Ameriške borovnice so priljubljene sadne rastline na vrtovih, čeprav potrebujejo posebno pripravo tal. Ustrezajo jim namreč kisla tla, kar dosežemo z dodajanjem šote, iglic in smrekovih vejic. Vsako leto lahko nasujemo tudi žaganje iglavcev do deset centimetrov visoko, čez leto pa jim prija zastirka iz pokošene trave ali slame. Ameriško borovnico uvrščamo v družino vresovk, v Sloveniji pa najdemo štiri samonikle vrste, med katerimi sta najbolj znani gozdna borovnica in brusnica. Ameriška borovnica izvira iz Severne Amerike. Z načrtnim križanjem in odbiranjem so se začeli ukvarjati v začetku prejšnjega stoletja in že leta 1920 vzgojili prve visokogrmovnate križance. Pri nas smo poskusno začeli gojiti ameriške borovnice leta 1962 na Ljubljanskem barju, saj so tam tla šotna in bogata s humusom.

Ameriško borovnico gojimo v obliki grma, razlikujemo pa sorte, ki so nizkogrmovnate, visokogrmovnate in orjaške. Kakor pri drugih sadnih vrstah z ustrezno rezjo ustvarjamo ravnovesje med rastjo in rodnostjo. Redno rezani grmi, pri katerih ohranjamo zmerno bujnost, diferencirajo kakovostne rodne brste, iz katerih se razvijejo socvetja in pozneje tudi veliki plodovi. Z načinom in časom rezi vplivamo na rodnost, debelino plodov in čas zorenja. Režemo lahko že jeseni, takoj po odpadanju listja, v času zimskega mirovanja rastline. Tako grmi odženejo pozneje, kar je priporočljivo predvsem tam, kjer je velika nevarnost spomladanskih pozeb. S pozno rezjo spomladi pa vplivamo na zgodnejše brstenje in hitrejše zorenje.

V mladostnem obdobju grme ameriške borovnice z rezjo oblikujemo v odprto obliko, ki bo v rodnih letih omogočala dobro osvetlitev in obilno rodnost. V prvem letu po sajenju je priporočljivo odstranjevati cvetne nastavke, da izboljšamo vegetativno rast in okrepitev koreninskega sistema. Dvoletni sadiki izrežemo slabotne poganjke pri osnovi in tako razredčimo grm. Praviloma ne krajšamo poganjkov, saj so kakovostni brsti nameščeni na koncu teh. V treh do štirih letih vzgojimo od šest do deset močnih in dobro obraščenih vej. V teh letih odstranjujemo odvečne poganjke pri koreninski osnovi, po petem letu pa začnemo grme tudi pomlajevati. To storimo tako, da izrezujemo starejše, petletne veje in jih nadomestimo z novimi poganjki iz tal, ki obilno rodijo v treh letih.

Maline, robide in križanci

Maline, robide in njihovi novi križanci potrebujejo za rast oporo. V Sloveniji so razširjene predvsem rdeče sorte malin, ki pri nas rastejo tudi samoniklo in so jih poznali že Rimljani. Plodove in liste so uporabljali kot hrano in zdravilo, že v 4. stoletju n. št. pa so rastlino začeli gojiti na vrtovih. Poleg rdečih malin poznamo še rumene, črne in purpurne, ki pa so manj razširjene.

Sorte malin se razlikujejo tudi po tem, da nekatere rodijo enkrat (junija in julija), druge pa dvakrat (prvič v avgustu in septembru, drugič naslednje leto junija ali julija). Pri enkrat rodnih se začnejo brsti razvijati na enoletnih poganjkih v septembru in oktobru. Pri dvakrat rodnih pa se začnejo cvetni brsti razvijati na vrhovih poganjkov že v začetku poletja in zacvetijo in rodijo v začetku jeseni. Pogosto jesenski pridelek zori vse do prvih slan. Naslednjo pomlad se bo na tem poganjku razvil še drugi pridelek, ki bo dozorel sočasno s pridelkom enkrat rodnih sort.

