Doktorica veterinarske medicine Sabina Stariha Pipan iz Klinike za male živali v Ljubljani je že vrsto let edina pasja in mačja »psihologinja« pri nas. Lastniki mačk k njej najpogosteje pridejo na posvet in vedenjsko terapijo zaradi uriniranja mačka na neželenih mestih, agresivnosti do drugih mačkov v gospodinjstvu ali celo do ljudi, lastniki psov pa zaradi agresivnosti njihovega ljubljenčka do družinskih članov, tujih ljudi, domačih ali drugih psov, če psa ne obvladajo, ta preveč laja ali ne prenese biti sam doma.

Pes potrebuje pravila

V posvetovalnem delu, ki je pravzaprav namenjen lastniku psa ali mačke, Stariha Pipanova lastnika najprej pouči o preventivnih ukrepih, da se neželeno vedenje ali dejanje ne bi ponovilo. »Če pes na primer renči, kadar ga lastnik hoče pobožati po glavi, tega ne sme delati, dokler ga ne prevzgoji. Ko pes začne renčati ali ugrizne, se ni več mogoče pravilno odzvati; če se lastnik umakne, ga nauči, da lahko uspe s svojim agresivnim vedenjem, če ga kaznuje, pa lahko nastanejo še hujši izpadi, saj se pes počuti ogroženega. Če maček na primer ne uporablja stranišča, kadar lastnika ni doma, je eden od možnih preventivnih ukrepov, da mu lastnik gibanje čim bolj omeji in mu na tem prostoru da na voljo stranišče.«

V drugem delu Stariha Pipanova lastniku svetuje, kako pridobiti spoštovanje svojega psa s tem, ko mu postavi meje. »Največ težav v odnosu med človekom in psom izhaja iz človekovega nezavedanja, da pes potrebuje red, strukturo in pravila. Če mu jih ne postavi lastnik, si jih postavi sam.« Klasična napaka je, da se lastnik, ko pasjega mladiča prvič pripelje domov, skloni k njemu in ga začne božati, ko ta priteče k njemu in skoči nanj. »To je prva napaka, ki je lastnik ne bo popravil vse življenje, če psa ne bo prevzgojil. Če bi vsi lastniki svojim psom postavili meje, bi imeli psi veliko manj vedenjskih težav,« je pojasnila Stariha Pipanova.

Najpomembnejši pravili, ki bi jih moral lastnik svojemu psu vcepiti že prvega dne, ko ga pripelje v hišo, oziroma od trenutka, ko je bil z njim na terapiji, sta, da ni nič brezplačno in kdor teži, nič ne dobi. »Vsako stvar, ki jo pes v življenju dobi od lastnika, si mora zaslužiti. Na lastnikovo prošnjo se mora za nekaj sekund usesti ali uleči, umiriti in ga pogledati. To naj lastnik od njega zahteva, preden mu da jesti, ga poboža, gre z njim iz hiše, ga odpne z vrvice, mu ukaže, naj se usede. Pes, ki je bil prej problematičen, se bo počasi umiril, saj bo ugotovil, da bo le tako nagrajen.« Z uveljavitvijo pravila Kdor teži, nič ne dobi pa se lastnik do psa naposled začne vesti tako, kot bi se pasji starši. »Težava ni želja po dominanci psa nad človekom, o kateri se zadnje čase veliko govori, temveč v človeškem nepoznavanju pasje govorice. Vedenje, ki ga imamo za prijaznega, na primer cviljenje, praskanje, vlečenje za obleko ali skakanje po nas, v pasjem svetu velja za zelo vsiljivo. Ko enkrat prepoznamo svojo napako, psu ob takšnem vedenju ne ustrežemo, ampak ga poskušamo najprej umiriti. Če ne pomaga, mu obrnemo hrbet, zapustimo prostor ali ga ignoriramo. Ko pes ugotovi, da s takšnim vedenjem ne bo nič dosegel, ga bo opustil.«

Več o prevzgoji psov in mačk si lahko preberete na www.delo.si!