Nekaj sadnih vrst je avtohtonih, druge so v naše kraje zanesle selitve narodov. Najstarejši viri in arheološki ostanki odkrivajo, da so v 1. stoletju n. št. pri nas uspevale oljke, mandljevci, breskve, smokve in celo pomarančevci. Že v tem času so Rimljani poimenovali kraje po sadnih vrstah (Hrušica, Jablanica, Češnjica). Srednjeveški viri navajajo gojenje sadja predvsem za samostanskimi zidovi. V tem obdobju so sadni vrtovi zrasli tudi ob gradovih in dvorcih, v povezavi z okrasnim in zeliščnim delom. Menihi so izpopolnili predvsem gojenje sadnega drevja ob zidovih in raznih oporah; razvila se je gojitvena oblika špalir. Še vedno tako gojimo viljamovko, ki poleg sočnih svežih hrušk ponuja še eno znano specialiteto, viljamovko v žganju.

Tudi ob domačijah so začeli saditi nekatere vrste sadja že zelo zgodaj. Predvsem jablano, hruško in oreh so poznali v časih Valvasorja, ki je opisal več kot sto sort jablan in hrušk, v Slavi vojvodine Kranjske navaja, da je na Kranjskem zaradi ugodnega podnebja mogoče gojiti tudi slive, češnje, kutine, breskve in jagodičje. Proti koncu 17. stoletja so bile torej znane in razširjene že skoraj vse sadne vrste, ki uspevajo še danes. Od sredine 18. stoletja, ko so v naših deželah začeli sistematično pospeševati sadjarstvo, je ta panoga začela dobivati večji pomen. Za ta čas so značilni travniški nasadi z več sadnimi vrstami in sortami, ki so zdaj že skoraj pozabljene. Pri cepljenih rastlinah je bila podlaga sejanec, rast dreves je bila zelo bujna, debla visoka, rez pa omejena na prva leta rasti. Drevesa so pozno stopila v rodnost, v primerjavi z današnjimi sortami je bil pridelek negotov in veliko manjši. Travniški nasadi so se ohranili do danes in poleg svoje uporabne funkcije pripomorejo tudi k bogatenju podobe kulturne krajine na Slovenskem. Šele po letu 1970 se je pri nas začelo gosto sajenje sadnega drevja, kar so omogočale nove šibke podlage, poseben način rezi, specializirana mehanizacija in učinkovito varstvo pred boleznimi in škodljivci. Pridelava sadja je dobila nov pomen, pridelek se je povečal in omogočen je bil tudi izvoz.

Vsako obdobje zahteva drugačno skrb

Ljubiteljsko sadjarstvo ima pri nas že tradicionalno vlogo, saj skoraj ni vrta, kjer ne bi spomladi cvetela jablana, češnja ali kakšno drugo sadno drevo. Vendar lepo oblikovana drevesa, bogat cvetni nastavek in jeseni obilno obložene rodne veje ne nastanejo sami od sebe. Okoljski dejavniki in poznavanje pravilnih tehnoloških ukrepov pripomorejo k uravnoteženemu razvoju sadnih rastlin, tako da je razmerje med listjem in cvetnimi brsti pravilno. Pogosto delamo napake pri rezi, zlasti zaradi neupoštevanja pomena življenjskega cikla in temeljnih zakonitosti rasti sadnih rastlin. Mnoge med njimi namreč lahko dosežejo starost več desetletij in njihov življenjski cikel zajema tri značilne faze; mladostno obdobje, obdobje rodnosti in obdobje staranja. V vsakem obdobju skrbimo za rastline drugače, posebnostim vsakega od njih moramo prilagoditi rez in hkrati optimalno prehraniti rastline v vsaki fazi.

