Sajenje sadnega drevja

Sadno drevje sadimo, ko drevo miruje. Odločimo se lahko za jesensko ali zgodnje spomladansko sajenje. Večinoma je za sadno drevje primernejši čas jeseni, kljub temu pa lahko vsi zamudniki še vedno zavihajo rokave in se pripravijo na spomladansko sajenje. Kupimo lahko sadike z golimi koreninami, v zadnjem času pa zasledimo tudi vse več sadik v loncih. Jeseni se dela lotimo po odpadanju listja, to je navadno konec oktobra.

Prednost jesenskega sajenja je ta, da sadilna jama zbira vlago in zato sadike spomladi odženejo prej. Jeseni posajena sadika veliko bolje raste tudi zaradi tega, ker se že dobro ukorenini. Slabost je nevarnost zimske pozebe. Za spomladansko sajenje sta najboljši čas februar ali marec. Sadimo torej takoj, ko vremenske razmere to dopuščajo, to je takrat, ko zemlja ni zmrznjena, temperature pa se gibljejo nad lediščem. Letos se je sajenje v kontinentalnem delu zavleklo v marec, kar je posledica obilnih snežnih padavin konec februarja in v začetku marca. Spomladi smo pozorni na večkratno zalivanje. Ljubiteljski sadjarji sadijo tako jeseni kot spomladi, obseg jesenskega in spomladanskega sajenja je odvisen predvsem od vremenskih razmer. Sadimo tako globoko, kakor so sadike rasle v drevesnici. Dobro je, da izkopljemo sadilno jamo vsaj štirinajst dni prej.

Za sajenje izberite primerno sadno vrsto, sorto in podlago

Pri izboru sadik pazimo, da sadna vrsta in sorta ustrezata podnebnim razmeram na določenem območju. Zato je dobro ohranjati lokalne sorte, ki so pogosto primernejše od tržno zanimivih. Okus starih sort se spet vrača v domače sadovnjake. Že pri nakupu je treba vedeti, kam bomo sadiko posadili in kaj je njen glavni namen. Za travniški sadovnjak izbiramo visoko rastoče podlage, v manjšem ljubiteljskem oz. »hišnem« sadovnjaku pa posegamo po nizko rastočih podlagah. Izbira podlage je vsekakor odvisna od tipa nasada, gojitvene oblike in opore. Za dobro oprašitev upoštevajte tudi kombinacijo sort za opraševanje. Posamezne sorte sadnega drevja izbirajte tako, da so zanimive za gojenje, so dokaj odporne proti boleznim in škodljivcev ter dobro uspevajo v vaših vrtnih razmerah. Izbiro sadnih vrst in sort pa prilagodite tako, da bo sveže sadje na voljo od konca maja vse do prvih zmrzali. Pred dokončno odločitvijo se posvetujte s prodajalcem, prav tako dobro preglejte sadjarske priročnike, v katerih so podane osnovne značilnosti posameznih sadnih vrst in sort.

Kaj pa voluhar?

Voluhar je doma skoraj v vsakem sadovnjaku. Ker je zelo vezan na vodo, se naseli v vlažni, dobro pognojeni in rahli zemlji. V suhi in trdi ga navadno ne najdemo. Dobro je vedeti, da mu listi bezga in vse, kar diši po limoni in česnu, ne ustrezajo, še vedno pa je najboljša zaščita mreža in past. Za preganjanje voluharja lahko v rove natlačimo tudi vejice cipres, ki so ostale po rezi žive meje. Citrusi torej poleg zdrave prehrane pomagajo tudi v boju z voluharjem, zato olupkov limon in pomaranč ne zavržemo; bolje je, da jih postavimo v njegove rove. Ne smemo pozabiti tudi na ptice roparice, pridne domače mačke, podlasice in druge vrtne pomagače, zato jim uredimo primerno domovanje. V sadovnjaku so v okras in korist cvetoče narcise, ki jih voluhar ravno tako ne mara. Tudi cesarski tulipan ni samo za okras, saj s svojim vonjem ravno tako vpliva na manjšo razširjenost tega glodavca. Za privabljanje ptic roparic je dobro namestiti vsaj tri metre visoko prečko v obliki črke T. Na njej ujede počivajo, hkrati pa prežijo na voluharja in ga v zelo hitrem napadu tudi ujamejo. Vsekakor je dobro, da podlasicam in dihurjem omogočimo primerno skrivališče. Pripravimo ga recimo ob skalnjaku, skalno votlino pa zakrijemo z vejevjem. Na tem območju se ni treba prepogosto zadrževati, tudi domače živali naj imajo omejen dostop. Podlasica bo naš zaveznik, če ji bomo nekje v kotu sadovnjaka pripravili kup kamenja, kjer bo imela zavetje čez dan, ponoči pa bo iz njega odhajala na lov na drobne glodavce.

