Ibaraki je majhen kraj na severu Osake. Lahko bi bil tudi predmestje tega tretjega največjega japonskega mesta. Glede na gosto naseljenost tega dela dežele vzhajajočega sonca, bi lahko bil tudi zamestje Kyota. Iz obeh izhodišč je do tja približno petnajst minut vožnje z lokalnim vlakom.

Ibaraki pravzaprav ni nič posebnega. A kljub temu skriva arhitekturni dragulj, ki se ga številni domačini sploh ne zavedajo. Ko na železniški postaji vprašaš, kako se pride do cerkve svetlobe, te le debelo gledajo. Šele v desetem poskusu mi je uspelo izvedeti, da je do tja treba z avtobusom in k sreči je šofer točno vedel, o čem govorim.

Cerkev svetlobe mirno in po japonsko skromno stoji sredi urejenega rezidenčnega predela. Pravzaprav ni odprta za javnost in za obisk se je treba vnaprej dogovoriti. Ne fascinira niti s svojo mogočnostjo niti s svojo velikostjo. Zavzema le sto trinajst kvadratnih metrov prostora. A izkoriščen in premišljen je vsak kvadratni centimeter. Njen oče je arhitekt Tadao Ando, ki je iz betona naredil svoj zaščitni znak. Beton s štirimi krogci, ki so pravzaprav ostanek opaža, je kot njegov podpis.

Več o arhitekturnem slogu in njegovih dosežkih si preberite v petkovi tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si.