Za mladostno obdobje je značilna intenzivna rast, pokončne veje, ki izraščajo pod ostrim kotom, in začetek tvorbe cvetnih brstov in plodov. Sadne rastline tvorijo takrat predvsem vegetativne brste, iz katerih se razvijejo listi in mladi poganjki. Z različnimi agrotehničnimi ukrepi, kot so prehrana dreves, minimalna rez, upogibanje in usmerjanje vej, želimo spodbuditi tvorbo generativnih (cvetnih) brstov in prehod mladih dreves v dobo polne rodnosti. Pravilna rez je v mladostnem obdobju še kako pomembna, saj mlademu drevesu v tej fazi določimo osnovno arhitekturo in gojitveno obliko, s katero močno vplivamo na njegov rodni potencial. Že v mladostnem obdobju se veje začnejo same upogibati pod težo pridelka in koti, pod katerimi izraščajo veje iz debla, se večajo. Hkrati se upočasni vegetativna rast in drevesa intenzivno tvorijo cvetne brste.

V dobi rodnosti je značilno izenačeno razmerje med rastjo in rodnostjo, ki ga želimo ohraniti in podaljšati z različnimi ukrepi, kot sta gnojenje in prehrana sadnih rastlin. Dolžina obdobja rodnosti je pri vsaki sadni vrsti določena predvsem z njenim genskim potencialom, močno pa je odvisna tudi od oskrbe in sadjarjevega dela.

Sledita obdobje staranja in odmiranja sadne rastline, ko se prirast močno zmanjša, veje se upognejo, rodni les pa se tvori le na obodu krošnje, kjer je osvetlitev najboljša. Življenjska doba sadnih rastlin je zelo različna, visokodebelna drevesa travniških nasadov lahko dosežejo precej višjo starost kot šibka drevesa v intenzivnih nasadih, oljke pa uspevajo in polno rodijo tudi več stoletij.

Brstov je več vrst

Za pravilno oblikovanje krošnje in rez je potrebno tudi poznavanje temeljnih zakonitosti rasti. Tvorba vegetativnih in rodnih brstov je namreč odvisna od več dejavnikov, tudi od položaja poganjka na deblu, načina rasti veje, listne mase in bujnosti veje. Nekaj osnovnih zakonitosti moramo poznati, da lahko pravilno režemo sadno drevje, saj v nasprotnem povzročimo več škode kot koristi. Prepoznati moramo tri tipe brstov, da nevede ne odstranimo večine cvetnih brstov, kar seveda pomeni, da se poslovimo od pridelka tistega leta. Pri sadnem drevju poznamo vegetativne, generativne (rodne ali cvetne) in speče brste. Vegetativni brsti so praviloma ožji in koničasti, seveda pa so pri vsaki sadni vrsti malo drugače oblikovani. Pri hruški so na primer izrazito zašiljeni, pri leski, orehu in breskvi pa bolj zaobljeni. Iz njih se razvijejo poganjki oziroma mladike, in listi. Generativni brsti so debelejši in na koncu bolj zaobljeni, iz njih se razvijejo cvetovi in, ob uspešni oploditvi, pozneje še plodovi. Lahko so enostavni (enocvetni), saj se iz njih razvije en cvet (pri breskvi in marelici), več-cvetni (pri slivi, češnji in višnji) ali pa se razvijejo v socvetje (pri ribezu, oljki in bezgu). Pri sadnih rastlinah poznamo še speče brste, ki jih na prvi pogled pogosto sploh ne opazimo. Ležijo pod lubjem in odženejo, če jih k temu spodbudimo z zarezovanjem. Tako lahko pridobimo nove poganjke na mestih, kjer so nam prej primanjkovali.

O položaju vej

Temeljne zakonitosti rasti sadnega drevja so podobne kot pri večini rastlin, neposredno so povezane s fiziološkimi procesi, fotosintezo in odnosi med posameznimi rastlinskimi organi. Tako najviše ležeči brst na poganjku raste najbujneje, saj se sladkorji in druge hranilne snovi, ki nastajajo s fotosintezo, premeščajo do konca veje. Zato se navadno močno obraste zgornji del krošnje, hitro rastoči in pokončni enoletni poganjki so značilni pri starajočih se drevesih, ki želijo v tem obdobju še zadnjič na vso moč pokazati svoj rastni potencial. Prav tako ima bujnejšo rast veja, ki raste pod ostrim kotom, v primerjavi s tisto, ki je bolj upognjena. Zato so navpični poganjki močnejši in hitreje rastoči. Pomemben je tudi položaj veje ali poganjka na deblu ali starejši veji, saj so više ležeče veje vedno bujnejše od niže ležečih. Prav tako ima debelejša bujnejše priraste v primerjavi s šibkejšo, povečana listna masa na debelejši veji namreč znatneje prispeva hranilne snovi in s tem pospeši razvoj tako vegetativnih kot cvetnih brstov. Pri dveh enakovrednih vejah je zmeraj bujnejša tista, ki je bolj obraščena in ima večjo in bolj zdravo listno maso.

