Za začetnike bo to priložnost, da razredčimo goščavo tam, kjer smo pregosto sadili, in z delom tistega, kar smo spomladi nosili na kupček, razveselimo znance, starejši mački pa se bodo lotili delitve in presajanja trajnic, ki potrebujejo pomladitev. Za ljubitelje brez izkušenj je prednost jesenskega sajenja v tem, da zdaj kupljene rastline v lončkih lepo kažejo svoje lastnosti, zato jih je na gredah laže razporediti. Dokler imamo njihovo razrast in obliko še pred očmi, je čas idealen, da mednje nasadimo čebulnice. S spomladi cvetočimi bomo tako zapolnili takrat še prazna mesta na gredicah, s pozneje cvetočimi luki pa barvno ubrali in po višini razgibali nasad.

Zakaj delimo, redčimo, presajamo

Če izvzamemo zadrege začetnikov, je presajanje običajno povezano z redčenjem in delitvijo rastlin, s čimer jih pomlajujemo in ohranjamo njihovo vitalnost. Mnoge namreč za lepo rast in bujno cvetenje zahtevajo, da to počnemo vsakih nekaj let. Kako pogosto, je odvisno od vrste, pa tudi od rastnih razmer, ki jih imajo na razpolago. Razpon je od dve do tri pa vse od sedem do deset let. Okvirna priporočila bomo ob prvem nakupu dobili v specializiranih vrtnarijah, o pravem času pa bomo presodili po naslednjih znakih: po manj izrazitem cvetenju in manjših cvetovih kot prejšnja leta, neurejenosti rastline in po tem, da mladi poganjki nič več ne izraščajo iz sredine šopa, temveč le še naokrog. Veliko večletnih rastlin namreč raste v šopih. Rastejo navzven, notranji del pa pogosto začne odmirati, saj primanjkuje tudi svetlobe.

Delitev je najpogostejši in najpreprostejši način razmnoževanja trajnic, s čimer si zmanjšamo stroške za širitev nasadov. Če želimo razdeljene rastline razsaditi, to naredimo šele, ko smo sadilno mesto že pripravili, saj moramo preprečiti, da bi se rastlina izsušila. Za delitev trajnice se odločimo, ko je še v dobrem stanju, ko še ni opešana. Najboljše razmere za to so zgodaj spomladi in zgodaj jeseni, ko noči postanejo hladnejše. Med cvetenjem trajnic seveda ne delimo, lahko pa to storimo pred njim ali tik po njem. Nekaterim ustreza samo jesenska ali samo spomladanska delitev. Le jeseni delimo in razsajamo tako zelnate kot lesnate potonike, ker začnejo spomladi zelo zgodaj odganjati, in če bi jih delili takrat, bi precej prizadeli njihovo cvetenje v tistem letu. Enako velja za telohe, trajne make, medtem ko so bradate perunike najhvaležnejše, če jih presajamo takoj po cvetenju, to je že poleti. Če s tem odlašamo dalj časa, se do zime ne bodo dobro ukoreninile. Spomladi delimo in presajamo okrasne trave, praproti, košarnice ali nebinovke (na primer ameriški slamnik, rudbekije, astre), rastline z olesenelimi koreninami, grozdnate svetilke ... Med vrtnimi lepoticami, ki prenesejo razsajanje celo poleti, če ne pozabimo na redno zalivanje, so hoste in maslenice.

Postopek delitve

Pri delitvi hkrati razdelimo nadzemni in koreninski del rastline, pri čemer moramo paziti, da korenine čim manj poškodujemo. Pri deljenju si lahko pomagamo z rokami, nožem, škarjami, vilami ali lopato, odvisno od velikosti, robustnosti rastline, oblike in žilavosti korenin. Ker je priporočljivo ob presajanju porezati večino nadzemnega dela rastline, da se ne bo izčrpavala in izsuševala, naredimo to že pred delitvijo, da bomo imeli lažje delo. Okrog rastline z vilami razrahljamo zemljo in jo dvignemo skupaj s koreninskim spletom. Zemljo narahlo otresemo, da postane rastlinski sklop preglednejši. Pri rastlinah, ki imajo nežne šopaste korenine, denimo lipicah, te potegnemo narazen kar z rokami. Pri robustnejših, v kakršne se razrastejo pri maslenicah, pa to storimo z dvojimi vrtnimi vilami. Potem ko smo koreninski šop rahlo privzdignili iz zemlje, sredi njega zapičimo dvoje vil tako, da so s hrbtno stranjo ene ob drugih, in ga s premikanjem ročajev razcepimo na dvoje. Tako se korenine najmanj poškodujejo. Zelo trde korenine, kakršne ima na primer hermelika, razrežemo z nožem.

