Ker cveti med prvimi rastlinami, jo pri nas pogosto prizadenejo pozne pozebe, ki včasih uničijo ves pridelek, zato moramo pri sajenju upoštevati to značilnost, jim izbrati najbolj ustrezno mesto in saditi sorte, ki so pri nas preizkušene, bodisi jih navaja Sadni izbor za Slovenijo bodisi se na določenih območjih tradicionalno obnesejo. V naših krajih nimamo idealnih razmer za marelice, v povprečju je preveč padavin, predvsem pa so problematična temperaturna nihanja na prehodu iz zime v pomlad.

Marelica izhaja s severovzhoda Kitajske, kjer jo gojijo že več tisočletij, v Evropo pa se je v času vojnih pohodov in preseljevanj ljudstev, ki so jih povzročila osvajanja Aleksandra Velikega, razširila iz osrednje Azije prek Perzije. Pridevnik armeniaca, armenska, v latinskem poimenovanju (Prunus armeniaca L.) je dobila po armenskih trgovcih, ki so jo prinesli v Italijo in v Grčijo. Od tam se je po Evropi razširila šele po letu 1400. V srednji Evropi je bila med tradicionalnimi območji nasadov marelic tudi na Madžarska – lastniki tamkajšnjih nasadov so bili v času turške zasedbe prav Turki. Razumljivo, če vemo, da imajo največje nasade marelic na svetu v turški provinci Malatya ob Evfratu, od koder pride na evropske trge več kot devet desetin teh sadežev. Številnejši nasadi so tudi v Sredozemlju, v Italiji, Španiji in Franciji.

Mesto nastanka je marelici kot sadni vrsti vtisnilo globok pečat. Njeni sadeži so verjetno med vsemi vrstami sadja, gojenega v Evropi, najbolj odvisni od lege sajenja. Zato so s stoletji na različnih krajih nastali različni ekotipi, ki se ne razlikujejo samo po okoljskih razmerah, v katerih uspevajo, temveč tudi po lastnostih plodov. Eden od petih ekotipov je evropska marelica.

Pozorno izberimo rastišče

Najbolj ji ustrezajo rastišča, podobna tistim, od koder izhaja vrsta, ta pa se precej razlikujejo od okoljskih razmer v Sloveniji, s čimer so povezane tudi težave, s katerimi se srečujemo pri tej sadni vrsti. Rada ima hladne zime, hiter prehod iz zime v pomlad s čim manjšimi temperaturnimi nihanji, majhno količino padavin (manj kot 500 mm na leto) in vroča poletja. Nikakor je ne sadimo v kotline, v katerih spomladi zastaja hladen zrak, ki povzroča pozebo – marelica se namreč prebudi prva med sadnimi vrstami, začne zgodaj brsteti in cveteti. Da bi ta čas zamaknili, je zelo zaželeno beljenje debel, najraje takoj po novem letu. Za beljenje uporabimo apneni belež ali jupol z dodatkom bordojske brozge). Če raste marelica pod streho, je zavarovana pred dežjem, zato je možnost okužbe s cvetno monilijo precej manjša ali se ji lahko celo izognemo. Marelica bolje kot vlago prenaša sušo in tudi zato je bolje, da raste pod streho. Pomembno je, da je rastišče ob steni hiše sončno. Najboljše so zahodne ali jugozahodne lege, južne raje ne, saj bi drevo prezgodaj začelo brsteti.

Težave z marelicami

Tako kot vse drugo koščičasto sadje so marelice občutljive na cvetno monilijo, pri kateri se drevo okuži skozi cvet. Sprva se poganjki sušijo, lubje razpoka, na rane pa se lahko naselijo lesne gobe, ki povzročijo trohnenje drevesa. Zanesljiv znak, da je drevo napadla monilija, je smoljenje ran na lubju. Za ohranitev pridelka, seveda pa tudi drevesa pomaga škropljenje z namenskim fungicidom »v cvet« pred dežjem. Če marelica raste ob zidu hiše, jo lahko med cvetenjem deloma ščiti napušč ali pa ji za ta čas naredimo improvizirani nadstrešek, ki ga prekrijemo s PVC-folijo. Bistveno je namreč, da preprečimo vstop vode v cvet. 

Nenadno odmiranje posameznih vej in tudi celih dreves je v naših razmerah pogost pojav, znan kot kap ali apopleksija marelic. Povzroča ga zamašitev prevodnih tkiv. Mogočih je veliko razlogov: preveč ali premalo vode, neprimerna tla, zamašitev žil zaradi zasmolitve, potem ko se je zlomila kakšna veja. Pojav je značilen samo za marelico, ugotovili pa so, da je redkejši na območjih z manjšo povprečno letno količino padavin. Eden glavnih kriterijev pri izboru nabora sort marelic za Sadni izbor za Slovenijo iz leta 2014 je bila tudi »odpornost« sort proti temu pojavu.

