Zato jo v kozmetičnih izdelkih ponavadi nadomeščajo z drugimi, podobno dišečimi olji, kot je olje iz limonske trave. Iz melise pa izvira tudi znameniti zdravilni pripravek, znan kot Klosterfrau Melissengeist, ki ga še vedno delajo po receptu iz 17. stoletja. Že takrat so v Parizu karmeličanski menihi namreč melisi dodali še limonino lupino, muškat, nageljnove žbice in cimetovo skorjo.

Sto zeli in 14 vrst gob

Vse te in še številne druge skrivnosti melise in več deset drugih zdravilnih rastlin razkriva 700 strani debela in dobra dva kilograma težka nova knjiga z naslovom Sodobna fitoterapija, v kateri več kot deset slovenskih strokovnjakov z lastnimi raziskavami potrjuje resnično zdravilnost dolgo znanih zelišč in celo 14 vrst gob. Tako o melisi še izvemo, da je njeno listje dopolnilna droga v zdravilnih čajih s pomirjevalnim delovanjem in da je priporočeni enkratni dnevni odmerek med 1,5 in 4,5 grama droge. Pripravki iz melise odganjajo vetrove, blažijo krče in napenjanje v prebavilih, pomirjajo in razkužujejo. Imajo celo protivirusni učinek, izvemo, saj izvleček melise v družbi s cinkovim oksidom uporabljamo za lajšanje težav pri herpesu. Za to rastlino knjiga zagotavlja, da je varna, saj v dolgi zgodovini uporabe ni pustila nobenih sledov o stranskih učinkih. Le med nosečnostjo in dojenjem naj bi se ob večjih količinah ženske raje prej posvetovale z zdravnikom. Beremo lahko tudi o zanimivih kliničnih raziskavah, pri katerih so denimo 21 bolnikom z alzheimerjevo boleznijo štiri mesece dajali po 60 kapljic melisinega izvlečka: njihove miselne sposobnosti so se v primerjavi s tistimi, ki izvlečka niso uživali, bistveno popravile.

Dokazi o zdravilnosti

O dragocenosti objavljenih podatkov govori že podnaslov knjige, ki zagotavlja, da gre za »z dokazi podprto uporabo zdravilnih rastlin«. Uredila sta jo prof. dr. Samo Kreft, ki na fakulteti za farmacijo predava o zdravilnih rastlinah in jih tudi temeljito raziskuje, in njegova kolegica, doc. dr. Nina Kočevar Glavač, ki dela na katedri za farmacevtsko biologijo omenjene fakultete. Opisane rastline so zelo praktično razvrstili glede na naše organe, ki jim lahko pomagajo: tako v poglavju o centralnem živčnem sistemu spoznamo baldrijan, sivko, hmelj, že omenjano meliso, pasijonko, šentjanževko kot antidepresiv, ginko kot rastlino, ki vpliva na spomin, beli vratič v pomoč proti bolečinam in spodbujevalni rožni koren. Imunski sistem podpirajo ameriški slamnik, ginseng, rožni koren, vitanija, mačja trava, kotu kola, glavatec, astragalus … tako da se spoznavanje učinkovitih rastlin ne omejuje samo na vsakdanje, ki jih vsi poznamo, ampak ponudi tudi manj znane, ki pa so jih prav tako temeljito raziskali. Zelo dragoceno je poglavje o antioksidantih, o katerih se nam zdi, da vemo vse, pa predstavitev »čudežnih rešilnih bilk«, kot so spirulina, noni, roibos, tahebo in kombuča. Knjiga se resno loti tudi učinkovin, ki jih najdemo v kininu, efedrinu, ibogainu, johimbinu, kofeinu, kolhicinu, morfinu, nikotinu, skratka vseh, o katerih so nas učili predvsem »roke proč«. Da bi se znašli v svetu priprave in obdelave zdravilnih rastlin, uvod poleg drugega spregovori tudi o čajih, izvlečkih, oljnih izvlečkih, tinkturah, sirupih in sokovih ter pojasni pojem, potek in pomen kliničnih raziskav, s katerimi so dokazali učinkovitost predstavljenih rastlin. Na spletni strani Slovenskega farmacevtskega društva, ki je knjigo izdalo pod strokovno taktirko fakultete za farmacijo, se je mogoče z njo tudi bolj seznaniti.