Sadni vrtovi na Slovenskem imajo bogato tradicijo. Tudi novopečeni lastniki hiš radi na vrtu namenijo prostor jablani, hruški, koščičarjem in drugim sadnim vrstam, ki bodo v prihodnosti dajali ozimnico ali sezonsko sadje. Če pogledamo v preteklost, je naša dežela izvažala velike količine sadja in po tem blagu postala prepoznavna po vsej celini. Ne samo po sadju, temveč tudi izdelkih, zlasti po odličnem žganju, kisu in drugih oblikah predelanega sadja, med katerimi so se posebno odlikovali krhlji kot vrsta konzervirane hrane.

Zgodbe, ki jih piše sadni vrt, se ne morejo primerjati s tistimi, ki se dogajajo na vrtnih gredicah s solato, korenjem in peteršiljem. So dolgoročne, ne od danes do jutri, kajti drevo zaznamuje širši del naše okolice in jo nemalokrat podredi sebi. Seveda je govor o drevju, ki je sestavni del visokodebelnega sadovnjaka, kjer so sadne vrste cepljene na sejanec, in ne na vegetativno podlago. Ta drevesa so visoka, prostor pod njimi pa je uporaben za različne namene. Največkrat se pod njimi bohotijo senožeti, ki jih lahko kosimo strojno, včasih so tudi del pašnika. Živina se pod visokimi krošnjami odlično počuti, saj ima prijetno senco, kjer lahko v miru prežvekuje. Drevje v visokodebelnih sadovnjakih ni podrejeno stresu, kot je lahko v intenzivnih nasadih, zato je tudi bolj odporno na bolezni. Ker so sestoji mešani, različne bolezni ne morejo vznikniti in se toliko širiti, da bi ogrozile drevesa. Pridelek je zmeren do dober, edino nego in oskrbo predstavlja občasno gnojenje s hlevskim gnojem, včasih je treba odžagati tudi kakšno suho vejo.

Živi arhiv starih sort

Ker drevesa dosežejo visoko starost, se njihova deblotvornost izkaže tudi kakovostnem lesu. Torej drevo izkoristimo do njegovega konca in še po njem, ko uporabimo les. Kakovosten les hruške in češnje je pridelan samo iz takšnega drevja. Majhna drevesa z vitkim deblom, cepljena na bujne vegetativne podlage, so v tem primeru povsem brez vrednosti. Bo torej barviti les češnje in drugih listavcev, ki jih premore sadni vrt, v prihodnosti samo še spomin? Ob vsem drugem je visokodebelni sadovnjak živi arhiv starih sadnih sort, ki so se preizkušale stoletja. Nove sorte te preizkušnje še niso prestale, zato se zadnje čase vse več ljudi odloča za nasaditev krivopeclja, mošanclja, beličnika in drugih zvenečih imen, ki so se kalila v starih sadovnjakih. Malo pa tudi iz nostalgije po dobrih starih časih. Visokodebelna sadna drevesa lahko nastopajo kot soliterna drevesa, ki jim bomo namenili poseben prostor v bližini domačije. Tudi pod hruško ali jablano se prileže počitek na klopci, ne samo pod lipo in divjim kostanjem. V preteklosti so deželne ceste obdajali sadni drevoredi, ki so dajali senco vprežni živini, jeseni pa so se z njihovimi sadeži prehranjevali popotniki in vprege. Ljudje so jim preprosto pravili popotna drevesa.

Ker visokodebelni sadovnjak predstavlja kultiviran, presvetljen listnat gozd, ga naseljujejo tudi predstavniki iz živalskega sveta, ki jih lahko najdemo v takšnem okolju. Živalski svet hkrati opravlja tiho in pomembno vlogo varovanja nasada, saj tridimenzionalna mreža drevesnih krošenj, višina in dobre razmere na tleh omogočajo življenje pestri druščini, ki nam bo ob vsem drugem lepšala dneve in nam dala potrditev, da smo naravi naklonjeni sadjarji.

Gostje tudi redki ptiči

Med vsemi živimi bitji, ki se bodo naselila v kultivirani gozd sadnega drevja, bodo najbolj izstopali ptiči, med katerimi spadajo nekateri med redke in ponekod že skoraj izginule vrste. Če bo sadovnjak zaznamovalo pašništvo, katerega spremljevalci so tudi velike žuželke, bomo morda uzrli celo smrdokavro (Upupa epops), ki bo pobirala velike kobilice, bramorje in hrošče govnače, običajen stanovalec visokodebelnega sadovnjaka pa je veliki detel (Dendrocopos major), ki bo spomladi nase opozarjal z bobnanjem. Pogorelček (Phoenicurus phoenicurus), nekdaj pogost in običajen ptič, je iz nekaterih predelov naše domovine že izginil, saj izginja njemu prijazno okolje, ki ga opisujemo v tem prispevku, primanjkuje mu gnezdilnih mest, svoje pa je opravila tudi kemizacija okolja, ki ji dandanes uide le malo prostorčkov v naravi. Ker je veliko ptičjih vrst, ki jih tu srečujemo, duplarjev, jim lahko zelo pomagamo z gnezdilnicami. Netopirje, ki so glavni plenilci jabolčnega zavijača (Carpocapsa pomonella), bomo privabili z netopirnicami, lesenimi zabojčki, ki jih bomo namestili po drevju. S takšnimi in podobnimi dejanji bomo povečali biotsko raznovrstnost v sadovnjaku in s tem ugodno vplivali tudi na širšo okolico. Ker ostane zaradi višine manjši del sadja neobran, bodo plodovi razveseljevali ptice pozimi, ko bo v naravi primanjkovalo hrane. Tako bomo lahko opazovali brinovke (Turdus pilaris) in kose (Turdus merula), ki bodo kljuvali osamljena jabolka na visokih vejah.

Zberimo pogum in na svojem vrtu posadimo tepko ali staro sorto jablane, ki jo bodo obirali še naši vnuki. V poplavi okrasne drevnine, po možnosti tujerodne, ki se zadnja leta pojavlja po slovenskih vrtovih, bo to poseben izziv. Zakaj si ne bi privoščili malo kmečke ekstravagantnosti?

Delo in dom, 8. oktober 2008