Tistim, ki zime ne marajo, dolga jesen zelo ustreza. Vrtičkarji se veselimo, ker pridelke še kar pobiramo neposredno z gred in ker vrtnine ne potrebujejo dodatne zaščite, da bi jim podaljšali čas pobiranja.

Tako na mojem vrtu še vedno rasteta endivija in jesenski radič brez zaščite. Tudi blitva in stebelna zelena vztrajata in kapucinke, ki sicer takoj, ko se spusti temperatura pod ničlo, svojo bahavo podobo spremenijo v klavrno zeleno sivo gmoto, se še kar šopirijo na gredicah. Videti je, da so nizke temperature, ki naj bi se bile eno noč spustile na ničlo, obšle moja vrtička. V prihodnje menda ne bo nič bolj hladno, tako da bom pustila omenjene vrtnine nezaščitene in še vedno spremljala napovedi. 

Pred spustom temperatur bom stebelno zeleno porezala, stebla, narezana na centimetrske kolobarčke, zamrznila, liste pa posušila (kako zelo mi pridejo prav aromatični suhi lističi za začinjanje jedi). Endivijo in jesenski radič bom nemudoma pokrila z vrtnarsko kopreno in si s tem zagotovila pobiranje še malo dalj, seveda če ne bodo padle temperature na manj kot pet stopinj pod ničlo. Takrat bom, če jih bo še kaj ostalo, glave izpulila, jih zavila v papir in naložila v zabojčke, ki jih bom postavila v klet. Blitva bo zimo preživela tudi brez zaščite, tako kot druge vrtnine, ki rastejo na vrtu, torej zimski radič, por, motovilec, zimska solata, listnati in brstični ohrovt in tudi večina korenovk in gomoljnic.

!!galerija!!

Sama pred mrazom izkopljem le rdečo peso, pastinak in gomoljno zeleno. Ti so malo bolj občutljivi na nizke temperature, pa vendar zdržijo še malo slane, pa še  gomolji so po tem še slajši. Večino drugih korenovk in gomoljnic pustim na gredah in jih pobiram po potrebi. Pred hudim mrazom jih zaščitim z debelim slojem slame ali sena. Nekaj pa jih vseeno izkopljem in shranim v zabojčke z mivko, v primeru, da zapade veliko snega in bo pobiranje z gred oteženo. Gomolje in korene izkopljem s pomočjo vil, pustim, da se malo posušijo in s suho krpo odstranim prst. Liste porežem 2 cm nad vrhom korena. Dno zaboja napolnim z vlažno mivko in nanjo leže položim korene in gomolje tako, da se med seboj ne dotikajo. Prekrijem jih z mivko in ponovim polaganje. Nadaljujem v toliko plasteh, kolikor mi dopušča višina zaboja. Zaključim s slojem mivke (sicer pa lahko za polnilo uporabimo tudi žaganje, slamo, seno ali listje). Zaboj postavim na hladno in temno mesto. Shranek nato seveda tudi večkrat pregledam in odstranim morebitne nagnite korene.

Žal še vedno opažam, da vrtičkarji nekako pozabljajo na dobrobit te skupine zelenjadnic. Poleg korenčka in peteršilja, ki sta na vsakem vrtu stalnica, so druge korenovke in gomoljnice nekako porinjene na stran.

Korenovke, kot so peteršilj, pastinak, korenček, črni koren, ter gomoljnice rdeča pesa, koleraba, strniščna repa, črna redkev, gomoljna zelena, so čez zimo na mojem jedilniku skoraj vsak dan. Ker so svež vir bioaktivnih snovi, ki jih pozimi še kako potrebujemo, bi jih morali uživati pogosteje, kot jih. Žal še vedno opažam, da vrtičkarji nekako pozabljajo na dobrobit te skupine zelenjadnic. Poleg korenčka in peteršilja, ki sta na vsakem vrtu stalnica, so druge korenovke in gomoljnice nekako porinjene na stran. No, tukaj je sicer še rdeča pesa, ki jo večina tistih, ki jo goji, nato vloži v kisle shranke, s katerimi si popestrijo zimske jedilnike. Ampak z gotovostjo lahko trdim, da mnogi ravno zaradi tega, ker poznajo samo ta način priprave, rdeče pese ne marajo. 

Da ne bo pomote, nič nimam proti takšne vrste shrankom. V njih so ujeti toplota in sončna energija poletnih dni ter ljubezen gospodinj, ki jih pripravljajo. Sama pa vendar raje uživam v okusno pripravljenih jedeh iz sveže rdeče pese. Se sprašujete, kako jo lahko pripravite? Naj bo tukaj le nekaj idej za izhodišče.