Osnova dobrega, zdravega vrtnarjenja je skrb za zemljo, ki vključuje osnovno gnojenje, kolobar in opravljanje vseh opravil v primernem času. Pri gnojenju upoštevajte pravila in navodila na kupljenih gnojilih, naj vas ne zajame potrošniški način razmišljanja, češ bom dal še malo zraven, da bo bolje raslo. Uporabljajte naravna, organska gnojila, od hlevskega gnoja in komposta, prekrivanja tal z naravnimi zastirkami, pepela do kupljenih organskih gnojil.

Kolobarjenje je osnova vsakega zdravega vrta. Pri tem si ne delajte prevelikih skrbi, kaj je najbolje saditi za čim. Edino pravilo, ki ga ne smete kršiti, je, da na isto mesto kar najdlje časa ne pride rastlina iz iste botanične družine. Tega pravila ne kršimo, pa naj je še tako težko. Pomembno je tudi to, da po zemlji, kjer rastejo rastline, nikoli po nepotrebnem ne hodimo, saj jo s tem uničujemo. Prav nikoli pa ne stopamo nanjo ali jo obdelujemo takrat, ko je mokra. Za obdelovanje je primerna šele, ko se ne prijema več na obutev in orodje. Ta osnovna pravila bodo zagotovila, da bodo vaše vrtnine zdrave tudi brez uporabe kemije.

Na prvem mestu je solata

Najlažje je prav gotovo začeti s solato. Na vrtu je le kratek čas, zato jo le redkokdaj prizadene kaj, kar bi jo lahko popolnoma uničilo. Začetniki naj najprej sadijo kupljene sadike, sčasoma pa naj se njihove vzgoje lotijo sami. Sadike so na vrtu manj časa, zato bo manj težav s pleveli, pa tudi pred polži jih laže zavarujemo. Z njimi boste laže tudi upoštevali primerne razdalje med vrtninami.

Solato je mogoče presaditi na prosto že zelo zgodaj spomladi, običajno nekje proti koncu marca. Dnevne temperature morajo biti nad 5 ° C, nočne pa ne pod –1 ° C. Za prvo sajenje spomladi gredice pripravimo že jeseni. Solata bo na starem vrtu uspevala tudi brez gnojenja. Če pa je vrt popolnoma nov, potem jo pognojimo. Lahko jo sadimo tja, kjer smo jeseni v tla zadelali hlevski gnoj, še boljši je samo kompost. Ker pa bo za solato prav gotovo raslo še kaj, ga zadelamo v tla 4 l/m2, hlevskega gnoja pa bo zadoščalo do 3 l/m2. Kupljena organska gnojila uporabimo po navodilih. Gredico poravnamo, nato zarišemo vrstice, pri čemer si pomagamo z vrvico ali daljšo ravno desko. Vrstice naj bodo 30 do 40 cm narazen; 30 cm je primerna razdalja za poletno pridelavo solate in mehkolistne sorte, 40 cm pa je obvezen razmik za rozetaste sorte in spomladansko pridelavo. V vrsti posadimo sadike na 25 do 30 cm narazen. V sušnih razmerah je dobro vsako jamico že pred sajenjem zaliti, sadiko položiti v jamico, nato pa zemljo ob koreninsko grudo rahlo pritisniti. Po sajenju zalijemo celo gredo. V nadaljevanju poskrbimo samo, da so tla okoli rastlin primerno rahla in vlažna. Še bolje pa je, da okoli njih takoj nasujemo zeleno zastirko, to je lahko trava s pokošene zelenice, koprive, če pa so na vrtu težave s polži, je najbolje nabrati gozdno praprot ali bezgove liste in poganjke.

Če se boste odločili za lastno setev, morate počakati, da zemlja ogreje na 5 ° C (podatek o tem najdete na spletni strani ARSO). Razdalja med vrstami je ravno tako od 30 do 40 cm, v vrsti pa posejete seme poleg semena. Pozneje boste posevek preredčili in večji del mladih rastlin pojedli – berivka. Ostanejo naj rastline na vsakih 25 do 30 cm.

Pri nakupu semena se boste seveda srečali z velikim številom sort. Pri solati ni vseeno, v katerem letnem času sejete katero, zato morate upoštevati priporočila na semenskih vrečicah.

V kolobarju uvrščamo solato med košarice, med vrtninami sta njena sorodnika samo še endivija in radič, na naših vrtovih se sicer zelo redko pojavlja še en njen sorodnik, sladki koren. Motovilec ni v sorodu z njo in ga lahko sejemo na gredico, kjer je prej rasla.