Drugače se lotimo delitve rizomov, omesenelih vodoravnih korenik, iz katerih poganjajo navzdol korenine, navzgor pa nadzemni poganjki (na primer pri bradatih perunikah, lilijah). Odebeljeni rizomi lahko tvorijo precej masiven pletež. Razrežemo jih z nožem, pri čemer ohranimo najdebelejše, šibke, stare in izčrpane pa zavržemo. Tako dobimo številne nove rast­linice. Odebeljeni poganjki vsebujejo toliko hranil, da se bodo zelo verjetno prijeli, tudi če na posameznih delih ni koreninic. Paziti pa moramo, da ima vsak del rizoma, ki ga želimo zasaditi kot novo rastlino, vsaj en nastavek za nadzemni poganjek. To je pomembno tudi, ko delimo šope korenin.

Jesensko sajenje

Razdeljene trajnice posadimo na mesto, ki smo ga pripravili vnaprej. Temeljni pogoj je seveda, da gre za vrsto rastline, ki ji glede na osončenost terena, oskrbljenost tal z vodo in značilnosti prsti lahko zagotovimo ustrez­ne življenjske razmere. Pred saditvijo tla zrahljamo, saj morajo biti zračna in vpijati vodo. Te lastnosti lahko vedno izboljšamo z dodatkom organske snovi. Pomembno je, da je zemlja očiščena trajnih plevelov – tudi njihovih korenin. Medtem ko moramo trajnice pri spomladanskem sajenju obilneje gnojiti, saj je pred njimi še vsa rastna sezona, to jeseni ni priporočljivo. Uporabimo lahko le nekaj komposta. Dodajanje namenskih mineralnih ali organskih gnojil jeseni bi namreč povzročilo, da bi rastline pred zimo bujno odgnale in bile zato bolj občutljive za pozebo, lahko bi celo propadle. Posadimo ji načeloma tako globoko, kot so rasle pred razsaditvijo ali v lončku, tiste, ki jih sadimo pozno jeseni, pa raje nekoliko globlje, saj bo pozimi zmrznjena okoliška zemlja sadike, katerih korenine še niso dovolj vraščene v podlago, iztisnila proti površini. Po saditvi trajnice obilneje zalijemo in prostor okoli njih zasujemo z zastirko.

Od konca poletja naprej seveda ne sadimo le novih rastlin, ki smo jih pridobili z delitvijo, temveč tudi kupljene. Jesensko sajenje ima pred spomladanskim nekaj prednosti. Omenili smo že, da imamo pri jeseni kupljenih rastlinah v lončkih realnejšo predstavo o obliki in velikosti njihove rasti kot spomladi, ko mnoge šele odganjajo. Poleg tega se zdaj hitreje ukoreninijo, ker je zemlja še topla, manj je tudi nevarnosti, da bodo trpele pomanjkanje vode. Posadimo jih vsaj šest ted­nov pred običajnim nastopom zmrzali. Ker se bo njihov koreninski sistem pred zimo razrasel, bodo spomladi bujno odgnale in pozneje lepše cvetele. Za trajnice, ki izhajajo iz toplejših predelov, kakršna sta sivka in okrasni timijan, velja, da jih je jeseni priporočljivo posaditi čim prej.

Zdaj je večina sadik trajnic naprodaj v lončkih. Vendar velja biti pozoren na to, kje in v kakšnih razmerah so bile vzgojene. Tako v jesenskem kot spomladanskem času imajo prednost tiste, ki so zrasle na prostem v naših krajih, kar jim zagotavlja večjo odpornost. V vrtnih centrih je velikokrat mogoče kupiti okrasne rastline, ki so sicer trajnice, vendar so bile v rastlinjakih vzgojene kot enoletnice, namenjene za sezonsko popest­ritev okolice hiše. Ker so pogosto pregnojene in siljene v nadzorovanih razmerah, je njihov videz bujnejši, možnost, da bodo, posajene v zemljo, uspešno prezimile, pa veliko manjša kot pri vzgojenih v specializiranih vrtnarijah. Na to moramo pomisliti zlasti pri jesenskem sajenju.