Glede na to, da sva sredi nasada in vrveža obiranja, moram začeti takole: koliko in kakšno sadje letos obiramo v Sloveniji?

Letos bomo obrali razmeroma veliko sadja. Kar je bilo uničenega, gre pripisati toči, ki pa je klestila predvsem v Slovenskih goricah, drugi deli Slovenije za zdaj niso bili prizadeti. Pričakujem odličen pridelek jabolk in večinoma vseh tudi drugih sadnih vrst iz tržnega repertoarja.

Pa lahko po vaših dolgoletnih izkušnjah še kaj useka po sadju, ki čaka na obiranje?

Če bo držalo, da se je s petkovimi ohladitvami poletje končalo, potem smo rešeni najhujšega. Lahko bi se pojavila še kakšna sodra, morda drobna toča, vendar ta ponavadi ne naredi tako strahovite škode kot poletna neurja. Je pa treba dodati, da smo v zadnjih petih letih uredili precej novih nasadov, postavili smo med 300 in 400 hektarov mreže, ponekod tudi namakalne sisteme. In kjer je vse to zagotovljeno, bo letina res odlična.

Ali po vaših podatkih v pridelavi tržnega sadja v Sloveniji še vedno tako močno vodijo jabolka?

Da, še vedno. Jabolka predstavljajo približno 80 odstotkov vsega tržnega sadja pri nas.

Zakaj? V svetu recimo ob bananah prepričljivo vodi pridelava grozdja. Kako to, da pri nas ni tako?

Mi imamo na tem področju drugačno razmerje. Svetovna statistika namreč namiznemu grozdju nameri kar 60 odstotkov vse pridelave in torej manjši del ostane za predelavo v vino. Pri nas pa se ga stisne 99,9 odstotka (smeh). Povedano drugače: namiznega v grozdja Sloveniji skoraj ne poznamo, če seveda odmislimo, da ga ima vsak vinogradnik nekaj trsov. Razlog je tudi v posebnih razmerah, ki jih takšno grozdje potrebuje za uspešno rast: gre za izredno suhe, aridne predele, kjer ni nobene dodatne vlage, kar pomeni, da ne pokajo jagode, ni toliko bolezni, zato ni treba toliko škropiti in podobno.

Torej so jabolka naša nesporna ljubezen. Pa so tista, ki jih pridelamo, posebej dobra ali povprečna?

Pri nas je mogoče pridelati jabolka najvišje kakovosti in to predvsem zaradi vremenskih okoliščin. Gre za pri nas pogosto kombinacijo razmeroma toplega, če ne že kar vročega dne, ki mu sledi hladna noč. Strokovno pri tem govorimo o produkciji asimilatov, snovi, ki so pomembne tako za rast rastline kot za okus in celo videz plodov. Podnevi se asimilatov v takem vremenu tvori veliko, v hladnih nočeh pa se jih malo porabi. Če bi bila vroča tudi noč, bi jih rastlina porabila za to, da bi samo sebe hladila. Ker pa jo v hladni noči ohladi okolje, lahko te snovi porabi za druge namene. Recimo zato so jabolka lepe rdeče barve, ohrani se kislina, ki je višja kot pri jabolkih, ki prihajo z območij s toplimi nočmi.

Kako je s sortami?

Mislim, da je naš nabor dokaj klasično evropski: največ pojemo idareda, pa zlatega delišesa, ki je svetovljan med jabolki, saj je priljubljen povsod. So pa tudi modne muhe, kot je recimo fuji, zelo znana sorta v svetu. Vendar je s temi zgodbami ponavadi tako, da se sorto posadi v kakih pet odstotkov nasadov, potem pa se ugotovi, da morda njena rodnost ni taka kot pri zlatem delišesu, da ni tako preprosta za pridelavo, da je morda niti kupci ne marajo najbolj. In to je ključno: pridelovalci za trg namreč ne pridelujemo tistega, kar je všeč nam, ampak tisto, kar je všeč kupcem.

Kaj pa mali pridelovalci, vrtičkarji? Ti pridelujejo tisto, kar je všeč njim.

Mali pridelovalci me predvsem osupljajo s svojo iznajdljivostjo in ambicioznostjo. Vedno jim uspe priti do želenega cepiča, pa če je še tako redek. V Sloveniji imamo v trenutno v preizkušanju – na oko rečeno – 50 novih sort jablan, 30 sort breskev, 15 do 20 češenj, 10 sort sliv in tako naprej in mislim, da ljubitelji, vsaj tisti bolj komunikativni, vsi pridejo do teh sort in potem po vrtovih rastejo, da je kaj. Med temi ljubiteljskimi pridelovalci je vedno glavna debata to, kje je kaj novega, da bi poskušali.

