Če vemo, da v naravi raste 23 vrst iz rodu ciklam, ki se po času cvetenja zelo razlikujejo in da je sobna ciklama, kakršne se prodajajo danes, požlahtnjena samonikla perzijska ciklama (Cyclamen persicum), ki v naravi cveti pozimi, potem bomo laže ustregli njenim potrebam. Resda so nekoč gospodinje, ki so imele roko, kot sobne ciklame vzgajale naše samonikle ciklame  (C. purpurascens Mill.), ki sodijo med najbolj dišeče vrste, danes pa je to redkost.  

Večina hibridov perzijske ciklame nima vonja, dišijo pa tiste pritlikave sorte. Najbolje jim prijajo bolj hladni prostori s temperaturo med 10 in 18 °C,  toplota nad 20°C pa rastlino glede na njen naravni ritem spodbuja k spanju (kar z drugimi besedami pomeni, da bodo listi porumeneli in se bo nadzemni del rastline posušil). Danes ko je večina stanovanj ogrevana s centralno kurjavo, je priporočljivo lončke z rastlinami vsaj čez noč postaviti na hladno. Enako ravnamo, ko gremo za dalj časa zdoma. Takrat jih je najbolje prestaviti na severno okno in ga dodatno zagrniti. Sočne pripeke pa sploh ne marajo. Ker so torej današnje okrasne ciklame ljubiteljice hladu, jih ponekod jeseni sadijo tudi na grobove ali v balkonska korita, saj zdržijo jesenke temperature do 2° C.

Zelo natančni moramo biti tudi pri zalivanju. Ciklame imajo namreč v zemlji gomoljček, ki se ga je treba pri tem izogibati, sicer bodo začele gniti. Prav tako ne močimo listov. Zato jih je najbolje zalivati v podstavek, iz katerega vodo čez nekaj časa odlijemo. V času cvetenja mora biti substrat ves čas vlažen.

Po končani sezoni intenzivnega cvetenja se začne čas počitka. Zalivamo jih čedalje manj, najbolje jih je prestaviti na balkon ali na vrt na senčno mesto, da bi jim bilo hladneje, lahko lonček vkopljemo v zemljo. Pred prihodom mraza jih moramo prenesti nazaj v hišo, dokler pa so zunaj, moramo rože tudi občasno zaliti. Nekaterim uspe tako sobne ciklame pripraviti k cvetenju več let zapored.