Tudi takšnih, ki za to okolje niso tipična, saj izvirajo iz Amerike, Japonske, Indije … Najbolj mu je pri srcu ginko biloba, edina vrsta ginkovcev – ti so nastali pred približno 250 milijoni let, torej še pred časom dinozavrov –, ki se je ohranila vse do danes.

Rudolf Brezavšček ima ljubezen do narave in dreves očitno zapisano v genih, saj se je že kot petletnik s počitnic v očetovem rojst­nem kraju Vrše nad Čepovanom vrnil s kakšnimi desetimi, dvajsetimi smrečicami in jih zasadil v Ročinju. Ena izmed njih se je ob njegovem domu v središču Soške doline, nedaleč od Kanala, ohranila vse do danes in dela družbo različnim, tudi manj poznanim vrstam dreves, med katerimi je sicer največ različnih jelk, borovcev, ameriških cipres, tis, sofor, smrek in še bi lahko naštevali. Idejo za arboretum, v katerega zgodovini je bilo največ 217 različnih dreves, je Brezavšček začel uresničevati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v zadnjih treh desetletjih pa je za njegovo hišo nastala prava oaza miru in sprostitve, kjer se lahko človek naužije lepot narave, v katerih se prepletajo tudi vonj po Sredozemlju in barve jeseni. Največ sadik je prišlo v Ročinj iz Volčjega Potoka, drugače pa izhajajo z vseh koncev sveta. »To niso drevesa, ki običajno rastejo v našem okolju, temveč so bila vzgojena. Opazili boste sicer nekatere varietete vrst iz naših krajev, vendar jih kar nekaj izhaja z drugih koncev sveta. Najbolj mi je pri srcu ginko biloba, saj se rasel že v davnini, preden so nastali iglavci, zato ga tudi najbolj spoštujem. In to drevo nima na tem svetu prav nobenega sorodnika! Če bi za vsako drugo drevo lahko našli kakšnega bratranca ali sestrično, je ginko od začetka sistematike popolnoma sam, saj se druge vrste ginkovcev niso ohranile. Če pa me sprašujete po tem, katero drevo mi je najbolj prijetno, je to zagotovo tisa, ker je temno zelena, raste v senčnih predelih in pride prav za ozadje k drugim drevesom. No, prav vsako drevo je lepo po svoje,« je prepričan Rudolf Brezavšček.

!!galerija!!

Drevesa pri izbiri sosedov niso izbirčna

Zasnovo za njegov arboretum je najprej naredila krajinska arhitekta Jožica Golob Klančič, vendar sogovornik priznava, da od prvotnega idejnega načrta ni ostalo prav veliko, saj je vse sadike zasadil po svojih zamislih in načrtovani razporeditvi. »Pred tridesetimi leti še ni bilo interneta, zato je bilo zelo težko priti do strokovne literature. V slovenščini je bilo takšnih knjig bolj malo, zato sem brskal po angleških in si sčasoma v glavi ustvaril sliko, kaj bi v svojem arboretumu rad imel. Večino teh sadik je bilo takrat mogoče kupiti zgolj v arboretumu v Volčjem Potoku, zato sem napravil seznam in se odpravil tja. Seznam je bil seveda v latinščini, saj lahko na podlagi latinskega imena povsod, tako pri nas kot v Italiji in drugod po svetu, dobiš natančno tisto drevo, ki ga iščeš. V Volčjem Potoku sem naletel na Miho Ogorevca, takratnega direktorja arboretuma, in ga prosil, ali mi lahko priskrbi želeno. Še zdaj se spominjam, kako debelo me je pogledal in me vprašal, kdo je na list napisal ta latinska imena. Videl je, da sem resnično navdušen ljubitelj dreves, in mi je priskrbel vse, kar je bilo na seznamu. Postala sva znanca in nato tudi dobra prijatelja,« pove Rudolf Brezavšček.

Bistvo vsega pa seveda ni bilo sajenje dreves, temveč arhitektura arboretuma, ki mora slediti konceptu lastnika. »Osnovni koncept parka je precej preprost. Hišo imamo obrnjeno proti jugu, park pa se odpira pred njo z razgledom do Avškega Kuka, ki ga drevesa ne smejo zakriti, saj moraš imeti pred sabo širino in odprt prostor. Zato sem tu posadil manjša drevesa in grmičke, medtem ko sem na vzhod postavil visoka drevesa, ki branijo pred burjo. Proti zahodu lahko spet opazite nekaj višjih dreves, tako da je prostor, ki je za hišo, zamejen,« razlaga Brezavšček. Njegov park je brez dvoma rezultat temeljitega razmisleka in arhitekture prostora. »Seveda je treba vedno dobro proučiti, kam boš katero drevo posadil in zakaj. Izhodišče je zavedanje, kakšno in kako veliko bo v starosti 30, 40, 50 let. Vedeti moraš, kako drevesa rastejo, kako visoka bodo, kakšno krošnjo bodo imela, da čez dvajset let ne bo vse kar nametano. Pomembno je, kako so medsebojno vizualno usklajena, kakšnih barv in oblik so. O teh stvareh je treba temeljito razmisliti, preden se lotiš dela. Da bi jih le zasadil, potem pa metal ven, ker mi čez leta podoba parka ne bi bila všeč, bi bilo povsem brez smisla in nepotrebno delo,« poudarja. In kako je sam izbiral prostor za posamezna drevesa in njihove sosede? »Veste, drevesa glede svojih sosedov niso ravno izbirčna, saj so lahko sosedje vsakemu drugemu drevesu. Kompozicija, ki jo izbereš, pa je stvar občutka, kako bo nekaj videti najlepše. Malce tega je v glavi že treba imeti,« se pošali Rudolf Brezavšček.