Po jesenskem sajenju koreninskih poganjkov maline prikrajšamo na 20 do 40 cm in spomladi iz koreninskega vratu in prikrajšanih poganjkov zrastejo nove mladike. Pri enkrat rodnih malinah spomladi razredčimo koreninske izrastke. Pri zgodnjem poletnem zorenju malin se poganjki velikokrat posušijo in jih izrežemo takoj ali ob zimski rezi, ko dolge enoletne rozge prikrajšamo na višino 1,3 do 1,5 metra. To storimo zato, ker so na koncu dolgih rozg praviloma drobnejši plodovi. Pri dvakrat rodnih malinah prav tako spomladi izberemo poganjke, ki bodo že to leto prvič rodili. Po koncu zorenja se vrh, na katerem so dozorele maline, posuši, zato ga odrežemo. Pri zimski rezi pa pri dvakrat rodnih malinah odstranimo le suhe in polomljene rozge, drugo rez pa je priporočljivo opraviti v času rastne dobe.

Robide prav tako po sajenju prikrajšamo pri osnovi, saj se v prvem letu rasti razvijejo od ene do tri rozge. V poznejših letih se vsako leto razvije od pet do deset rozg, ki jih razredčimo tako, da pustimo močnejše in zagotovimo primerno zračnost nasada. Rozge, ki so rodile, pri robidah v času zimske rezi izrezujemo pri osnovi. Robide je priporočljivo rezati pozneje kot maline, saj les pozneje dozori in deli rozg pozimi pogosto pozebejo. Na enoletnih rozgah se spomladi pogosto razvijejo zalistniki, ki jih prikrajšamo na dolžino 50 cm. Tudi na njih se razvijejo številni rodni brsti in ob uspešni oploditvi kakovostni plodovi.

Tajberi režemo podobno, saj je to križanec med malino in robido. Za gojenje nujno potrebuje oporo, saj se rozge hitro povesijo in še hitreje ukoreninijo. Rozge, ki rodijo, izrezujemo, enoletni les, ki izrašča iz koreninskih izrastkov, po potrebi razredčimo.

Ribez in kosmulja

V Sloveniji imajo naravno rastišče vse tri sadne rastline iz rodu Ribes; rdeči in črni ribez ter kosmulja. Vse vrste ribeza potrebujejo dolgo in hladno obdobje zimskega mirovanja, zato so v sredini prejšnjega stoletja te rastline začeli intenzivno gojiti predvsem na višjih legah. Znani so nasadi črnega in rdečega ribeza v Gorjah na Gorenjskem, ki pa so zdaj večinoma opuščeni.

Črni ribez rodi najbolj kakovostne plodove na lanskem lesu, zato grm oblikujemo tako, da je sestavljen iz tri ali štiri leta starega lesa. Enoletni les, ki izrašča iz dvoletnega, ima enakomerno razporejene rodne brste po vsej dolžini. Prvo leto po sajenju lesnatih potaknjencev te prikrajšamo tik pri tleh in v prvi rastni dobi se ob dobri oskrbi razvije štiri do šest poganjkov. Drugo leto v času zimske rezi izrežemo šibko rastoče poganjke, do štiri močnejše pustimo. V drugi rastni dobi dobimo nove poganjke, ki jih spet razredčimo in pustimo od štiri do šest novih. Po četrtem letu grm dokončno izoblikujemo in ga nato pri zimski rezi začnemo pomlajevati. Triletne in starejše veje, iz katerih izrašča dvoletni in enoletni rodni les, se začnejo pod težo pridelka povešati in se lahko celo polomijo. Na takšnih dozorijo slabši plodovi zaradi slabe osvetlitve in jih zato izrežemo pri osnovi. V dobro razvitem grmu črnega ribeza pustimo približno 15 vej, v tretjinskem razmerju enoletnega, dvoletnega in triletnega lesa. Vse veje izrezujemo vedno pri osnovi in ne puščamo kratkih čepov, ker se lahko skoznje naseli za ribez škodljiva steklokrilka.

