Za Angleže, ne samo za tiste, ki jih že tako ali drugače zanimajo rastline, oblikovanje vrtov in vse drugo, kar spada zraven, je ta čas povezan z začetkom poletja in družabne sezone s prireditvami na prostem. Torej je Chelsea po svoje veličastno odprtje poletne sezone z vrhunsko oblikovanimi vrtovi in razkošnimi cvetličnimi aranžmaji.

Dolge in drage priprave

Priprave na razstavo se začnejo vsaj leto dni prej (pri začetnikih trajajo tudi do tri leta), ko je treba strokovni komisiji RHS oddati načrte za ureditev vzorčnih tekmovalnih vrtov. Izmed prijavljenih izberejo le peščico najboljših. Potem se za te začne iskanje primernih rastlin in materialov za izvedbo vrtov. Izbira kakovostnih rastlin je skoraj odločilna, saj je Chelsea še vedno najprej cvetlična razstava, s poudarkom na rastlinah, ki morajo biti med predstavitvijo v svoji najlepši podobi, kar nemalokrat pomeni, da vrtnarji pospešijo ali zavrejo njihovo rast ali cvetenje. Treba je najti sponzorja – cena za postavitev vrtov se lahko povzpne tudi do 575.000 funtov, kolikor je neuradno stal vrt letošnjega favorita Luciana Giubbileija. To je za navadnega človeka nepredstavljiva vsota za vrt, ki je namenjen le za razstavo. Ponavadi vključuje tudi umetniško delo, kot so kipi, ki imajo lahko že sami po sebi visoko vred­nost. Nemalokrat postavijo vrtni paviljon, ki nastane v povezavi s kakšnim znanim arhitektom, ali vodni motiv, ki je tehnični in oblikovalski biser. Oblikovalci se trudijo, da bi razstavljene vrtove ali vsaj njihov del vključili v katerega od projektov za naročnike, vendar to ni vselej mogoče.

Na Chelsea Flower Showu je poleg 32 razstavnih vrtov v Velikem paviljonu na ogled razstava drevnine, vrtnic, trajnic, rezanega cvetja, zelišč, cvetličnih aranžmajev, pri čemer sodeluje sto razstavljavcev. Na umetelen in domiseln način so predstavljene novosti med rastlinami, novi načini oblikovanja s cvetjem, predstavitev flore posamezne dežele (letos je izstopala Avstralija) in še marsikaj drugega. Na ogled so tudi vrtno pohištvo in okrasje, posode, vrtne ute in rastlinjaki, vrtni kipi in drugo, mogoče je kupiti vrtno orodje, strokovne knjige, semena in najrazličnejše dodatke za vrt.

Letošnja razstava je še posebno zanimiva, saj so se je nekaj letih premora znova udeležili oblikovalci, kot so Sarah Eberle, Cleve West, Adam Frost, Nigel Dunnett, Bunny Guinness, vsi dobitniki več zlatih medalj v preteklih letih. Od velikih imen letos manjkata le Tom Stuart-Smith in Andy Sturgeon, znova pa je tu Luciano Giubillei, dobitnik nagrade Best in Show pred dvema letoma. Njegov vrt je zasnovan v njegovem značilnem slogu, ki ga odlikujejo čiste linije in eleganca. Vrtni paviljon, delo japonskega arhitekta Kenga Kuma, je iz bambusa in so ga že izdelanega prepeljali iz Japonske. Zanimivi so tudi ogromni zaobljeni kamni, ki jih je oblikoval priznani angleški kipar Peter Randell-Page, postavljeni na pesek. Voda je pomemben element tega vrta in že vodni motiv sam po sebi je izjemen oblikovalski in tehnični dosežek. Vrtu dominira dvojna vrsta grmov perzijske bukve z golimi vejami, ki se le na vrhu razvijejo v kroglasto krošnjo. Jono Smart, sošolec z lanskega študija vrtnega oblikovanja v Londonu, ki je bil Giubilleijeva desna roka pri ustvarjanju vrta, mi je razkril, da so grmi v njem stari 40 let. Po naključju so jih odkrili v drevesnici v Belgiji, kjer so jih zaradi nenavadne, za perzijsko bukev neznačilne oblike tako rekoč že odpisali iz prodaje. Oblikovalec jih je na vrt umestil tako, da so vredne vsega občudovanja. Pod njimi so v travniškem slogu posajene trajnice, ki jim dominira trava rušnata masnica (Deschampsia caespitosa), dopolnjujejo pa jo cvetoči zali kobulček, bradate perunike, kadulja in druge. Ozadje je strogo rezana živa meja iz gabra. Trajnice so posajene druga zraven druge, tako da je vrt videti, kakor da je zasajen že od nekdaj. Šest ljudi ga je postavljalo tri tedne, od jutra do večera.

