In to je resnično nekaj posebnega, saj ga poleg polnosti okusa odlikujejo še nadvse nenavadna imena, kot so tolovaj, khmer in poanta. Rejevi so v Brdih edini s cerifikatom za biodinamično vinarstvo, po biodinamičnih načelih pa se tudi sicer ravna celotna kmetija.

Kako dolgo zgodbo piše kmetija v Neblem s hišno številko 32, njen zdajšnji lastnik Marko Reja ne ve prav natančno. Ima pa bogato zgodovino in tradicijo, ki so jo pred njim ustvarjali že njegov oče, nono, pranono in generacije pred njimi. Kakor se spominja, so bili s škropljenjem nadvse škrti že od nekdaj. »V šolah izobražujejo za sodobno kmetovanje in iz tega kalupa je zato toliko težje uiti. Pri nas smo vedno razmišljali s svojo glavo: mogoče nismo bili ravno ‘strokovno podkovani’ o prijemih sodobnega kmetijstva, a smo na stvari vedno gledali širše in predvsem, kaj je za naravo prav in kaj ne. Ljudje smo vendar del narave, to smo vedno bili in tudi bomo,« poudarja Marko Reja.

Medtem ko kmetija deluje po biodinamičnih načelih že skoraj deset let, je zadnjih pet let vpisana tudi med imetnike certifikata Demeter. »Zakaj smo se odločili za bio­dinamično kmetovanje? Odločitve seveda nisem sprejel čez noč. Z leti ugotoviš, kam gre tvoja smer, predvsem pa mora biti ta v skladu z načeli, ki se ti zdijo dolgoročno pravilna in smiselna. Seveda se je treba zavedati, da bo zaradi bio­dinamičnega kmetovanja prihodek manjši, saj je letina ponavadi skromnejša. In to marsikateremu kmetovalcu ni niti najmanj všeč. A zame je veliko bolj kot dobiček pomemben odnos do narave,« priznava sogovornik. Pa čeprav ga zato vsak dan čaka veliko dela in časa za počitek ni v izobilju. »Pri nas kmetovanje temelji na skromnosti: zase imamo dovolj. Preživimo in živimo, nimamo pa kmetije zato, da bi z njo kovali velike zaslužke. Pomembnejše je, koliko narave in ne koliko denarja bomo zapustili vnukom in pravnukom,« razmišlja lastnik.

!!galerija!!

Mora biti dobra hrana tudi nujno lepa?

Njegova posest meri kar petnajst hektarov, od tega je dve tretjini obdelovalnih površin. Vinogradi se na približno sedmih hektarih razprostirajo na pobočjih in slemenih briških gričev, torej na sončnih in zračnih legah, tako da trte poleg vode iz tal črpajo tudi pomembne minerale iz opoke, eocenskega fliša, na preostalih površinah kraljuje sadje. »Običajno imajo biodinamični kmetovalci več kmetijskih kultur, medtem ko se sodobni kmetje odločajo za specializacijo, kar je dandanes logično, saj imajo tako več znanja o določeni panogi, trženje in prodaja pridelkov sta lažja, za delo pa potrebujejo manj kmetijskih strojev. A Brda so bila vedno idealna tako za vinograde kot sadovnjake,« usmeritev pojasnjuje Marko. »Tudi Brici so običajno ali vinarji ali sadjarji. Mi smo očit­no kar oboje, kot nekoč,« se pošali njegova življenjska sopotnica Diana Smolar. »Na tej kmetiji so imeli vinograde od nekdaj, nekaj je bilo sadja, koruze za živali in žita, da so preživeli. In seveda živine,« doda.

Kar težko je verjeti, da za vse obdelovalne površine poskrbita sama, skupaj s hčerko Majo, čeprav jim na pomoč priskočita tudi druga dva otroka. »Še meni včasih ni jasno, kako nam uspe. Eden od vidikov biodinamike je tudi, da je na nekaterih področjih dela manj kot v sodobnem kmetijstvu: v sadovnjakih in vinogradih ni treba, da je vedno in povsod vse pomulčeno, saj s tem uničujemo tudi koristne organizme, tega pa nočemo. Ker mineralnih gnojil ne uporabljamo, je rast dreves in trt bolj umirjena in potreba po ‘zelenih delih’ manjša,« pojasnjuje gospodar.

