Za bolezen leptonekrozo kočičarjev so najbolj značilna bolezenska znamenja: bledenje in slabša rast dreves, ki se proti jeseni vedno bolj stopnjuje, močno zvijanje listov navzgor in predčasno odpadanje; rast poganjkov v septembru ali še pozneje, včasih tudi cvetenje in predčasno odganjanje posameznih delov krošnje že pozimi. Okužena drevesa zelo malo rodijo, plodovi pa so drobnejši, slabo obarvani in plehkega okusa, drevesa navadno v 2 do 4 letih po pojavu prvih bolezenskih znamenj odmrejo. Bolezen se prenaša z okuženim sadilnim materialom, pa tudi prenašalke, češpljeve bolšice (Cacopsylla pruni), jo zaradi svojega razvojnega cikla prenašajo na velike razdalje. Po nekaterih podatkih naj bi bilo kar do 80 ostotkov populacije češpljeve bolšice okuženo s fitoplazmo ESFY, ki je povzročiteljica leptonekroze koščičarjev. Bolezen lahko delno omejimo s takojšnjo odstranitvijo obolelih dreves, da preprečimo prenašanje.

Več o značilnostih in drugih vrstah fitoplazmatskih bolezni lahko preberete v prispevku Kužna drevesa je treba odstraniti. Dr. Ivan Žežlina, s katerim smo se pogovarjali tudi o problemih z leptonekrozo v Vipavski dolini, nam je orisal življenjski krog češpljeve bolšice. Od 3 do 4 mm velika odrasla žuželka se pred zimo iz Vipavske doline preseli na gozdnato trnovsko planoto na skoraj 1000 m nadmorske višinme. Prezimi na zimskih gostiteljih iglavcih; hrani se z njihovim rastlinskim sokom, zanimivo pa je to, da se iglavci z boleznijo ESFY ne okužijo. Spomladi se s pomočjo zračnih tokov ponovno preseli na primarne gostitelje, koščičarje v nasadih ali v naravi (npr. črni trn).