se dela v lastni režiji lotite le izjemoma, saj vam bo strokovno postavljen in kakovosten rastlinjak pozneje prihranil veliko dela, denarja in tudi pridelek bo večji. Ko govorim o kakovosti, moram opozoriti tudi pred nizkocenovnimi različicami, ki se zdaj pojavljajo v vrtnih centrih. Kakšen je kakovosten rastlinjak? Opora, ogrodje naj bo trdno, čvrsto, zdrži naj močno tresenje, celo obešanje odraslega moškega. Potem ga ne bomo ob vsakem močnejšem vetru lovili oziroma iskali pri sosedih. Vemo, da je vetra v Sloveniji veliko, vedno več je tudi ekstremnih vremenskih pojavov, ki skoraj vedno pomenijo tudi izjemno močne sunke vetra. Poleg tega mora ogrodje zdržati več snežnih padavin, drugače se vam bo vsakih nekaj let zgodilo, da boste pozimi kar nekaj noči dežurali in otresali sneg z rastlinjaka ali pa se bo podrl.

Če želite tako močan rastlinjak vrtičkarskih mer postaviti v lastni režiji, običajno velik del svetlobe vzame ogrodje, saj v navadnih trgovinah ne najdemo ustrezno močnega okovja.

Odlično zračenje

Drug pogoj za dober, kakovosten rastlinjak je, da ima primerno, čim boljše zračenje. Nekoč je eden od mojih profesorjev na fakulteti rekel, da je dobro zračenje, po možnosti celo ventilacija, boljša zaščita vrtnin pred bolez­nijo kot uporaba kemičnih sredstev. To zagotovo drži.

Kakovostno zračenje je pomembno, da lahko v vseh letnih časih dobro odvajamo vlago, ki se nabira v notranjosti. V rastlinjakih manjših mer se temperatura v sončnih dnevih, ne glede na zunanje razmere, dvigne visoko nad 30 °C, tudi pozimi. Poskrbeti moramo, da lahko z zračenjem to uravnavamo. Naj vas nihče ne prepriča, da zadošča eno majhno okence na strehi ali celo samo vrata. Dobro zračenje dosežemo samo tako, da lahko odpremo tudi bočna krila. Da pa lahko brez strahu za majhne rastline (sadike) zračimo tudi, ko so spomladi zunanje temperature še zelo nizke, je smiselno, da se bočno zračenje ne začne pri tleh. Ko so v rastlinjaku rastline, je namreč najbolj nujno prezračiti zjutraj, saj se največ kondenzirane vlage nabere čez noč. Jutra pa so spomladi zelo mrzla, čeprav so potem dnevi lahko že topli. Na tleh imamo navadno sadike in seveda spomladi posajene plodovke in druge vrtnine. Zato naj bo spodnji del bokov vsaj do višine enega metra fiksen, stranice za zračenje pa dvignemo šele na tej višini. Tako bomo vedno zračili brez skrbi, saj bodo vrtnine spodaj zavarovane pred mrzlim zrakom. Ne bo izgovora, da si zaradi mraza nismo upali zračiti. Če ni bočnega zračenja, potem se lahko rastline v poletju, kakršno je bilo lansko, dobesedno skuhajo. Vrata in okna seveda niso zagotovila ustrezne prevetritve in temperature nad 40 °C zunaj so seveda pomenile grozljivko znotraj.

Lega in dimenzije rastlinjaka

Ko se odločimo, da bomo imeli rastlinjak, je pomembno, da zanj najdemo pravi prostor. Vse vrtnine so ljubiteljice sonca, zato ga ne postavljajte tja, kjer je del dneva senca. Prepogosto dobivam vprašanja, imam toliko in toliko sence, nisem mogel drugače, kaj lahko sadim. Nekaterih naravnih zakonitostih ne smemo zanemariti. Osnovni sta dve, vrtnine potrebujejo veliko sonca in vodo.

