Čemaž, Allium ursinum, je trajna zelika, ki ponavadi požene zgodaj spomladi iz tal le dva lista. Sta gladka, živo zelena, suličasto oblikovana in včasih presežeta dolžino 25 cm. Vsak je na svojem peclju. Med listoma se cvetno steblo razvije nekoliko pozneje, na njem pa kobul belih zvezdastih cvetov. Čemaževa podzemna čebulica je bolj podolgovata od podobnih rastlin, tudi koreninic ima več. Najpogosteše so zamenjave čemaževih listov z listi s šmarnice (pri tej lista rasteta na skupnem peclju in ne dišita po česnu) in jesenskega podleska (pri tem je med listi v spomladanskem času, v nabiralni sezoni čemaža, semenska glavica ali plod). Čebulico čemaža, ki je prav tako užitna, pa bi bilo mogoče zamenjati s čebulico malega zvončka, ker pogosto raste na istih rastiščih. Pred pripravo čemaža je priporočljivo pozorno pregledati vse nabrane liste.

Čemaž so cenili že stari Rimljani; v ljudskem zdravilstvu so celotno rastlino uporabljali proti poapnenju žil, zvišanem krvnem tlaku, jetrnih boleznih, še danes je cenjen kot rastlina, ki učinkovito čisti črevesje in želodec. Vendar je treba upoštevati, da čemaža ljudje z občutljivim želodcem ne prenesejo dobro. Sveži sok rastline priporočajo tudi za čiščenje ran, pomagal naj bi tudi pri zasluzenih pljučih.

Alternativni zdravilci priporočajo čemaž tudi pri spomladanskem razstrupljanju telesa, uspešen naj bi bil posebej pri mobilizaciji teh težkih kovin iz tkiv v krvni obtok. Pri tem je treba upoštevati opozorilo, naj se poleg nadzorovane količine čemaža oz. njegove tinkture vedno uživajo tudi pripravki iz alge klorela (Chlorella vulgaris), ki pomagajo, da se težke kovine v krvi izločijo iz telesa, in da tako čiščenje poteka postopoma.