Da živega sveta v tleh ne bi uničevali, je pomembno tudi to, da je zemlja med delom primerno osušena, to je takrat, ko jo z lahkoto prekopavamo in se ne oprijema na obutev in orodje. Če premokro zemljo obdelujemo in hodimo po njej, jo zbijamo in iztiskamo iz nje zrak, nujen za vidne in nevidne organizme v njej. Prav zaradi tega je priporočljiveje, da so vrtne gredice stalne, da potk ne premikamo oziroma da jih ne uhodimo šele potem, ko je vsa površina prekopana in pognojena. Tam, kjer smo imeli v minulem letu potko, je prst zelo zbita in jo je nemogoče enako zrahljati kot drugod. Da nam ne bo treba stopati po gredicah, naj bodo široke 1,2 metra (lahko jih bomo obdelovali z obeh strani), potke, na katerih bomo lahko stali in nanje postavili posodo, pa 30 centimetrov.

Kdaj globoko prekopavanje

Najprimernejši čas za prekopavanje tal z lopato ali vilami, ko dvignemo in na glavo obrnemo tolikšno plast zemlje, kolikor globoko sežemo z orodjem, v jarke, ki pri tem nastajajo, pa vkopljemo hlevski gnoj, je oktobra. Priporočljivo je, da temperature zraka ne padejo pod 15 stopinj, saj so mikroorganizmi v tleh še aktivni. Po besedah strokovnjakinje za vrt­narjenje Miše Pušenjak se moramo izogniti vetrovnim dnem, saj drobnoživkam izsuševanje, ki ga povzroča veter, najbolj škoduje. Razen ob vkopavanju gnoja sama svetuje tak način preobračanja zemlje še po sezonah, ko je zemlja zaradi vremena močno zbita, zimski mraz pa bo grude razbil. Zamudniško spomladansko gnojenje s hlevskim gnojem je bolj izhod v sili, dodaja, vendar tudi z njim počakamo na dvig temperatur, da se bo organska snov v gnoju ob pomoči mikroorganizmov takoj začela razgrajevati v rastlinam dostopna hranila. Vedno je pomembno, da hlevski gnoj vkopljemo tako, da je čim enakomerneje porazdeljen po gornji zemeljski plasti, od 20 do 25 centimetrov globoko; delno bomo k takšni razporeditvi pripomogli tudi s fino pripravo zemlje.

Če nam kje sredi gredic še dolgo po nalivu zastaja voda, je precej verjetno, da smo z vsakoletnim prekopavanjem na vedno enaki globini (to se radi zgodi pri frezi) pod gornjim rahlejšim slojem zemlje ustvarili neprepusten sloj. Če začutimo trdo plast, ki se upira orodju za prekopavanje, se jo potrudimo predreti z globljim zasajanjem orodja.

Rahljanje zemlje

V vsakem primeru pa moramo spomladi strukturo zemlje zrahljati do globine 20 ali 25 centimetrov, prav Pušenjakova. To najlaže naredimo z vilami, pri čemer zemljo samo obračamo okrog osi, da se plasti ne mešajo, pri izredno rahli in lahki zemlji nam bo morda uspelo tudi z motiko in večrogeljnim ali zvezdastim rahljalnikom. Vrtna zemlja bo postala gotovo bolj rahla, če jo bomo redno bogatili z organskimi gnojili ter z zastirkami in zelenim gnojenjem skrbeli, da ne bo gola.

Obstajajo tudi zagovorniki priprave zemlje brez rahljanja, le z dodajanjem organske snovi (komposta in zastirke) z vrha, pri čemer za rahljanje poskrbijo deževniki in drobnoživke, vendar se Miši Pušenjak zdi, da je ta tehnika primernejša za visoke grede kot za tla, ki so navsezadnje lahko izpostavljena eroziji.

Plevel, zeleno gnojenje

Pri prekopavanju se trudimo odstraniti čim več trajnega plevela (na vrtu najpogostejši slak, tudi pirnica, regačica), ki zimo preživi na gredah in se razrašča z močnimi koreninmi. Bistveno je, da teh z orodjem ne presekamo, saj bi jih lepo razmnožili. To je skoraj neizogibna slabost prekopavanja s frezo, tudi z lopato jih pogosteje presekamo kot z vilami. Najbrž je razumljivo, da ostanki trajnih plevelov ne spadajo na kompost.

Če so grede prekrite s svežimi ali suhimi ostanki rastlin za zeleni podor, moramo spomladi v zemljo plitvo vkopati tudi te. Miša Pušenjak svetuje, da to naredimo, ko se ogreje, da bodo začeli takoj razpadati, vendar vsaj tri tedne pred začetkom sajenja. Najlaže bo šlo s frezo, teže pa z ročnim orodjem (lahko si pomagamo s sukanjem motike in vil). Zaradi delov rastlin, ki bodo še nekaj časa ostali v gornji plasti zemlje, priporoča, da takšno gredo namenimo plodovkam, ki jih sadimo pozneje, ne pa denimo nežnim zgodnjim setvam.

Fina obdelava zemlje

Glavni postopki priprave zemlje pred začetkom vrtnarske sezone so poleg rahljanja še razbijanje grudic, ravnanje površine, s čimer dosežemo, da se v njihovi strukturi hranila, zrak in voda razporedijo tako, da so dostopni rastlinam. Za te namene uporabljamo predvsem motiko in grablje. Z njihovo hrbtno stranjo razbijamo grude, z grabljami pa si prizadevamo ustvariti čim finejšo strukturo in poravnati zemljo.

