Zelene strehe, ki izgledajo kot majhni travniki, v današnjih časih sicer delujejo nekoliko nenavadno, a do poznega 19. stoletja so bile tovrstne strehe ene najpogostejših na Norveškem. Danes v takšnih hišah živijo le redki, saj so jih Norvežani večino spremenili v muzejske eksponate.

Čeprav morda na prvi pogled izgleda, kot da je nekdo pravkar na streho vrgel nekaj zemlje in upal na dež, je postopek ustvarjanja strešne ruše v resnici mnogo bolj zapleten. Verjeli ali ne, osnova za nastanek zelene strehe je bila dejansko skorja breze. Tovrstno lubje je namreč veljalo za močno in vodoodporno, poleg tega se enostavno odstrani z debla in kar je najpomembnejše – po vsej državi ga je bilo na pretek. Ko so lubje namestili na streho hiše, so ga prekrili z več plastmi šote, da je ostal na svojem mestu.

Ključnega pomena je bila debelina šote. Če je bila plast tanjša od 15 centimetrov, ozelenjena streha ni bila kos suhemu poletju, če pa je bila debelejša od 20 centimetrov, je bila pretežka in bi se lahko zrušila v notranjost hiše. Obremenitev je namreč znašala okoli 50 kilogramov na kvadratni meter, ob obilnem deževju pa je dosegla tudi do 80 kilogramov.

Prednost zelene strehe pa ni bila le v vizualni harmoniji z okolico, pač pa je kombinacija lubja in trave zagotavljala tudi dobro izolativnost ter zaščito pred vetrom in zmrzaljo.