Gojenje namreč ni povsem nezahtevno: nagelj se rad posonči, a na jutranjem, ne na žgočem popoldanskem soncu. Ne mara pripeke, dežja, mraza, pa tudi vetra ne, zato vrtnarji svetujejo zatišno lego pod nadstreškom. Prezimiti ga je treba v suhem, hladnem prostoru ob redkem zalivanju, pri prsti je izbirčen, biti mora odcedna in dobro pognojena. Tudi bolezni, predvsem rja in plesen, mu ne prizanašajo. Naš nagelj, kot smo ugotovili čez čas, v resnici ni bil gorenjski, ampak odpornejši švicarski oziroma tirolski, torej ne z živo rdečimi, ampak s temno rdečimi cvetovi. Za nepoznavalce nepomembna podrobnost, samo, da se je lepo prijel in vzcvetel. In bil videti tako kot lepotci na maminih oknih na Gorenjskem.

Prvič je prezimil v dnevni sobi, spomladi pa se je za stalno preselil na svoje staro mesto – na vogal terase, kjer je sonce žgalo od poldneva do večera (poleti so temperature krepko čez 40 stopinj čisto običajne), na največjem prepihu, izpostavljen slanemu pršcu z morja, puščavskemu prahu, silovitim jesenskim in nenehnim zimskim nalivom. Pred tremi leti je vihar korito vrgel na tla, ga razsul in nagelj smo pobrali ves nebogljen in oguljen na oddaljenem koncu vrta. Posadili smo ga v novo korito in močneje privezali na ograjo.

Skratka, naš "gorenjski" nagelj je kljuboval najbolj neugodnim vremenskim razmeram. In se, kakor v posmeh neprizanesljivi klimi, v nekaj letih razrasel v pravega lepotca. Zdaj sega že krepko pod ograjo, v dolžino meri blizu dva metra, gost je tako, da ne vidiš skozenj, obsega ne moreš zaobjeti. Zeleni na vse strani, tudi na notranjo stran terase, listi so srebrno zeleni, zdravi, cvetovi pa temno rdeči, dehteči. Bohotneje kot zdaj v avgustovski pripeki, ko nam je poziral, se ozaljša s cvetovi spomladi. Je v ponos lastniku in občudovanje mimoidočim.