Najpogosteje gre torej za toplotno črpalko zrak/voda, ki toploto za ogrevanje sanitarne vode zajema iz okoliškega zraka, kot vir toplote pa lahko uporabimo še podtalnico, odpadno toploto, toploto zemlje in akumulirano sončno energijo.

Črpalko za pripravo tople sanitarne vode navadno postavimo v klet ali shrambo, lahko tudi na podstrešje, torej v prostor, v katerem je temperatura zraka čim višja. Območje delovne temperature je od 5 do 35 stopinj Celzija, sanitarno vodo pa lahko tako ogrevamo vse leto.

Kakor smo že omenili, njeno moč določimo glede na predvideno porabo tople sanitarne vode. Povprečna štiričlanska družina porabi približno 200 litrov vode na dan, za kar zadostujeta črpalka z močjo 2 kW in hranilnik vode s prostornino 200 litrov, medtem ko mora biti za šest do osem ljudi hranilnik 300-litrski. Za sanitarno vodo s temperaturo 50 stopinj Celzija potrebujemo 10 do 12 kW energije, pri čemer toploto za segrevanje vode (6 do 8 kW) črpalka odvzame prostoru, v katerem je nameščena. Med delovanjem toplotne črpalke se ta prostor ohladi za tri do pet stopinj Celzija. Če smo jo namestili v klet, bomo imeli tako od nje dvojno korist, saj bo temperatura zraka v kleti namesto 19 ali 20 stopinj Celzija le približno 16 stopinj Celzija.

Za pripravo tople sanitarne vode se najpogosteje uporabljajo toplotne črpalke v kompaktni izvedbi, ki imajo prigrajen agregat nad hranilnikom ali ob njegovi strani. Hranilnik toplote ima vgrajen dodatni toplotni prenosnik, ki omogoča ogrevanje sanitarne vode tudi s kotlom. Pri izvedbah toplotne črpalke z ločenim uparjalnikom razdalja med hranilnikom toplote in vgradnim mestom zunanje enote ne sme biti večja od deset metrov. Če je večja, je potrebna izvedba z vodno povezavo med hranilnikom toplote in prenosnikom toplote. V tem primeru potrebujemo prostor z minimalno prostornino 15 kubičnih metrov in s temperaturo od 8 do 35 stopinj Celzija. Razdalja med agregatom in hranilnikom toplote je lahko poljubna, poskrbeti moramo le, da so napeljave toplotno izolirane. Za obtok ogrevalne vode moramo nujno vgraditi obtočno črpalko, varnostni ventil in ekspanzijsko posodo. Če razdalja med agregatom in hranilnikom toplote ne presega deset metrov, je po mnenju strokovnjakov smiselna izvedba s plinsko povezavo.

Pri pripravi tople sanitarne vode, zlasti v javnih zgradbah, obstaja tveganje okužbe z nevarnimi bakterijami legionele. Pri manjših sistemih, kot so eno- ali večdružinske hiše, je nevarnost manjša. Da pa bi se izognili morebitni okužbi vode z bakterijami legionele, je treba upoštevati nekaj dejstev. Za razvoj omenjenih bakterij so ugodne temperature vode do 55 stopinj Celzija, zato je treba sanitarno vodo ogreti nad 60 stopinj Celzija, s čimer bakterije uničimo. Sanitarna voda se v trenutku porabe segreva v pretočnem toplotnem prenosniku s toploto iz hranilnika, ki je narejen iz visoko legiranega nerjavnega jekla. Pri takšnem načinu priprave sanitarne vode ni nevarnosti za nastajanje klic in bakterij. Ogrevno vodo v hranilniku toplote lahko segrejemo na 60 stopinj Celzija z dodatnim paličastim ploščnim prenosnikom, ki je lahko vgrajen v sami toplotni črpalki ali v hranilniku toplote. Tako prvi kot drugi način zagotavljata higiensko pripravo sanitarne vode. Poleg tega imajo sodobne toplotne črpalke posebno funkcijo, ki zagotavlja, da se voda najmanj enkrat na teden samodejno segreje na 70 stopinj Celzija ali več.

Delo in dom, 27. januar 2010