Tretja bolezen, s katero imamo lahko opraviti, je šarka, ki jo povzroča virus, tega pa prenašajo listne uši, zato je smiselno obvladovanje uši (npr. pomakanje zgolj vršičkov poganjkov, na katerih najraje sesajo sok, v posodo z raztopino insekticida, da nam z njim ni treba škropiti). Pri marelicah šarko zagotovo spoznamo po okroglih razbarvanih marogah na koščicah. Te opazimo tudi pri sortah, ki so na to bolezen tolerantne, torej rodijo dobre, ne pa deformirane in neokusne plodove. Kljub temu se moramo zavedati, da so tudi tolerantne sorte v našem sadovnjaku vir okužbe za druga drevesa marelic, pa tudi slive in breskev.

Niso vse sorte samooplodne

Kot podlaga za marelico se lahko uporab­ljajo marelica, sliva (Prunus domestica) in mirabolana (Prunus cerasifera). Osnovni seznam (A) Sadnega izbora za Slovenijo iz leta 2014 za žlahtni del drevesa, ki rodi, kot najprimernejše priporoča sorte aurora, san castrese in orange red, dodatni seznam (B) pa še sorte ninfa, bo 90610010* bora®, perla, harcot, hargrandm, madžarska (znana tudi kot ogrska), bergeron, pisana in tomcot. Seznam je nastal po večletnem preizkušanju v slovenskih rastnih razmerah. Od naštetih sort so samooplodne ninfa, bergeon, pisana, madžarska, tomcot, san catrese in aurora. Nekatere sorte namreč potrebujejo za oprašitev in rodnost v bližini opraševalno drevo drugih sort (ena ali več kombinacij), o čemer se moramo pozanimati v drevesnici. 

V nadaljevanju predstavljamo sorte madžarsko, katere gojenje ima pri nas že dolgo tradicijo, in slovenski domači sorti flokarji in budanjska, ki ga povzemamo iz knjige Gregorja Božiča Stare sadne sorte na Goriškem – skoraj pozabljeno bogastvo.

Madžarska 

Izvira iz Madžarske in je po Evropi zelo razširjena, najbrž je pri nas ena najbolj znanih in razširjenih sort. Plod je aromatičen, odličnega, sladko-kislega okusa, je cepka; to pomeni, da gre meso lepo od koščice. Plodovi so srednje debeli do debeli, okroglasti in nekoliko sploščeni. Osnovna barva je oranžno rumena, z enakomernim pikčastim prelivom rdeče barve. Je samooplodna in cveti nekoliko pozneje kot druge sorte, zori pa od srede do konca julija. Meso je oranžno rumene barve, odličnega sladko-kislega, lahko bi rekli značilnega mareličnega okusa.

Flokar

Nekdaj je bila to najbolj razširjena sorta marelic v Brdih, še danes velja za pojem okusne marelice. Sorta je precej nagnjena k izmenični rodnosti. Obstajata dve različici: zgod­nejša z drobnejšimi plodovi, več sladkorja in bolj oranžno obarvano kožico in nekoliko debelejša, ki dozori pozneje in ima več kisline. Sadeži so aromatični, občutljivi na odtise, koščica se pri obojih dobro loči od mesa. Priljubljeni so za marmelado. Sorta je nagnjena k izmenični rodnosti, na monilijo je precej bolj odporna kot sodobnejše. Izvor flokarjev ni točno določen. Nekateri strokovnjaki menijo, da izvirajo iz ekotipa ogrske marelice, mogoče pa so se razširili v Brda iz ekotipa klosterneuburške, ki je zelo razširjena in cenjena v pokrajini Wachau v Avstriji. 

Budanjska

V raznih poročilih o sadjarstvu Goriške s prehoda med 19. in 20. stoletjem se večkrat omenjajo marelice iz zgornje Vipavske doline, posebej iz okolice Budanj, kjer so dobro uspevale – sčasoma se je ustvarilo pravo tržno ime »budanjska marelica«. Pod to ime se je uvrščalo več sort, ki pa so si bile po lastnostih in videzu ploda precej podobne. Značilnost budanjske marelice je bil njen izraziti sladki okus, zaradi česar je bila priljubljena kot sveže namizno sadje, zaslovela pa je zaradi posebne arome, ki jo dobi marmelada iz nje. Vrsta marelice, ki se je do danes ohranila pod imenom budanjska, je zelo starega izvora. Na ozemlju Budanj je prisotna več kot 200 let. Po videzu plodov bi jo lahko uvrstili v družino starih ananasovih marelic: sadeži so majhne do srednje velikosti, ob užitni zrelosti zeleno-rumeni in čvrstega mesa, ob polni zrelosti pa rumeno-oranžni in popolnoma topen. Plodovi imajo značilno sladko aromo, ki spominja na zrelo melono. Plodovi v polni zrelosti močno dišijo. Drevo raste srednje bujno in je precej odporno proti običajnim boleznim marelic. Sorta zori sredi julija.