Ko gre za češnje, marelice, fige, hruške pituralke in kaki, ki jih prodajajo na domu, v ekološke trgovine in po dogovoru dostavljajo tudi drugim skupinam kupcev, si na kmetiji želijo kar najbolj vitalne plodove. Zato jih večkrat škropijo z biodinamičnimi pripravki, da bi okrepili njihovo odpornost, ne pa kar po vrsti z vsemi »priporočenimi« sredstvi proti različnim boleznim. »Imamo okrog 500 dreves češenj, večina je mladih. Sicer pa pri nas prisegamo na stare, avtohtone sorte sadja. Takšen primer so hruške pituralke, ki so jih v tem delu Primorske imeli včasih ob vsaki hiši, potem pa so skoraj izginile. Mogoče te hruške niso tako zelo lepe po videzu, so pa izjemno okusne,« je prepričana Diana Smolar. »Za mnoge mora biti hruška lepa in debela ter rumene ali oranžne barve. No, pituralka je majhna in rjava. Torej je popolno nasprotje predstavam sodobnega potrošnika, da mora biti sadje vedno lepo in debelo ter da ga je treba takoj pojesti. Vseeno je hruška pituralka, če vprašate mene, fenomen,« zatrjuje sogovornica. Za vse nevedne: to je stara odporna in avtohtona sorta, ki je doma predvsem v Goriških brdih in bližnji okolici. Surov plod je diskretnega okusa, a ko pituralko skuhamo ali spečemo v pečici, postane čudovito medena.

»Olepšave« vinu vzamejo življenje

Vinska ponudba družine Reja, kjer v naboru buteljčnih vin prevladujejo avtohtona rebula, beli in zeleni sauvignon, malvazija, pa tudi chardonnay ter beli in rdeči cuvee, je zgodba zase. S trgatvijo namreč odlašajo, dokler se le da, grozdje obirajo v zabojčke in ga že sproti pazljivo čistijo, nato pa izpraznijo v pnevmatsko stiskalnico, brez vmesnega presipavanja in premetavanja, kar grozde precej poškoduje. Ker ne uporabljajo razpec­ljevalnika, obdržijo v vinu nekaj primarnih taninov iz pecljevine. Mošta gospodar ne bistri, fermentaciji pusti, da steče sama, brez dodajanja selekcioniranih kvasovk, saj je avtohtonih kvasovk dovolj že v vinogradu. »Kontrolirana temperatura vrenja« pri njem pomeni zgolj to, da spremlja temperaturo, saj zaradi zgodnje jutranje trgatve v klet pride že dovolj hladno grozdje, mošt pa zaradi spontane fermentacije vre počasi in ne burno, kakor je to običajno pri dodajanju kvasovk. Rezultat takšnega pristopa je vino, ki je kar najbolj izraz posebnosti posamezne trgatve in terroirja, brez želje in potrebe po standardizaciji. »Vino je zato bolj polnega in pristnega okusa. Bolj ko je 'polepšano', več življenja mu vzamete,« je prepričan Marko Reja. In če večina vinogradnikov trte, stare 25, 30 let, meče iz vinogradov, ker niso več rentabilne, se pri Rejevih še kako dobro zavedajo, da najbolj kakovosten pridelek običajno dajo prav starejše trte. Pa še mimo ene posebnosti ne moremo: nenavadnih, a nadvse markantnih imen na njihovih vinskih etiketah. Se mogoče še spominjate zgodbe o iskanju zamenjave za ime vina iz sorte tokaj? Marko Reja uporablja nadvse izvirno rešitev: tokaju je našel ustrezno rimo in ga poimenoval v tolovaja, rdeči zvrsti caberneta in merlota je nadel ime khmer (khmer je namreč skovanka iz teh dveh besed), bela pa je, po črtanju ideje, da bi bila lahko garda, postala poanta.

Če boste v Brdih torej spraševali po tolovaju, vas – vsaj v Neblem zagotovo ne – ne bodo gledali postrani. Ne preseneča, da Rejeve buteljke in sadje dobro poznajo vsi tisti, ki prisegajo kakovostno in polnovredno hrano ter »pošteno« vino, kakor pravi gospodar kmetije. Tudi čez mejo. »Mi prisegamo na zdravo hrano in želimo takšno ponuditi tudi drugim, ki te možnosti doma nimajo. Sama, na primer, kupujem le zelenjavo, ki je doma nimamo. Raje kupim manj in vem, da sem kupila polnovredno hrano. A da ne bo pomote: danes po bio hrani ne posegajo le ljudje z dobrim življenjskim standardom, temveč ozaveščeni, ki so za takšno hrano pripravljeni odšteti tudi kakšen evro več in kakšen evro manj za druge nepotrebne stvari. Čeprav cena ekološko pridelanega sadja in zelenjave sploh ni toliko višja od konvencio­nalno pridelanega, sploh glede na količino dela in kakovost,« meni Diana Smolar.