Pogoje lahko izpolnimo le na podlagi premišljenega in strokovno pripravljenega projekta celotnega ogrevalnega sistema z ogrevanjem sanitarne vode vred. Vsaka napaka ali pomanjkljivost na sistemu se pokaže kot večja raba električne energije za delovanje toplotne črpalke in slabše bivalno ugodje.

Kako pomemben je strokovno pripravljen in kakovosten projekt ter kako pomembno je, da v hiši, ki jo ogrevamo s toplotno črpalko, ni nepotrebnih toplotnih izgub, da bi bilo ogrevanje res učinkovito in gospodarno, smo se prepričali v novi družinski hiši na Gorenjskem. Zakonca Potočnik sta se v montažno hišo preselila pred nekaj več kot dvema mesecema in po začetnem navdušenju doživela prva razočaranja.

Nizkoenergijska montažna hiša

Hiša naj bi bila po zagotovilih proizvajalca montažnih hiš nizkoenergijska, njena ocenjena raba energije za ogrevanje pa naj bi bila od 30 do 35 kWh/m² na leto. Precej kompaktno zasnovana hiša s pritličjem in mansardo ter kletjo je pravilno orientirana na jugu, kjer so tudi večje steklene površine. Trislojno zastekljena okna s toplotno prehodnostjo 0,9 W/m²K so vgrajena po sistemu RAL. Izolirana je s 14 centimetri mineralne volne in 14 centimetri ekspandiranega polistirena na zunanjih stenah, 28 centimetri mineralne volne na ostrešju in sedmimi centimetri mineralne volne na tleh proti kleti, pripoveduje gostitelj Rudi Potočnik.

Na podlagi teh podatkov je bil narejen idejni načrt za vgradnjo toplotne črpalke, s katero ogrevajo 125 kvadratnih metrov bivalnih površin ter sanitarno vodo. Potočnik pripoveduje, da sta se z ženo odločila za toplotno črpalko zemlja/voda, saj podtalnice ni na parceli. A doda, da sta morala sprejeti kompromis in se odločiti za kompaktni oziroma spiralni horizontalni zemeljski kolektor, saj je parcela premajhna, da bi lahko položili dovolj horizontalnega kolektorja. Projektant in hkrati izvajalec, ki je izvedel celoten sistem ogrevanja, je izračunal, da bo zadostovala črpalka z močjo 3,3 kW in letnim grelnim številom 3,4. V zemljo na severovzhodni strani hiše so na globini 1,5 metra položili petkrat po 15 metrov kompaktnega zemeljskega kolektorja, ki je polnjen z mešanico vode in glikola.

V vse ogrevane prostore so položili talno gretje, ki so ga izolirali s sedmimi centimetri mineralne volne. Sanitarno vodo ogrevajo prek pretočnega bojlerja, ki toploto prejema od toplotne črpalke. Sistem deluje na podlagi zunanjega tipala na severni strani hiše, ki zaznava zunanjo temperaturo. Zakonca Potočnik povesta še, da v bivalnih prostorih želita 21 ali 22 stopinj Celzija, a sta razočarana hitro ugotovila, da sistem to temperaturo zelo težko zagotovi oziroma porabi nerazumno veliko električne energije.

Težave in prevelika raba elektrike

Že ves čas skupaj z izvajalci poskušata rešiti težave, a jim še ni uspelo ugotoviti njihovega pravega vzroka. Zavedata se, da sistem še ne more delovati povsem optimalno, ker nekatera dela v kleti še niso izvedena, zato tam nastajajo dodatne toplotne izgube. Rudi Potočnik pravi, da morata nujno zapreti posamezne kletne prostore z vrati, da bo treba vrata, ki povezujejo neogrevano klet z ogrevanim pritličjem, nadomestiti z boljšimi toplotnoizolativnimi, da bo verjetno treba dodatno izolirati stopnišče v mansardo, ki je prav tako vir toplotnih izgub. Del izgub pa lahko nastane tudi zaradi toplotnega mosta pri vhodu, kjer je podest z zgornje strani neustrezno toplotno izoliran. A se kljub temu sprašujeta, ali navedena nedokončana dela lahko pomenijo tolikšne toplotne izgube in tako veliko rabo električne energije.

Decembra lani, ko zunanje temperature sploh še niso bile zelo nizke, so za ogrevanje in toplo vodo porabili 1100 kW električne energije. V prvih dneh januarja, ko se je živo srebro spustilo krepko pod ledišče, pa je dnevna raba elektrike narasla kar na 60 kW. Po projektu naj bi bila letna raba energije med 3500 in 5000 kW, kar pomeni letni strošek od približno 350 do 500 evrov, pravita zakonca.