Medvrstni prostor lahko zapolnimo s setvijo mesečne redkvice, tako bo v času, ko solata še ne potrebuje toliko prostora, zemlja pokrita. Ko boste v maju presajali na vrt še paradižnik in papriko, lahko med te rastline posadite sadike solate in spet izkoristite prazen prostor. Solata se dobro razume tudi s korenčkom, nizkim fižolom, kapusnicami, pravzaprav se ne marata samo s peteršiljem. Vendar to velja samo, če boste izmenično sejali vrstice ene in druge vrtnine.

Ne hitite s korenčkom in peteršiljem

Tudi ti dve vrtnini je dokaj preprosto pridelati. Edino, kar naredimo narobe, je, da ju sejemo prezgodaj. Čas za setev obeh je šele, ko se zemlja ogreje vsaj na 10 ° C. Gredic ne smemo pognojiti s hlevskim gnojem, saj ga korenovke in gomoljnice nikoli ne marajo. Uporabimo lahko kupljena organska gnojila ali kompost, in sicer potrebujemo 4 l/m2 komposta, pri kupljenih organskih gnojilih pa upoštevamo navodila. Če bomo na vrtu uporabljali hlevski gnoj, sodita obe zelenjad­nici na drugo poljino, to so gredice, ki smo jih z njim gnojili v preteklem letu.

Spet si pomagamo z desko ali vrvice in zarišemo vrstice 30 cm narazen. Seme lahko posejemo dokaj na gosto. Po setvi ga le na rahlo pokrijemo, saj bolje kali, če nanj še malo sije sonce, če je torej v poltemi. Po vzniku pregosto setev preredčite na razdaljo 1 cm.

Ko kupujete seme peteršilja, natančno preberite, kaj piše na vrečici. Obstaja namreč še en sorodnik korenčka in peteršilja, ki je na sliki zelo podoben korenastemu peteršilju, to je pastinak. Ima okroglo, ploščato seme, peteršilj pa drobceno, podolgovato seme, da ne bo pomote.

Nekatere sorte peteršilja lahko kupite tudi kot sadike, ki jih lahko posadite na prosto takoj, ko zemlja odmrzne. Peteršilj tudi prezimi na prostem, zato ga jeseni nekaj pustite na gredici.

Najzgodnejši korenček je sorta pariški, ki druge prehiti za najmanj mesec dni, zato ga vedno posejte kakšno vrstico. V zadnjih letih je k nam prišlo tudi seme pisanih korenčkov, za zabavo jih je vredno preizkusiti. Sejemo pa jih v maju, saj slabše kalijo v hlad­ni zemlji.

Korenček in peteršilj sodita v družino kobulnic, poleg njih je na vrtu pogosta še zelena, manj poznamo sladki komarček, v sorodu z njima pa so še nekatera zelišča – kumina, koper, koriander, komarček in janež. Zelo pogosto sejemo korenček izmenično s čebulo ali česnom, lažje pa to naredite, če med vrste korenčka posadite por. Hkrati z njim, v isto vrstico, lahko sejete mesečno redkvico. Dobro se razume tudi s solato. Peteršilj pa spada med zelo »neprijazne« vrtnine, dobro se razume samo s paradižnikom, kumarami, rdečo peso, redkvico in špargljem. Ne mara pa se s solato in radičem.

Fižol na vsak ekološki vrt

Fižol je stročnica, ki jo botanično uvrščamo med metuljnice. Zato mora biti na vsakem vrtu, saj spadajo stročnice med nepogrešljive vrtnine na ekološkem vrtu, rastlinske beljakovine pa obvezno tudi v našo prehrano. Poznamo visoki in nizki fižol, sorte, ki jih jemo v stročju, in sorte, pri katerih je za uživanje primerno samo zrnje.

Stročnice ne marajo in ne prenašajo gnojenja s hlevskim gnojem, sejemo jih na tretjo poljino, ki je bila s hlevskim gnojem gnojena pred dvema letoma. Nizki fižol ne potrebuje nikakršnega gnojenja, niti komposta niti kupljenih organskih gnojil. Namesto tega ga dvakrat ali trikrat okopljite in ogrnite z zemljo. Sodi med vrtnine, ki zahtevajo za dober vznik temperaturo zemlje vsaj 15 ° C. Nizki fižol sejemo od konca aprila in vse do sredine maja. Ker pa fižoli zelo slabo prenašajo vročino, ga poleti običajno ne sejemo. Za stročje ga lahko posejemo spet v avgustu, vse do prvega septembra.