Tudi jež se rad pogosti z mladiči voluharjev. Zanj v miren kotiček vrta postavimo kup vejevja z listjem, poleti mu priskrbimo tudi vodo. Kače so na domačem vrtu večinoma bolj redkost kot pravilo. Več jih zasledimo v sadovnjakih ob počitniških hišicah in tam zagotovo zmanjšajo navzočnost tega škodljivega glodavca. Voluhar je plašna žival, ki ne mara vznemirjenja, zato ga bomo z nenehnim motenjem in zalezovanjem iz sadovnjaka počasi pregnali.

Še je čas za rez

Najboljši čas za rez mladega in glavno rez starega drevja je zgodnja pomlad. Rez je zelo korenit ukrep, zato jo je treba prilagoditi posamezni sadni vrsti, sorti in podlagi. Treba je vedeti, da krošnja potrebuje zrak in svetlobo. Zato odstranimo vse veje, ki rastejo v notranjost, izrežemo tudi veje, ki se križajo ali dotikajo. Ob spomladanski rezi bodite pozorni, da ne odstranite pridelka tekočega leta. Še posebno pazite na okrogle debelejše brste, ki predstavljajo letošnji pridelek, zato jih ohranimo. Pri spomladanski rezi boste opazili tudi zašiljene listne brste, pri katerih ni nič hudega, če jih z drevesa izrežemo. Če boste rezali bolj pozno pred cvetenjem, se zagotovo ne boste zmotili, pa še drevesa ne bodo rasla tako bujno kot pri zgodnjem ukrepanju, saj se je del energije že usmeril v brstenje. Že naš veliki pesnik je rekel, da le čevlje sodi naj kopitar. Tako je tudi strokovno rez najbolje prepustiti izkušenemu sadjarju. Po domačih nasvetih vsevednežev namreč sadno drevje zelo hitro postane invalid, saj na njem zaradi napačne rezi največkrat gojimo bolj les kot pa plodove. V spomladanskem času se posvetimo predvsem rezi pečkarjev, kot so jablana, hruška, kutina … Vse večje rane po rezi premažemo s cepilno smolo. Za lažje delo uporabimo cepilno smolo v tubi z gobico, saj je nanos preprostejši.

Poskrbimo za gnojenje

Mlade sadike ne spodbujamo k rasti, zato v prvem letu gnojimo le z organskimi gnojili in dodajamo sloj mulča. V odraslih sadovnjakih potresemo organska gnojila vsaj vsako drugo leto. Organska gnojila se uporabljajo tudi pri obnovi oziroma pripravi zemlje za nov nasad, saj z njimi uravnavamo ugodna razmerja za razvoj rastlin. Za boljši razvoj mladih sadik jih je priporočljivo dodati tudi v sadilno jamo. Treba je vedeti, da nikoli ne uporabljamo svežega hlevskega gnoja. Primerni pa so dober uležan hlevski gnoj, kompost, sodobna organska gnojila in lesni pepel. V spomladanskem času in po obiranju je sadno drevje priporočljivo zaliti s tekočim gnojilom, ki ga pripravimo iz kopriv in gabeza. Koprive so bogate z dušikom, prav tako so priročno sredstvo proti ušem. Gabez je bogat z dušikom in kalijem, ravno tako je s kalijem bogat lesni pepel, ki vsebuje še kalcij, nekaj malega fosforja ter magnezij. Lesni pepel je po izvoru organsko gnojilo, v katerem pa je organska snov zgorela, dodajamo ga tudi na kompostni kup, ki ga tako obogatimo predvsem s kalijem. Pod krošnje dreves ga največkrat potrosimo spomladi v začetku vegetacije. Za 10 kvadratnih metrov površine zadostuje že pet kilogramov lesnega pepela. Prav zaradi zadostne količine kalija ima sadje prijetno kislost in aromo. Lepi, veliki, okusni plodovi jabolk in hrušk zagotovo vsebujejo dovolj kalija, medtem ko so plodovi, ki rastejo na zemlji s premalo kalija, praviloma manjši. Večina organskih gnojil ne vsebuje zadostne količine kalija, zato ga je treba dodajati. V sadovnjaku je ta element zagotovo pomembnejši kot dušik, ki večinoma poskrbi samo za rast. Okrog debla je priporočljivo dodajati tudi mulč, saj ta ohranja rahlo in vlažno zemljo ter nadomešča izrabljeni humus.

Delo in dom, 24. marec 2010