Popolno ali skoraj umetno?

Vsakokrat znova me preseneti, koliko energije in dela razstavljavci vložijo v popoln videz rastlin. Pred začetkom razstave morajo odstraniti vse morebiti poškodovane liste in cvetove, postriči odcvetele cvetove, potem pa liste pogosto zloščijo še s posebnimi tekočinami, da se svetijo kot v cvetličarni.

Tudi drevesom čistijo lubje in veje. Nekateri najamejo celo frizerje, da umetelno postavijo posamezne vejice, stebla in cvetove na pravo mesto. Vse skupaj mora delovati popolno – na trenutke pa deluje kar preveč umetno. Čeprav v naravi česa takega ni, sodniki RHS ocenjujejo predvsem ta popolni videz rastlin. Zanimivo je, da se na razstavi vsako leto pojavljajo bolj ali manj enake trajnice, kot so kadulja, perunika, zali kobulček, sretena, nageljni, krvomočnica, srčki, papeževa sveča, potonike, med travami kalamagrostis, rušnata masnica, hakonokloa in nekatere druge, torej trajnice, ki so zanimive v tem letnem času. Priprava »popolnih sadik« za tako pomembno razstavo je, kot rečeno, izjemno zahtevna, oblikovalci pa so do konca na trnih, ali bodo naročene rastline v času razstave imele popolno podobo.

Letos je bila pomlad v Veliki Britaniji izjemno topla, tako da so nekatere trajnice, ki so bile namenjene za razstave, odcvetele že nekaj tednov prej. Prav zato je izbira vrtnarije, ki je sposobna pripraviti zadostno količino trajnic (za velike vrtove porabijo do 10.000 sadik in več), prave kakovosti in v polnem cvetu, ključna. Oblikovalci, ki niso pretirano omejeni s sponzorskimi sredstvi, se ponavadi odločijo za Crocus, vrtnarijo, specializirano za razstave, njeni vrtnarji pa jih pridejo tudi posadit.

Težave zaradi prezgodaj odcvetelih trajnic je imela letos tudi Olivia Kirk, ki že drugo leto zapored sodeluje v kategoriji mestnih oziroma urbanih vrtov. Njen vrt se imenuje Moč narave, The Power of Nature, in pri njegovem nastanku sem sodelovala tudi sama. Več kot 300 sibirskih perunik, ki jih je v specializirani vrtnariji naročila že lani septembra, je odcvetelo na začetku maja, tako da je bilo treba v kratkem času najti zadostno količino drugih trajnic, seveda takšnih, ki so sodile v idejni osnutek vrta. Pri reševanju takšnih zapletov pa nastane še dodatna težava – oblikovalec namreč skupaj z načrtom vrta komisiji RHS odda tudi seznam rastlin. Če komisija večjih sprememb ne odobri, se lahko razstavljavec poslovi od odličja. Olivia Kirk je na srečo pravočasno našla nadomestilo za odcvetele perunike.

Letos je posebne pozornosti deležen tudi vrt japonskega oblikovalca Kazujukija Išihara z imenom Zelena pesem, The Green Poem. Zaradi potresa in uničujočega cunamija letošnjo pomlad na Japonskem, v katerem je izgubilo življenje več kot 20 sorodnikov in prijateljev njegovih sodelavcev pri pripravljanju vrta za Chelsea Flower Show, je nameraval odpovedati sodelovanje. Poleg solidarnosti z družinami prizadetih je bil razlog tudi odhod številnih sodelavcev. Vendar se je odločil, da bo vrt zasnoval na novo. Njegova glavna ideja ponazarja moč narave. S pomočjo prijateljev je zbral moštvo, ki je bilo na razstavi najštevilnejše in je z velikim zanosom uredilo vrt, poln simbolike.

Dragocene izkušnje

Zgodb je na Chelsea Flower Showu še veliko. V to razstavo je vloženega ogromno truda, znanja, idej, dobre volje in denarja. Sama sem vesela, da sem imela letos znova možnost sodelovati na taki prireditvi in si od blizu ogledati, kako poteka nastajanje najprestižnejšega vrtnarskega dogodka v Evropi, ki pa je globoko zaznamovan s stoletno tradicijo, znanjem in izkušnjami Angležev na tem področju. Chelsea Flower Show je razkošna in tako rekoč popolna vrtnarska razstava, ki je ni mogoče posnemati. Zakaj bi tudi jo, saj ima vsak narod drugačno tradicijo. Vsekakor pa je prireditev, na kateri se da marsikaj videti in naučiti. Z nekaj truda in sreče bomo lahko pridobljene izkušnje ter znanje od tam vključevali v svoje delotudi vsi, ki smo sodelovali na njej.