30. 10. 2017 | Besedilo: T. S. P.
psi, domače živali, hišni ljubljenčki, naklonjenost, skrb za okolje, genetika
Ljubezen do živali ni univerzalna
30. 10. 2017 | Besedilo: T. S. P.
psi, domače živali, hišni ljubljenčki, naklonjenost, skrb za okolje, genetika
Zakaj nekateri ljudje obožujejo domače živali in hišne ljubljenčke, drugi pa ne? Dejstvo je, da hišni ljubljenčki v zameno za hrano in pozornost, ki jo dobijo, ne vrnejo ničesar oprijemljivega. Že res, da pozitivno vplivajo na naše mentalno in fizično zdravje – nekateri celo bolje spijo, ko v hišo pripeljejo ljubljenčka, kar dokazujejo tudi številne študije, a njihova vloga ni več podobna tisti, ki jo so imeli v preteklosti. V materialnem smislu od hišnih ljubljenčkov nimamo skoraj nobene koristi, a številke kažejo, da so se v zadnji finančni krizi najmanj zmanjšali proračuni gospodinjstev, namenjeni štirinožnim ljubimcem.
Odgovor, zakaj so nekateri ljudje naklonjeni živalim, drugim pa je skoraj vseeno, se morebiti skriva v genetiki, ugotavlja britanski antrozoolog John Bradshaw. Čeprav se zdi, da je želja po hišnih ljubljenčkih univerzalna, tradicija skrbi za domače živali ni razširjenja v vseh človeških skupnostih. Celo na Zahodu nekateri ljudje nimajo želje, da bi imeli doma mačko ali psa, niti do živali ne gojijo posebnih čustev.
Navada (imeti hišnega ljubljenčka) se pogosto prenaša med člani družine – otroci staršev, ki so doma imeli hišnega ljubljenčka, imajo pogosto tudi sami hišne ljubljenčke. Zadnje raziskave pa so pokazale, da je naklonjenost živalim dedna. Nekateri ljudje, ne glede na vzgojo, pogosteje iščejo družbo živali kot drugi. Geni glede naklonjenosti, ki jo čutimo do živali, so omejeni na ljudi, a hkrati niso univerzalni, kar namiguje na to, da nekateri posamezniki ali skupnosti v preteklosti niso uživali v skupnem življenju z živalmi (ali pa od njih niso imeli toliko koristi), v svoji novi knjigi Živali med nami (The Animals among us, op. p.) navaja John Bradshaw.
Nekje pred 15000 do 5000 leti so ljudje določene živali udomačili (predvsem govedo, pa tudi pse in mačke). Udomačenim živalim so morali preprečiti parjenje z divjimi, zato so morale živeti skupaj z ljudmi ali pa v njihovi bližini. Zaradi skupnega življenja pa so se živali in ljudje povezali.
Ljudje, ki so skrbeli za živali, so od njih imeli veliko koristi. »Skupine ljudi, ki so živele skupaj z živalmi, so napredovale hitreje kot tiste, ki so meso dobile le preko lova,« je navedel Bradshaw. »Gene teh prvih kmetov so najbrž podedovali ljudje, ki imajo danes doma mačko ali psa,« je še dodal. Kar je naše prednike nekoč vodilo k temu, da so živali udomačili, se je sčasoma izoblikovalo v naklonjenost živalim v splošnem, je prepričan Bradshaw. In zakaj takšna razlika med ljudmi? »Najbrž zato, ker je nekoč v zgodovini prišlo do alternativnih strategij: kraje že udomačenih živali ali zasužnjevanje njihovih skrbnikov,« je še dodal.
Nedavne raziskave so pokazale, da je naklonjenost do živali povezana s skrbjo za okolje. »Zdi se, da ljudi lahko ločimo na dve skupini: tiste, ki ne gojijo pretiranih čustev do živali in skrbi za okolje, in tiste, ki najdejo veliko zadovoljstva v obojem,« je še zaključil antrozoolog.
