Po besedah krajinske arhitektke Andreje Krivic iz podjetja Vrtuoz so pridelovalni deli vrtov večinoma le simbolični, v obliki zeliščnih vrtov in posameznih sadnih dreves. Pomemben del zavzema bivalna terasa z motivi, ki pripomorejo k dobremu počutju. Vse opaznejšo vlogo dobiva tudi letna kuhinja, ki ni več zgolj prostostoječi žar za občasne piknike, temveč prava kuhinja na prostem, ki poleti omogoča vsakodnevno uporabo.

Sestavni deli ambienta na vrtu

»Vrtove ob hiši praviloma sestavljata predvrt in bivalni vrt, ki se jim v posameznih primerih priključijo še zelenjavni, zeliščni in sadni vrt. Beseda vrt, pod katero si večina predstavlja zgolj zelenjavni vrt, označuje celoten zunanji bivalni prostor ob hiši,« pojasnjuje krajinski arhitekt in direktor podjetja Archi.KA Aleš Janžovnik. Čeprav ima vsak od omenjenih sestavnih delov svoje značilnosti, so med seboj smiselno oblikovalsko in funkcionalno povezani. »Izjema v tem pogledu je lahko predvrt, vendar le, če ni optično povezan z bivalnim vrtom. Predvrt, manjši vrt pred hišnim vhodom, je praviloma sestavljen iz manjšega števila vrtnih elementov,« pojasnjuje sogovornik. V tem delu vrtna oprema ni bogata. Predvrt običajno sestavljajo ograja, dovoz in dostopna pot, osvetlitev in zasaditev. Kompleksnejšo in bolj členjeno zgradbo ima po besedah sogovornika bivalni vrt, kjer je več vrtnih motivov povezano v smiselno celoto. Med najpogostejše vrtne motive sodijo naravni ribniki, različni moderni vodni motivi (na primer vodne stene), letna kuhinja in pomožni objekti s fitnesom in savno ter različni svetlobni učinki. Kot opažajo pri naročnikih, je postal tudi na vrtu zelo priljubljen feng shui. Z večjo prepoznavnostjo vrtne umetnosti Daljnega vzhoda se po besedah Janžovnika vse več ljudi zanima za ureditev v japonskem slogu. Samo v njihovem biroju so imeli v preteklem letu kar tri takšna naročila.

Kljub novim trendom, pojasnjuje sogovornik, pomemben del urejanja vrtov ostajajo nadstreški za avtomobile, terase, povezovalne poti, velike tratne površine in zasaditve. Zlasti slednje se bodo po njegovem mnenju ohranile tudi v prihodnje, saj si brez pestre ozelenitve vrta ni mogoče predstavljati. Običajna želja strank ostaja tudi manjša lopa za vrtno orodje.

Naravni materiali v novi podobi

Od vrtnih elementov, ki so se pojavljali v preteklosti, se današnji razlikujejo predvsem v uporabi sodobnih materialov. Ljudje se namreč po ugotovitvah sogovornikov najbolj navdušujejo nad naravnimi, kot so les, kamni in pesek. Nekoč tlakovane poti in utrjene površine, na primer terase, zdaj pokriva les. Največje zanimanje je za tropske vrste, kot so tik, merbau in bangkirai, za terase se uporabljata tudi macesen in globinsko zaščitena smreka. Poti niso več tlakovane, ampak peščene ali iz lesenih čokov oziroma zgolj kamnitih plošč, ki so položene v trato. V vrtovih v mestu vedno večjo vlogo po besedah Janžovnika dobivajo tudi manjši, modernejši vodni motivi in zunanje masažne kadi, ki so običajno povezane z leseno teraso. Nepogrešljiva je ambientalna osvetlitev, za katero se uporabljajo svetilke s svetečimi diodami, ki so postale cenovno dostopnejše.

V krajinski arhitekturi se velike spremembe po besedah sogovornika dogajajo tudi pri uporabi vrtne opreme. »Klasične, vsem dobro znane pergole postopoma nadomeščajo sodobna senčila, med katerimi so najbolj priljubljeni senčniki in tende iz platna. Klopi, ki so bile nekoč del zasnove vrta, je zamenjalo sodobno vrtno pohištvo, ki ga je mogoče poljubno razporejati po vrtu. Vedno večjo vlogo imajo tudi otroška igrala in druga oprema za igro,« je pojasnil Janžovnik.