Izbrana lega mora biti sončna. Če lahko, postavimo rastlinjak v smeri vzhod–zahod, da bodo rastline ves dan enakomerno osončene. Če imamo možnost, poiščimo bolj zavetr­no lego, vsaj pred močnimi sunki vet­ra, ki pri vas najpogosteje piha (Primorska – burja, Panonska nižina – jugo), vendar nikoli na račun sonca. Na Primorskem je skoraj nujno, da potem posadimo kakšno drevje, običajno so to ciprese, da bodo rastlinjak varovale pred močnimi sunki. Drugod se je treba zanesti, da bo ogrodje zdržalo. Vsekakor na celini to drevje ne sme biti zimzeleno, saj je sonce najbolj potrebno spomladi in jeseni. Poleti je senca lahko celo dobrodošla, vendar ne pregosta.

Še nekaj je pomembno pri legi, da tam, kamor postavimo rastlinjak, ne stoji voda. Nikoli ga ne postavljamo v vznožje hriba, kot­lino ali nekam, kjer bo ob večjem deževju voda lahko prodrla po tleh v prostor ali se celo dvignila iz podtalnice. Letos ste si lahko ogledali, kje vse voda stoji. Tam bo najpogosteje stala tudi pozimi.
Če lahko, izberite lego čim bliže hiši, da boste tudi pozimi lahko v rastlinjaku nabirali zelenjavo ali vsaj svoja najljubša zelišča. Vsekakor morate imeti v njem dostop do vode, saj brez zalivanja ne gre. Ne delajte si utvar, da jo boste lahko znosili z zalivalkami, ker tako zalivanje vedno pomeni veliko težav za rastline. Cev je najbolje kar vkopati dovolj globoko v tla, da ne bo treba pozimi vode zapirati. Tudi pozimi imamo namreč v rastlin­jaku vrtnine.

Kako velik naj bo? Predlagam čim večjega. Večja ko bo prostornina prostora, manjše bodo težave zaradi pregrevanja, kondenza in počasneje se bo tudi ohladil. Manjši rastlin­jaki poleg tega nimajo dovolj močne konstrukcije za dobro bočno zračenje, ekstrem­no hitro se čez dan segrejejo in zelo hitro tudi ohladijo. Za pridelavo sadik spomladi lahko v njem ogradite še manjši del, ki ga boste ogrevali.

Uporaba rastlinjaka

Najpogosteje v njem res pridelujemo vrtnine in tudi cvetlice zunaj rastne sezone. Tako imamo lahko paradižnik, papriko, bučke in kumare prvi in zadnji med sosedi, kar mnogim veliko pomeni.

Še pomembnejši pa je za poznojesensko in zgodnjespomladansko zelenjavo. V njem zelo zgodaj pridelamo prvo solato, motovilec, režemo rukolo, blitvo, peteršilj, pulimo mlado čebulo, poberemo prvi grah in še marsikaj boste z malo dobre volje odkrili tudi sami. Mnogi spomladi porabijo kar veliko denarja, da nakupijo vse sadike, ki jih potrebujejo za svoj zelenjavni, predvsem pa okrasni vrt. Veliko ceneje je, da jih vzgojimo sami. Pri tem pa seveda ne smemo pozabiti, da zahteva vzgoja sadik veliko znanja, da bo naš vrt takšen, kot si želimo. V rastlinjaku lahko prezimujemo tudi veliko posodovk, za katere garaže in kleti niso ravno idealna prezimovališča. Pod mizami, ki jih lahko postavimo, če je rastlinjak dovolj velik, lahko ustrezno zavarovane hranimo tudi gomolje poletnih čebulnic: dalij, kan in gladiol. Shranimo jih v ustrezne posode, napolnjene z listjem, slamo ali senom. Jeseni v rastlinjake prestavimo (presadimo s koreninami in listjem vred) tudi endivijo, radič, kitajski kapus, zelje in jih skladiščimo veliko dlje, kot bi jih sicer. Tudi za sušenje doma pobranega semena, čebulnic in gomoljev, populjenega česna in čebule ter porezanih zelišč in dišavnic so idealni prostori pod mizami ali pa za ta namen zasenčimo del rastlinjaka. Rastlin­jak je prav tako uporaben za nakaljevanje zgodnjega krompirja, dalij, gomoljih begonij in kan spomladi.

Kot vidite, je rastlinjak pripraven tudi na domačem vrtu in ni namenjen samo profesionalnim vrtnarjem. Z njim si lahko veliko pomagamo, če so nam vrt, zelenjava in cvetlice na njem nekaj več kot le lepa okolica hiše.