Krožna pot Ročinj–Čičer–Ročinj
Brezavšček je poiskal, očistil in označil tudi nekdanje poti, ki so vodile iz Ročinja proti Kambreškemu in Srednjemu na Kanalskem Kolovratu ter jih povezal v krožno pot Ročinj–Čičer–Ročinj. Poti so bile pred stoletjem v vsakdanji rabi, saj so bile speljane večinoma po kmetijskih površinah, do nedavnega pa so bile skoraj povsem zaraščene. Rudolf Brezavšček je ob poti, ki jo je poimenoval Pot naših prednikov, poiskal in označil več kot 50 drevesnih vrst, večinoma avtohtonih, z izjemo oreha, murve in robinije. Drevesa so na lesenih tablah označena s slovenskim in latinskim imenom. Za celotno pot, ki je na nekaterih mestih tudi bolj strma, potrebujete od tri do štiri ure zmerne hoje.

Največ dela je z obrezovanjem 

Ko se sprehajava med čedno in raznoliko zbirko grmičevja, listavcev in iglavcev, ni nobenega dvoma, da jih lastnik skrbno neguje in odlično pozna. Z ljubeznijo se dotakne debelejših iglic ene od smrek, opozori me na nepoznane posebnosti svojih varovancev, zadovoljno pokaže proti nenavadni obliki katerega od iglavcev, ki mu jih je uspelo »ukrotiti« v želeno podobo. »Z obrezovanjem imam zagotovo največ dela. Najtežje je obrezovati prav iglavce, saj novi poganjki ne zrastejo naravnost iz veje. Edina izjema je tisa, ki jo lahko obrezuješ, kolikor hočeš, vedno bodo pognale nove vejice. Zato lahko pri njej obdržiš enako obliko celo 30, 40 let. Tukaj jih imam kar nekaj in vedno so enakih oblik. Z drugimi iglavci pa ni tako: smreka z obrezovanjem postane grda, jelka tudi …« Večino dreves, ki jih je treba obrezati, da bi vzdrževal želeno obliko, sogovornik temeljito obreže enkrat oziroma dvakrat v letu. Nad drugimi zapojejo škarje le tu in tam, temeljito pa odstrani suhe veje, da se podoba arboretuma sklada s tisto, ki si jo je zamislil. Na vprašanje, ali se bo 160 različnim primerkom pridružil še kakšen, Brezavšček odgovori: »Nekje meja mora biti. Res je tudi, da več dreves pomeni več dela. In seveda je treba upoštevati še velikost parcele ob hiši.«

Ko beseda nanese na izbiro ustrezne zemlje pri tako različnem in pestrem naboru dreves, sogovornik pove, da večina njegovih varovancev ne potrebuje kakšnih posebnih tal. »Pri meni raste vse. Težava pa je suša. Toda zalivati drevesa bi bilo absurd, saj bi moral natočiti na hektolitre vode, da bi jim lahko pomagal. Zato sem gojenje takšnih dreves opustil.« Zgodi se tudi, da mora kdaj kakšno posekati. »Največkrat so to primerki, ki so postali viški. Povedano malce drugače: če je nekaj zasajeno pregosto, je treba izbrati in izločiti tisto drevo, ki ne sodi več tja,« pojasnjuje Rudolf Brezavšček. Še težje kot posekati drevo mu je, ko se mu katero od njih posuši. »Doslej se mi je posušila le sekvoja. Poznamo dve vrsti sekvoj: ena je obalna sekvoja, druga sekvoja mamutovec. Moja je bila še kar debela, saj je njen premer debla meril med 40 in 50 centimetrov. Toda kar naenkrat se je posušila. Enako kot metasekvoja; še zdaj ne vem natančno, zakaj ...« z obžalovanjem pove sogovornik, ki je prepričan, da danes sploh ni več težko imeti lepih dreves. »Obstaja namreč veliko informacij o njihovi vzgoji in o tem, kje jih lahko dobiš. Le željo in voljo je treba imeti. Ter seveda vedeti, da te s tem čaka nekaj dela.«

Sicer pa je bistvo vsega iskanje lepote, je prepričan lastnik mini arboretuma v Ročinju: »Lepota je čuden pojem, neskončen, ne moreš ga opisati v nekaj besedah. Ena od lepot je tudi urejanje svojega bivalnega okolja. Da se v njem počutiš prijetno in umirjeno. Prav zato ljudje odhajajo v gozd, v tišino, v hribe. In če imaš možnost, da kaj takega ustvariš doma, potem to preprosto moraš narediti.« Da bi lepoto, ki je doma pri njem doma, spoznali tudi drugi, so njegova vrata vedno odprta vsem, ki si jo želijo občudovati.