Po izkušnjah krajinske arhitektke Andreje Krivic si večina želi ureditev, ki zahteva malo vzdrževanja, zato izbirajo med nezahtevnimi materiali in rastlinami. Na splošno pa ima vrt, ki je zasnovan tako, da potrebuje malo vzdrževanja, veliko več možnosti, da ostane privlačen, poudarja sogovornica.

Od ideje do ureditve

Prvo in osnovno vodilo pri načrtovanju vrtov so po besedah Andreje Krivic želje naročnika, te namreč določajo uporabnost vrta. »Ali so na danem zemljišču uresničljive, pa je velikokrat odvisno tudi od dejavnikov, na katere ne moremo vplivati, lahko pa jih upoštevamo in tako zagotovimo, da bo vrt res zaživel,« dodaja sogovornica. Gre pač za podnebje (temperature, količina padavin, izpostavljenost vetru, višina snežne odeje pozimi …), značilnosti tal (vrsta prsti, zastajanje vode, globina …) in okoliške krajine (naravno rastje, krajinski vzorci, materiali …), reliefne značilnosti in podobno. Te značilnosti je treba poznati zato, da se lahko izberejo rastline in materiali, primerni za lokalne razmere, ter da vrt ne bo izstopal ali slabo vplival na okolico.

Postopek ureditve vrta s pomočjo krajinskih arhitektov običajno poteka v več korakih.

• Ogled lokacije in pogovor z naročnikom – Preden se projektant ali krajinski arhitekt odloči za neki oblikovalski pristop in izdela načrt za prenovo ali ureditev vrta, opravi uvodni pogovor z naročnikom in si ogleda vrt. Tako se seznani lastnikovimi željami in vizijo ter prepozna morebitne težave, povezane z ureditvijo vrta, razbere tudi naročnikov značaj in slog. Poznavanje slednjega je po mnenju Janžovnika zelo pomembno za zasnovo vrta, saj ga oblikujejo za tistega, ki ga bo uporabljal.

Ob obisku projektant opravi osnovno analizo značilnosti prostora, lahko pa vzame še nekaj talnih vzorcev in jih pošlje v analizo. Ta vključuje analizo vsebnosti rastlinam dostopnega kalija, fosforja in organske snovi ter analizo pH, ki je pomembna zlasti za izdelavo zasaditvenega načrta. Če ima naročnik na voljo ustrezne grafične podatke o parceli (izmera ali geodetski posnetek), se lahko začne kreativni del ustvarjanja vrta. V nasprotnem je treba te podatke še pridobiti. Če gre za preprosto parcelo z nezahtevno konfiguracijo terena in majhnimi višinskimi razlikami, lahko izmero opravi naročnik sam. Drugače naj bi posnetek obstoječega stanja izdelal pooblaščeni geodet oziroma geometer.

• Zasnova vrta – Ko so na voljo vsi podatki in ustrezna grafična podloga, se torej začne kreativni del ustvarjanja vrta. V tej fazi projektant praviloma prostoročno izriše različne konceptualne rešitve ureditve vrta ter programsko (vsebinsko) in oblikovalsko zasnuje vrt. Oblikovane koncepte nato predstavi naročniku, ta pa se odloči za eno izmed različic, pojasnjuje Janžovnik.

• Idejni projekt ureditve vrta – V tem koraku projekt preide iz kreativno-ustvarjalnega procesa oblikovanja v povsem tehnično-inženirski izris zamišljenega vrta. V tehnični risbi se opredelijo podrobnosti posameznih vrtnih motivov in opreme, njihove velikosti, medsebojna razmerja in povezave. V primerjavi s koncepti so ureditve na načrtih v idejnem projektu vedno prikazane v ustreznem merilu, dodaja sogovornik. Merilo je odvisno od velikosti obravnavane lokacije, praviloma pa so tlorisi in značilni prerezi prikazani v merilih 1:500, 1:250 in 1:100. V idejnem projektu je okvirno opredeljena zasaditev in razporeditev rastlin. Če so posamezni elementi (nadstreški za avtomobile, vrtne ute, ograje, vodni motive) znotraj zakonsko dovoljenih mer, kot jih določa pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so povezani z objekti in pripadajočimi zemljišči (Ur. l. RS, št. 114/2003), lahko projektant izdela projekt za izvedbo na podlagi lokacijske informacije, ki jo izda občina. V nasprotnem primeru je treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

• Pridobitev gradbenega dovoljenja – Pridobivanje gradbenega dovoljenja je precej dolgotrajen in nemalokrat dokaj zapleten postopek, ki ga za naročnika praviloma izpelje kar sam projektant, pojasnjuje Janžovnik. Pred vložitvijo vloge mora projektant za naročnika namreč pridobiti soglasja posameznih nosilcev urejanja prostora in pristojnih služb. Soglasja se v skladu z veljavno zakonodajo zbirajo na podlagi lokacijske informacije, pridobljenih projektnih pogojev ter izdelanega in s projektnimi pogoji usklajenega idejnega projekta ureditve vrte. Ko so vsa soglasja pripravljena in je projekt izdelan v skladu s pravilnikom o projektni in tehnični dokumentaciji (Ur. l. RS, št. 66/2004), upravna enota na podlagi vložene vloge izda ustrezno gradbeno dovoljenje. Takrat lahko projektant začne izvedbo projekta.