Podobno kot črni ribez gojimo tudi belega, ki pa je v nasadih manj pogost, in rdečega, pri katerem pa poznamo nekaj posebnosti. V grmu puščamo nekaj več starejšega lesa in krajšamo enoletne poganjke približno za tretjino. Rdeči ribez ima namreč na enaki dolžini enoletnega lesa nekajkrat več rodnih brstov kot črni. Če enoletnega lesa ne prikrajšamo, se na socvetjih razvijejo le posamezne jagode, in ne veliki grozdiči s številnimi jagodami. Po četrtem ali petem letu rasti grm pomlajujemo podobno kot pri črnem ribezu (izrezujemo povešene veje in razredčimo enoletne poganjke).

Vse ribeze lahko cepimo na podlago zlatega ribeza in jih gojimo na kratkem deblu. Sadiko posadimo na stalno mesto in žlahtni del (cepič) prikrajšamo na tri do štiri očesa. Iz tega dela potem v treh do štirih letih vzgojimo grm po enakem postopku kot pri tleh in odstranjujemo morebitne izrastke na podlagi. Ribez na kratkem deblu je zelo primeren za vrtove, saj lahko preprosteje oskrbujemo trato kot pri klasičnem grmu in je tudi prava paša za oči.

Kosmulja je znana že iz antičnih časov in je bila poleg rdečega ribeza najbolj zastopana vrsta jagodičja na kmečkih in mestnih vrtovih na začetku 20. stoletja. Sadimo ukoreninjene potaknjence in oblikujemo grm podobno kot pri ribezu. Kosmulja rodi na enoletnem lesu, ki izrašča iz dvoletnih. Malo neprijetni so številni trni, ki so gosto posejani po vsej dolžini poganjka in prav zaradi njih se pogosto zgodi, da se grm v sredini močno zgosti. Zaradi trnov namreč ne izrežemo dovolj poganjkov. Po štirih do petih letih grm kosmulje pomlajujemo podobno kot grm ribeza. Kosmulje odlično uspevajo na kratkem deblu, kjer za podlago uporabimo že omenjeni zlati ribez. Veje se zaradi teže plodov povesijo in zato laže razredčimo sredino grma.

Josta in aronija

Manj priljubljena vrsta jagodičevja, s trpkimi plodovi, je josta. Nastala je z medvrstnim križanjem ribeza in kosmulje. Na enoletnem lesu razvije rodne brste, vendar teh ne krajšamo, tako kot pri rdečem ribezu. Rodni brsti so namreč le na kratkih enoletnih poganjkih (do deset cm) razviti po vsej dolžini lesa, na daljšem lesu pa se razvijejo le v zgornji tretjini. V grmu vzgojimo od 10 do 12 vej, ki se zaradi obilnega vsakoletnega pridelka upognejo vse do tal. Postopoma jih izrezujemo in zamenjujemo s poganjki, ki izraščajo iz koreninskega vratu.

Podobnega okusa je tudi aronija, ki jo gojimo v obliki grma. Ta doseže višino do dveh metrov in je tako ena večjih sadnih rastlin iz skupine jagodičja na domačih vrtovih. Po sajenju dvoletne sadike močno prikrajšamo, da v naslednji rastni dobi zrastejo kakovostne mladike. Iz spečih očes poženejo novi poganjki, od katerih odberemo pet do osem najbolj kakovostnih, preostale izrežemo pri osnovi. V treh do petih letih oblikujemo ogrodje grma, v katerem pustimo od 12 do 15 vej. Po sedmem letu rastline pomlajujemo tako, da izrezujemo poškodovane, povešene in izrojene veje ter v sredini grma redčimo enoletne poganjke. Tako zagotovimo aroniji dobro osvetlitev, dovolj kakovostnega rodnega lesa in velik pridelek.

Delo in dom, 31. marec 2010