V rastlinjaku pozimi

V rastlinjaku lahko tudi pozimi gojimo veliko rastlin. Pomembno je, da ga redno zračimo. Izkoristimo vsak sončen dan in ga takoj, ko se temperature dvignejo nad ledišče, odpremo in temeljito prezračimo. Zalivamo izredno malo, seveda pa se zemlja ne sme popolnoma posušiti. Za prezimne vrtnine tudi ne gnojimo. Poskrbimo pa, da je kljub zalivanju, ki je potrebno, zemlja ves čas rahla.

Da bo rastlinjak tudi pozimi poln, sadimo paradižnik, papriko in jajčevec samo na polovici površine, na drugi strani pa imamo poleti kumare, bučke, lubenice, melone in dolgo vig­no. Paradižniku sproti, ko trgamo plodove, potrgamo tudi vse liste in tako je v avgustu pod njim že dovolj prostora in svetlobe, da posejemo špinačo in motovilec, lahko celo letno solato. Špinača in motovilec sta namen­jena za jesensko porabo. Za setev motovilca obvezno uporabimo staro seme, saj novo v topli zemlji in dolgem dnevu ne kali.

Ob robu grede posejemo majski srebrnjak in zimsko čebulo. Majski srebrnjak poznamo vsi, to je mlada čebula, ki spomladi tako tek­ne na prvih piknikih ali ob narezkih. Zimska čebula pa ostane »mlada« vse leto. Ko se sprazni greda na drugi polovici, sadike obeh razsadimo tja. Dolga vigna je malo posebna stročnica, ki ljubi vročino in toploto. Ko se dan skrajša, običajno preneha roditi. Takrat jo hitro pospravimo, na njeno mesto pa posejemo rukolo, blitvo in peteršilj. Tako bomo poskrbeli za poznojesensko in prvo spomladansko zelenjavo. Rukolo in blitvo bomo lahko rezali še dolgo v zimo.

V januarju lahko že sejemo prvo zimsko solato, pa tudi grah in bob, če je le kaj sonca. Čez setev naredimo še dodaten tunel. Najhlad­nejše noči pa prebijemo z navadnimi svečami. Manjše rastlinjake zelo dobro ogrejejo.

Če imamo dovolj prostora, lahko skopljemo jamo, vanjo naložimo korenje, črno redkev, repo … zakopljemo in pokrijemo s slamo. Taka zasipnica je dostopna tudi pozimi v snegu. Seveda je treba vedeti, da gomoljev in korenov ne nalagamo više od pol metra, da se spodnji zaradi teže ne poškodujejo.

V rastlinjak lahko kar s koreninami vred shranimo glave zelja, ohrovt in jih pokrijemo s slamo. Vse do božiča in novega leta bodo prav gotovo ostale tam, velikokrat pa tako tudi prezimijo. Enako lahko naredimo z rdečim glavnatim radičem, le da zdrži nekaj manj.

Nekam v kot presadimo tudi nekaj rastlin peteršilja, drobnjaka in še kakšne, nam najljubše začimbnice. Tako nam bodo na razpolago do pozne jeseni in spet zelo zgodaj spomladi.

Naštela sem kar nekaj možnosti, zakaj je rast­linjak res smiseln in pomemben del domače pridelave vrtnin. Prepričana sem, da boste sami znali najti še več uporabnih rešitev. Zato za mene pomislek, ali se rastlinjak na vrtu splača ali ne, odpade. Težava je le, ali si ga lahko privoščimo v tem kriznem času.