• Projekt za izvedbo – V tem delu projekta se natančno izrišejo vsi vrtni motivi in vrtna oprema, izberejo in opredelijo se posamezni materiali, dokončno pa se izdela in izriše tudi zasaditveni načrt. Posamezni detajli se običajno izrišejo v merilih 1:25, 1:10 ali 1:5, v nekaterih primerih, kjer je treba zagotoviti zelo veliko natančnost izvedbe, tudi v merilu 1:1. Načrti detajlov so zelo pomembni, poudarja Janžovnik, saj omogočajo pravilno izvedbo posameznih vrtnih motivov, natančno izvedbo konstrukcijskih elementov, natančno izdelavo vrtne opreme in pravilno razporeditev rastlin v vrtu. V delu se opredeli tudi ozelenjevanje.

• Zakoličba – Prvi korak izvedbe je zakoličba. To je v bistvu prenos razdalj, medsebojnih oddaljenosti in velikosti posameznih elementov iz načrta na lokacijo, ki je predvidena za ureditev. Izvesti jo je mogoče na dva načina. Za enostavno ureditev na parceli z nezahtevnim terenom zadoščajo že količki, vrvica, meter in vodna tehtnica. Ko pa gre za bolj kompleksne ureditve na parcelah z zahtevno konfiguracijo terena, je po besedah sogovornika bolj smiselno, da zakoličbo opravi usposobljen geodet oziroma geometer.

• Izvedba vrta – Ta običajno poteka v več korakih. Najprej se izvedejo groba gradbena dela (rušenje obstoječih elementov, odstranitev obstoječih dreves in grmovnic, izkopi za temelje, električna napeljava in odvodnjavanje, priprava površin za nadaljnje delo). Sledijo jim fina gradbena dela: tlakovanje urejenih površin, postavitev in fina obdelava zidov, polaganje različnih oblog in fina zemeljska dela. Ko so vsi gradbeni posegi opravljeni, izvedbo praviloma nadaljujejo drugi mojstri, ki izdelajo vrtne motive (na primer ribnik) in postavijo konstrukcijske elemente (ograje, pergole, lesene podeste). V tej fazi se uredi osvetlitev, namesti predvidena tehnika (bazenska tehnika, zalivalni sistemi) in usposobijo posebni učinki (fontane). Ko so izvedeni vsi vrtni motivi in postavljena vsa oprema, sledi zasaditev vrta ter dokončna ureditev trate.

• Vzdrževanje – Z izvedbo se ureditev vrta praviloma sicer konča, vendar to ne pomeni, da je delo opravljeno. Sledi namreč redno vzdrževanja. Vrt je podobno kot drugi grajeni objekti izpostavljen zunanjim vremenskim vplivom, ki vodijo v postopno propadanje. Vzdrževanje vrtne opreme, grajenih, lesenih in kovinskih elementov je zato nujno, poudarja sogovornik. Nujno pa je tudi redno vzdrževanje trate in okrasnih rastlin. »Rastline so živi organizmi, ki imajo svoj letni in življenjski cikel. Zato jih je treba glede na letni čas in njihovo starost redno obrezovati, pomlajevati in po potrebi zamenjati,« še dodaja Janžovnik. Z nasadi je praviloma največ dela prvih nekaj let, dokler se rastline ne prilagodijo na nove rastne razmere in dokler v celoti ne prekrijejo tal. V tem obdobju je zato treba nasad redno okopavati, dognojevati in odstranjevati plevel. Širjenje plevela je mogoče delno omejiti, če se rastline sadijo na posebno folijo ali se tla prekrijejo z lubjem. Lubje je po mnenju sogovornika zelo dobra zastirka, saj ohranja tudi talno vlago, hkrati pa je odlično gnojilo, saj se pri njegovem razpadanju organske snovi počasi in sproti sproščajo v tla.

Delo in dom, 14. marec 2007