Pri nekoliko upognjenih poganjkih je rast zmeraj najbujnejša na koncu veje, v spodnjem delu (bližje debla) je krajša in na teh kratkih poganjkih se razvijejo rodni brsti. Pri vodoravno upognjenih poganjkih je rast slabša, diferenciacija rodnih brstov pa dobra. Močno upogibanje poganjkov pod čim večjim kotom odlično vpliva na obraščanje s kratkim lesom, ki navadno v celoti oblikuje rodne brste, kar si seveda kot sadjarji tudi želimo. Te zakonitosti v celoti veljajo predvsem za dve pomembnejši sadni vrsti pri nas, jablano in hruško, dobro pa jih je upoštevati tudi pri gojenju drugih sadnih vrst na naših vrtovih.

Najkakovostnejši rodni brsti na kratkem rodnem lesu

Za pravilno gojitveno rez moramo navsezadnje upoštevati tudi rodni les pri posameznih sadnih vrstah. Rodni brsti so pri sadnih rastlinah namreč na poganjkih nameščeni različno, razvijejo pa se iz vegetativnih brstov. Ta proces imenujemo diferenciacija in začne se ob koncu vegetativne rasti (v zadnji dekadi maja). Pri kratkih poganjkih se začne tvorba cvetnih brstov veliko prej kot pri dolgih. Zelo velik vpliv na nastajanje cvetnih brstov imajo ovesek plodov (število plodov na rastlini), prehranjenost in splošno zdravstveno stanje rastline ter voda med rastno dobo. Pri pečkatem sadju (jablani, hruški, kutini in skoršu) se rodni brsti praviloma razvijejo na koncu krajših in daljših enoletnih poganjkov, ki izraščajo iz stranskih brstov dvoletnega lesa. Ob dobri oskrbi sadnih dreves se razvijejo po celotni dolžini poganjka.

Glede na dolžino rodnega lesa pri pečkarjih ločimo brstič (do 5 cm dolg enoletni poganjek), brstiko (od 5 do 15 cm rodni les), rodno šibo (od 15 do 50 cm rodni les) in rodne pogače. Slednje nastanejo na mestu, kjer je bil v predhodnem letu plod pritrjen na vejo, in so značilno odebeljene predvsem pri starejših drevesih. Najkakovostnejši rodni brsti se pri jablani in hruški tvorijo na kratkem rodnem lesu, ki izrašča iz dvoletnega ali starejšega lesa. Na rodnih pogačah se razvijejo manj kakovostni plodovi, zato jih navadno z rezjo odstranimo. Malo drugače je pri koščičarjih (breskvi, marelici, češnji, višnji in slivi), ki razvijejo rodne brste ob straneh enoletnih mladik, na koncu pa vedno oblikujejo vegetativni brst. Posebne oblike rodnega lesa pri njih se bohotijo s skupinami cvetnih brstov; to so majska kitica (do 5 cm dolg poganjek, s spiralasto nameščenimi stranskimi cvetnimi brsti), rozeta (do 2 cm dolg enoletni poganjek, na katerem so v krogu nanizani cvetni brsti) in pri češnji še cvetni šop (rodni brsti, ki izraščajo iz starejšega lesa). Breskev razvije najkakovostnejše rodne brste na dolgih enoletnih poganjkih, ki izraščajo iz dvoletnega lesa. Nekatere nove sorte breskev pa tvorijo tudi majske kitice. Marelica in češnja imata cvetne brste dobro razvite na dolgem in kratkem lesu, pri češnji so pogoste majske kitice in rozete.

Prepoznavanje in pravilno rez ter oblikovanje gojitvene oblike pri izbranih sadnih rastlinah bomo opisali v prihodnjih tednih.

Delo in dom, 3. marec 2010