Preproste in cenejše rešitve

Kako si lahko pomagamo? Paradižnik zagotovo lahko gojimo tudi pod streho, ki jo res­nično lahko naredimo sami. Upam, da so letos dvomljivci spoznali, da so strehe res pomagale in so rastline ostale zdrave dalj časa. Njihov največji sovražnik je namreč voda, vlaga na listih, če se tam zadržuje dalj časa. Seveda je ta streha prozorna folija, ki preprečuje predvsem, da bi dež padal po listih, pa tudi rose je pod njo veliko manj. Vendar zaradi tega, ker smo postavili neko trajno konstrukcijo (strehe so običajno narejene tako, da jih je težko prestavljati), ne smemo zanemariti osnovnih dveh pravil varstva rastlin – primerno širok kolobar in dovolj prostora med sadikami, torej medvrstne razdalje in razdalje v vrsti. Pod streho moramo rastline posaditi ravno tako primerno narazen: to je 70 centimetrov med vrsticami in 50 centimetrov v vrsti. Nekateri se namreč vdajo želji, da bi pod tako zaščito stlačili nekaj več rastlin, vendar se potem izniči ravno njen glavni namen – zračnost in suhi listi rastlin. Pokrite gredice moramo oblikovati tako, da bomo lahko brez težav delali na njih – odstranjevali zalistnike, brez večjih poškodb pobirali plodove in pozneje odstranjevali liste, ki jih rastlina ne potrebuje več. Zagotoviti moramo tudi ustrezno namakanje, zemlja mora biti vedno namočena v globino, v vročem poletju zalivanje z zalivalko ne bo zadoščalo. To smo mnogi spoznali lani. Torej streha nad paradižnikom je dobro nadomestilo.

Zaščita so lahko tudi tople grede. Mnogi so jih že odpisali, saj danes sadike vzgojimo v multiploščah v ogrevanih prostorih. Res je, da klasične vzgoje sadik v toplih gredah skoraj ni, a vendar lahko še vedno odpravljajo svoj namen. Pozimi so lahko krasna zasip­nica, za katero ni treba kopati jame. Toplo gredo izpraznimo, za to izberemo sončen in miren dan, brez vetra. Zemljo presejemo, ločimo grobe dele od fino presejane zemlje. Dno in stene jame obložimo s koruznico ali smrečjem. Na to plast naložimo korenovke, najpogosteje v jamah hranimo korenček, peso, kolerabo in repo. Kup ne sme biti višji od pol metra, da se plodovi med seboj ne poškodujejo. Nato nasujemo grobo, odsejano zemljo. Če je zmanjka, jo vzamemo še z vrta. Vse skupaj obložimo še s slamo ali koruznico. Tako lahko hranimo korenovke vso zimo, lahko jih tudi izkopavamo, le da pazimo, da vse vedno dobro zagrnemo nazaj. Podobna je tudi začasna rešitev za skladiščenje zelja, radiča in endivije. Toplo gredo ravno tako izpraznimo in zemljo presejemo. Na dno grede vrnemo grobo zemljo. Stene obdamo s koruznico ali smrečjem. Rastline v suhem dnevu izpulimo, očistimo poškodovane in obolele liste in vehe in jih posadimo v toplo gredo blizu skupaj. Lahko se dotikajo, ne smejo pa biti nagnetene. Na rastline položimo okna tople grede, ta pa nato zastremo s koruznico, smrečjem, ali če jih še imate, slamaricami. Seveda takšno skladiščenje ne bo za dolgo, za kakšen mesec pa le podaljšamo življenjsko dobo rastlin.

V toplo gredo lahko še dolgo v zimo sejemo rukolo, predvsem tisto, ki ji najpogosteje rečemo divja rukola, njeno seme lahko zdaj kupimo tudi pri nas. Poleg nje lahko rasteta tudi špinača in motovilec. Spomladi lahko posejemo solato in mesečno redkvico. Skratka, še vedno imajo tople grede veliko uporabno vrednost. Za plodovke poleti pa so seveda preplitve.

Različni načini pokrivanja plodovk z vrečami, tuneli in podobno se ne obnesejo, mogoče le za kratek čas. Ni pomembno, da je pred mrazom zavarovan nadzemni del, spomladi je zelo pomembno, da so tudi korenine v top­li zemlji. Tega pa jim v tunelih, s pokrivan­jem ne morete zagotoviti. Tuneli se odlično obnesejo pri zgodnejši pridelavi solate, kapusnic, kot so zelje, cvetača, kolerabica in podobno, mogoče lahko v njih zadovoljivo pridelamo še papriko, a tukaj običajno že govorimo o rastlinjakih. Tuneli so res cenejši od rastlinjaka, a še daleč nimajo tako široke uporabnosti, prav tako pa niso zastonj. Bolje je še kako leto varčevati in si omisliti pošten rastlinjak.