Povesta še, da toplotna črpalka brez pomoči vgrajenega električnega grelca z močjo 6 kW sploh ne zmore ogreti prostorov. Kot pravi Potočnik, sta opazila, da črpalka potrebuje več kot sedem ur, da segreje sanitarno vodo z 28 na 50 stopinj Celzija. V tem času se ne greje voda za sistem talnega gretja, tako da temperatura v prostorih pade na približno 17 stopinj Celzija. V programu črpalke je nastavljeno tudi, da se, kadar ta v eni uri ne zmore ogreti vode za ogrevanje, vključi električni grelec. Kot pravita gostitelja, naj bi ta črpalki pomagal šele pri zunanjih temperaturah pod minus dve stopinji Celzija, a se vključi tudi pri temperaturah tik nad ničlo. V nasprotnem lahko črpalka dela ves dan, pa se prostori segrejejo kvečjemu na 19 stopinj Celzija, navajata Potočnikova.

Najprej je treba odpraviti vire toplotnih izgub

Kaj bi bilo lahko narobe z delovanjem celotnega sistema in kaj lahko zakonca Potočnik naredita, smo vprašali energijskega strokovnjaka in svetovalca ter hkrati pooblaščenega inženirja strojništva Bojana Grobovška. Na podlagi podatkov, ki sta jih posredovala lastnika, je najprej postavil domnevo, da je projekt ogrevalnega sistema pripravljen pomanjkljivo in v nekaterih točkah tudi nestrokovno oziroma napačno. Meni, da so napačno izračunane toplotne izgube hiše in zato tudi napačno izbrana moč toplotne črpalke. Ta bi očitno morala biti večja, saj obstoječa ne zmore zagotoviti dovolj toplote za ogrevanje prostorov in sanitarne vode. Grobovšek opozarja, da bo raba električne energije zagotovo manjša, delovanje toplotne črpalke pa učinkovitejše, ko bosta Potočnikova odpravila vse naštete vire toplotnih izgub. Te v izračunih projekta zagotovo niso bile upoštevane, kar je razumljivo, saj se projekt vedno pripravlja na podlagi kakovostno izdelanih in opravljenih gradbenih in izolacijskih del, pravi strokovnjak. Vendar po njegovem mnenju omenjene toplotne izgube lahko predstavljajo le približno 30 odstotkov dodatnih izgub, kar pomeni, da tudi ko jih bodo odpravili, sistem še ne bo deloval optimalno. Razmere bodo boljše tudi, ko bo hiša popolnoma pregreta, saj ni zanemarljivo, da sta se Potočnikova vanjo vselila šele pred dvema mesecema, še razmišlja sogovornik.

Pretočni zamenjati za akumulacijski bojler

Grobovšek tudi meni, da odločitev za pretočni bojler za pripravo tople sanitarne vode ni najboljša. Ta namreč zahteva posebno izvedbo hranilnika toplote in ustrezno regulacijo. Boljša rešitev bi bila ločena priprava sanitarne vode s samostojnim akumulacijskim grelnikom vode (bojlerjem) z volumnom na primer 200 litrov. Dodal je še, da je 400-litrski zalogovnik vode, v katerem se hrani toplota za ogrevalni sistem in sanitarno vodo, premalo toplotno izoliran. Zato se del toplote izgublja v prostor in voda v zalogovniku se prehitro ohlaja.

Po njegovem mnenju tudi ni razloga, da je v sistemu vgrajen dodaten električni grelec z močjo 6 kW. Sistem naj bi bil zasnovan monovalentno, kar pomeni, da vso potrebno toploto zagotovi toplotna črpalka prek zemeljskega kolektorja. Tako pa sistem deluje monoenergetsko (oba vira pa za delovanje izkoriščata električno energijo), kar pomeni, da se toploto zagotavlja iz dveh virov: toplotne črpalke in električnega grelca. Razlog za nezadostno delovanje toplotne črpalke pa je, poleg že prej omenjene premajhne moči, lahko tudi premalo zemeljskega kolektorja. Kot pravi Grobovšek, je treba preveriti še, ali je pretok obtočne črpalke zemeljskega kolektorja za mešanico vode in glikola ustrezen ter ali je kolektor ustrezno odzračen in položen.

Strokovno pripravljen projekt

Potočnikovima svetuje, naj najprej toplotno izolirata zalogovnik v kotlovnici ter odpravita vse vire dodatnih toplotnih izgub v hiši. Če se tudi potem raba električne energije ne bo bistveno zmanjšala, svetuje, da naročita strokovno revizijo projekta, hiše in delovanja celotnega sistema. Le tako bosta lahko odpravila pomanjkljivosti in dosegla učinkovito in gospodarno delovanje toplotne črpalke.

Vse projekte za ogrevalne sisteme, posebno pa za toplotne črpalke, pri katerih je izkušenj še vedno razmeroma malo, naj pripravi pooblaščeni inženir strojništva, še svetuje Grobovšek. Ta mora pokazati svoje pretekle izkušnje in potrdilo Inženirske zbornice Slovenije o svoji usposobljenosti. Tako si naročnik zagotovi, da bo odgovornost za pomanjkljivosti pri delovanju sistema nosil projektant, ki jih bo moral tudi odpraviti. V nasprotnem je reševanje težav z vsemi stroški, ki so povezani z njim, breme nezadovoljnega lastnika hiše.

Delo in dom, 14. januar 2009