Katere pa so sorte, ki so kot novost v zadnjem času najbolj odjeknile?

Predvsem gre za nekatere odporne sorte, kot je topaz, pa različni tipi znotraj sorte gala. Morate vedeti, da pri vseh sortah govorimo o velikem številu različkov.

Katera sorta ima najboljšo kombinacijo vseh lastnosti?

Ideala ni in ga še dolgo ne bo. Za primer lahko vzamemo sorto topaz, ki jo lahko pridelujemo kot odporno, vendar je po drugi strani znana po tem, da malo rodi, raste pa šibko. Če je drevo majhno, malo pridelka in je s tem tržno vprašljivo. Vedno poudarjam, da je na domačem vrtu drugače. Tu naj ne bo pomembno, koliko je pridelka. Tudi če zrasteta samo dve jabolki, je prav super, če sta nabrani in použiti z zadovoljstvom. Ekonomski razlogi tu ne morejo biti cilj.

Kaj pa nostalgične, odporne stare sorte?

Vsi, ki se resno ukvarjamo s sadjarstvom, vemo, da odpornosti ni. Mogoče lahko govorimo o toleranci, pri nekdanjih travniških sadovnjakih, od koder izvira spomin na stare sorte, pa bi bilo še bolje govoriti o ekstenzivnem gojenju. Plodov je vedno bilo nekaj, bolj ali manj zdravih, z listjem pa se ni nihče posebej ukvarjal. Če je drevo napadel škrlup, uničil listno maso in že vnaprej odpravil letino drugo leto, so ljudje mislili, da gre za klasično alternativno rodnost, torej za drevo, ki samo od sebe rodi vsako drugo leto. Moda nostalgičnih sort se je pojavila pred nekaj leti, se mi pa zdi, je veliko takrat nasajenega tudi propadlo. Ljudje so sadili, v travo, čez dve, tri leta pa se je vse posušilo, ker niso na primer dajali v mreže proti voluharju, niso zaščitili pred divjadjo … Izgubljena zgodba. Zdaj na primer ni sadovnjaka brez ograje. Zajci delajo škodo še po mestih.

Katere bolezni in katerega škodljivca bi se vi v vašem nasadu najbolj ustrašili?

Seveda ognjevke, ki lahko hruškov nasad, kot je recimo ta, zelo hitro zdesetka. Še posebno če se pojavi v času cvetenja, ko jo čebele raznašajo s pelodom. Ena čebela namreč na dan obišče dva tisoč cvetov. Če gre po petkrat na isto drevo, lahko v enem dnevu okuži dvesto, tristo dreves. Pri ognjevki pa ni pomoči, še zlasti pri tako majhnih drevesih. Škodljivec pa noben ne more biti tako grozen, da ga ne bi čez čas obvladali.

Se v svoji dolgoletni karieri spomnite najbolj katastrofalnih izbruhov bolezni na sadnem drevju?

Najhujša je bila prav ognjevka. Novinarji ste jo napihnili, kar je bilo sprva mogoče še koristno, vendar se mi zdi, da so nekateri to hoteli izkoristiti. Recimo, da je bilo v njihovem nasadu res treba posekati pet, šest dreves, subvencij od države pa so hoteli za nekaj »uničenih« hektarov. Če se ognjevka res pojavi, je treba rezati pri osnovi, nikoli pa še nisem doživel, niti v tujini, da bi bil potreben, naj tako rečem, golosek. Mislim, da se v naravi to v bistvu ne more zgoditi, ker ta pelje stvari tako, da nikoli ne propadejo vse rastline hkrati. Vsekakor se lahko zgodi, da se zadeve prerazporedijo, da se namnoži zdaj ta, zdaj oni škodljivec, bolezen in ostanemo v celoti brez pridelka, vendar se v določenem času ravnovesje znova vzpostavi.

Se vam zdi, da se Slovenci, navadni ljudje, dobro spoznamo na sadjarstvo?

V poprečju, se mi zdi, da kar precej. Zmedeni so morda glede bolj tehničnih stvari, kot so na primer podlage. Ljudje pogosto ne vedo, da recimo nekatere šibke podlage ne prenesejo niti konkurence trave. To so stvari, ki so novosti v času ene generacije. Nekatere stvari pač niso več take kot v času, ko so drevesa sadili naši starši.

Pa je kakšno splošno vodilo, kakšna podlaga se sklada s kakšno sorto in kakšno okolje potrebuje?

Vseobsegajočega splošnega vodila ni. Zelo poenostavljeno pa bi lahko rekel, da drevesce na šibki podlagi potrebuje stalno nego, vendar tudi prej pride v rodnost. Drevo na močni podlagi, kot je sejanec, pa v nekaterih primerih doseže polno rodnost šele po desetem letu, vendar ga lahko sčasoma pustimo dokaj pri miru.