Nizki fižol sejemo v vrstice, ne v grmičke oziroma kupčke. Vrstice naj bodo 40 cm vsaksebi, da bo dovolj zemlje za osipanje. V vrsti sejemo zrna na 3 cm. Pred setvijo je zelo dobro seme čez noč namočiti v toplo vodo. Stroke nizkega fižola trgamo redno, tako bo pridelek višji.

Visoki fižol je pri nas bolj priljubljen, vendar potrebuje veliko prostora in ni primeren za manjše vrtove. Zdaj so že običajne žičnice, pri katerih naredimo stalno oporo na betonskih ali lesenih stebrih, mednje pa napnemo žico. Fižolu nato pripravimo oporo z vrvico, ki jo privežemo na žico, ob sadilnem mestu pa utrdimo v zemlji. Te žičnice seveda zelo olajšajo delo, saj ni potrebno vsakoletno postavljanje kolov. Vendar povzročajo veliko težavo, saj v njih ne kolobarimo. Stročnice pa so zelo občutljive na slab kolobar. Rešitev je, da vsako leto s fižolom zasadimo samo polovico žičnice, v drugi polovici pa pridelujemo kar koli drugega samo stročnic ne. Oporo lahko izkoristimo za gojenje kumar ali paradižnika na opori. Pozimi posejemo še špinačo, motovilec, zimsko solato ali pa kar navadno žito. V tem primeru gnojimo s hlevskim gnojem polovico, na kateri ne raste fižol, fižola pa ne gnojimo. Ravno tako pa redno okopavamo, skrbimo za rahlo, nezbito zemljo, ko se fižol že potegne na oporo, ga ogrnemo.

V nasprotju z nizkim sejemo visoki fižol v kupčke. V vsako jamico posejemo od 5 do 10 zrn, malo je odvisno tudi od tega, kako močne so rastline. V vrsti naj bodo kupčki pol metra narazen. Med vrstami pa bi moralo biti toliko prostora, da se lahko med njimi normalno gibljemo, ko so rastline visoke, to pa je vsaj 150 cm.

Visoki fižol je večinoma odvisen od dolžine dneva in v dolgem dnevu ne cveti. Poleg tega v vročini cvetovi kar odpadajo, se ne oplodijo. Zato prehitre setve nimajo smisla. Sejemo ga od drugega tedna maja in vse do konca junija, ko še lahko posejemo zgodnejše, stroč­je sorte. Seme pred setvijo ravno tako čez noč namočimo v vodo. Če je domače, lastne pridelave, ga damo prej še za nekaj dni v zamrzovalnik, da preprečimo razvoj posebnih hroščkov, ki nam zrna čez zimo prevrtajo. Namesto v toplo vodo pa seme pred setvijo čez noč namočimo v kamilični ali žajbljev čaj.

Poleg tega da poleti vzdržujemo ves čas rahlo, odcedno zemljo, potrebuje fižol našo pomoč še, če ga napadejo uši. Običajno so te bolj agresivne, če smo gnojili z dušikom, če imamo slab kolobar, v žičnicah, včasih pa se preprosto močno razmnožijo. Če uši ni veliko, jih poskusite najprej odgnati z razredčenim mlekom ali sirotko v razmerju 1:1. Ob nizkem fižolu lahko posujemo tudi lesni pepel. Manj bo težav s škodljivci, če bodo ob fižolu rasli šetraj, žametnice in kapucinke. Lepše bo uspeval tudi, če bomo tla okoli njega zastrli z naravno zastirko. Tudi v trgovinah lahko kupite kar nekaj naravnih insekticidov, s katerimi lahko odpravite uši.

Nizki fižol ne sme imeti težav z boleznimi. Pri visokem se najpogosteje pojavijo bakterijske bolezni, ki jih blažimo s bakrenimi list­nimi gnojili ali s pripravki iz žajblja (samo če je napad zelo močan), šetraja, kamilic, česna, drobnjaka ali rmana. Nekatere dobite tudi v trgovinah. V začetku rastne dobe fižol krepimo s pripravki iz cvetov regrata ali ognjiča, ki jih naredimo doma, v trgovinah pa najdemo pripravke iz izvlečkov morskih alg.

Poleg omenjenih vrtnin je seveda na vrtu še veliko preprostih in manj preprostih zelenjadnic, številne lahko gojite tudi v loncih na balkonih. Med preproste sodijo predvsem tiste, ki so na vrtu kratek čas, to so mesečna redkvica, rukola, motovilec, azijske listnate rastline, vse sejemo predvsem zgodaj spomladi in spet od septembra naprej, saj v poletni vročini ne uspevajo dobro. Poleti sejemo užitni tolščak. Z malo spretnosti in predvsem opazovanja bodo seveda uspevale tudi plodovke. Nekaj več znanja in nege pa zahtevajo kapusnice.