Kako je s samoneoplodnostjo? Kaj to pomeni recimo pri češnjah: če kupimo samoneoplodno sorto in v bližini ni nobene druge, ki bi cvetela v istem času, kaj to pomeni: nič pridelka, četrtino pridelka, morda pol?

To pomeni nič pridelka. Češnja bo vsako leto noro cvetela, nakar se bodo vsi spraševali, zakaj ni nič rodila. V takem primeru se da pomagati tako, da naberemo cvetoče veje divje češnje, jih damo v vedro vode in vse skupaj postavimo nekam v krono našega drevesa.

Kako pa se, ko smo ravno pri tem sadežu, v Sloveniji godi vrstam, ki so tradicionalne še iz zgodovine? Recimo češnjam v Brdih, ki so nekdaj potovale po trgih daleč po Evropi.

V Goriških brdih je manj češenj, kot jih je bilo. Nekdaj je bilo veliko mogočnih dreves, ki so rasla po robovih teras. Vendar tu tla niso dovolj kakovostna, da bi lahko prešli na šibke podlage, ki se v večjih nasadih vse bolj uveljavljajo. Gre namreč za drevesa, ki so tako nizka, da je vse na dosegu roke, kar je bolj praktično za obiranje. Kar pa se tradicionalnega sortimenta tiče, ta v genski banki, ki jo imamo v kartuziji Pleterje, je. Tam so češnje, čez 70 sort jabolk, orehi. Bi pa vseeno težko trdil, da gre za gene »naših« sadnih sort, saj je naš prostor premajhen. Težko je ugotoviti, ali je goriška sevka ali dolenjska voščenka res čisto naša, morda je prišla iz Gradca, od koder se je v tedanji Avstro-Ogrski sadjarstvo začelo širiti.

Kaj pa oljke, recimo istrska belica?

Prav tako je težko reči, ali so nastale v Sloveniji ali v Italiji. Pa tudi bistveno se mi ne zdi. Bolj se mi zdi pomembno, da se razlikuje od večine italijanskih sort: je aromatična, ima izrazito trpkost, grenkobo, še posebno ko je mlada. Naši kolegi, ki se s tem področjem ukvarjajo strokovno in profesionalno, so naredili ogromno, izjemno razširili pridelavo in oljko uspešno promovirali. Tako so oljke danes nadomestile zapuščeno makijo. Posledica je, med drugim, da je tudi istrsko zaledje estetsko lepa krajina, po kateri se je veselje sprehoditi.

Se vam zdi, da je ob napovedih o vedno večjem pomanjkanju zalog hrane na svetu pred sadjarji na splošno solidna prihodnost?

Vedno rečem, da je sadjarstvo velika špekulacija. Lahko se ti zgodi, da je letina dobra, pa ljudje vseeno ne bodo kupovali, ker to ni življenjsko nujno živilo, če tako rečemo. Lahko se zgodi, da bo pridelek slab, cene noro visoke in ne bodo kupovali zaradi tega. Je pa res tudi to, da so se prehranske navade sodobnega človeka pomembno spremenile in da večina ljudi razume, da je sadje tista energijsko manj težka hrana, ki vpliva na boljše zdravje. Poraba sadja se kar precej povečuje, tudi v manj razvitih državah. Se mi pa zdi pomembno poudariti, da »pravo« sadje raste v krogu največ 500 kilometrov od porabnika, ker daljšega prevoza preprosto ne prenese dobro, saj izgubi preveč kakovosti.

Kje smo po porabi Slovenci?

Malo nad povprečjem, predvsem z jabolkom, močno mu konkurira pomaranča, pri kateri pa smo odvisni od uvoza – in nikoli ne bo drugače.

Pa vi, katero sadje imate najraje?

Jabolka. Sadje moje mladosti.

Imate kako sadno drevo tudi doma?

Imam, ampak če sem odkrit, se mi med vikendi, ko nisem v službi, ne da letati še okrog domačih dreves. Tako naša jabolka na primer niso bila škropljena in so po videzu vedno izgubila tekmo s tistimi, ki sem jih dobival in nosil domov iz raznih hladilnic po Sloveniji. Skratka, domačih jabolk ni nihče jedel. Pridelam pa kakih sto kilogramov lešnikov, trideset kilogramov ameriških borovnic, deset, petnajst kilogramov malin, nekaj ribeza. Štiri breskve imam, pet različnih češenj. Marelica mi 'crkne' vsaka tri leta, pa jo posadim na novo. Predvsem pa imam rad jagodičevje. To se mi nekako še obnese v kombinaciji tega, da imam hišo v Lendavi, stanovanje na Vrhniki, službo pa po vsej Sloveniji.

Delo in dom, 9. september 2009