Ob pripravi gredic lahko plitvo vkopljemo dozorel kompost ali kupljena organska gnojila v granulah, lahko topna mineralna gnojila, če jih uporabljamo, pa (pred dežjem) posujemo po površini.

Priporočila za gnojenje vrtov

Osnovni namen gnojenja je, da zemlji dodajamo hranila, ki jih z vsakoletnim pridelkom z nje odnašamo. V zvezi s tem lahko zasledimo med vrtičkarji dve diametralno nasprot­ni zmotni prepričanji. Nekateri privrženci naravnega vrtnarjenja menijo, da zemlji na ekološkem vrtu ni treba ničesar dodajati, češ naj zraste to, kar narava sama da. A pridelki hranila porabljajo, zato je zemlja, ne da bi ji kaj dodali, čedalje bolj siromašna. Velik del hranil ji seveda lahko vrnemo z zelenimi deli rastlin ali ostanki, ki jih ne zaužijemo, predelanimi v kompost. Druga zmota izhaja iz napačne predstave, koliko gnojil je treba dodati na nekaj kvadratnih metrov veliko gredico. Kljub ponavljajočim se priporočilom o primerni količini gnoja ali komposta in podatkih na embalaži kupljenih gnojil je po ugotovitvah strokovnjakov kar štiri petine slovenski vrtov preveč pognojenih.

Prvi razlog je, da vrtičkarji skoraj nikoli ne preverijo teže gnoja ali komposta, potrebnega za gredico ali 10 kvadratnih metrov, kup­ljena gnojila uporabljajo tako, da jih je vsaj za dobro mero, poleg tega osnovnemu gnojenju pred sezono čez leto dodajajo še kupljena specialna gnojila. Za to, da je v vrtni zemlji zlasti preveč fosforja in kalija, je krivo napačno razmerje med glavnimi rastlinskimi hranili fosfor-kalij-dušik v najpogosteje uporabljenih gnojilih. To je za vrtnine neugodno tudi v hlevskem gnoju, ker pa se hranila iz njega sproščajo več let, presežek ni usoden. Poudariti je namreč treba, da preveč gnojena zemlja povzroča težave, kot so motnje v rasti, manjša odpornost za bolezni in škodljivce in podobno.

Organska gnojila

Za vzdrževanje rodovitnosti vrtne zemlje so najprimernejša organska gnojila, ki v njej vzdržujejo visok delež organske snovi. Ta je pomembna, ker nase dobro veže hranila, vodo in zrak, ki so ob pomoči mikroorganizmov dostopni rastlinam, ko jih potrebujejo. Za gnojenje pred rastno sezono so najboljši odležan hlevski gnoj, kompostiran hlevski gnoj in domač vrtni kompost.

Ker vse rastline nimajo enake potrebe po hranilih, jim dodajamo različne količine gnoja ali komposta. Medtem ko kompost prenašajo vsa, hlevskega gnoja nekatere ne trpijo (predvsem čebula, šalotka in česen).

Hranila iz hlevskega gnoja so rastlinam dostopna tri leta, zato posamezen del vrta z njim gnojimo samo vsaka tri leta. Prvo leto na gnojeni del posadimo »najbolj lačne« rastline (bučnice, kumarice, kapusnice, plodovke, krompir, sladko koruzo in blitvo), drugo leto tiste, ki potrebujejo manj hranil (solato, korenček, peteršilj, zeleno, nadzemno kolerabo, črno redkev, rdečo peso, špinačo in por). Šele tretje leto posadimo na ta del stročnice in čebulnice, pa tudi za solatnice bo hrane še vedno dovolj. Takemu vrstenju rastlin pravimo kolobar. Z njim tudi omejujemo rastlinske bolezni in škodljivce.

S kompostom v nasprotju s hlevskim gnojem gnojimo vsako leto, le da ga posameznim skupinam vrtnin dodajamo v različnih količinah. Prvi skupini rastlin, naštetih že zgoraj, tako dodamo celotno priporočeno količino, drugi skupini polovično in tretji zgolj tretjino odmerka. Kupljena organska gnojila so lahko nadomestilo za gnoj ali kompost, ker pa imajo ponavadi manj organske snovi, jih je dobro kombinirati z zelenim gnojenjem, organsko zastirko ali kompostom (in seveda odmeriti manjšo količino). Hranila iz njih so rastlinam dostopna samo eno leto. Nikoli ne prekoračimo priporočene vrednosti, bolje je, če uporabimo manj gnojila. Če je v navodilih naveden samo en odmerek za vrtnine, velja za najbolj »lačne« izmed prej naštetih skupin. S kupljenimi organskimi gnojili je bolje gnojiti spomladi.

Mineralna gnojila

Uporaba mineralnih gnojil je na vrtu priporočljiva le izjemoma, kadar analiza tal pokaže, da zemlji primanjkuje katerega od hranil in da jih lahko z določenim gnojilom uravnovesimo. Mineralna gnojila so hitro topna, zato se uporabljajo spomladi, za posebne namene pa obstajajo tudi takšna s postopnim sproščanjem. Če bi radi rastlinam v času najbolj intenzivne rasti dodali nekaj dušika (ta se sicer postopoma sprošča iz organskih gnojil, uporabljenih za osnovno gnojenje), namesto čistih mineralnih dušičnih gnojil uporabimo pripravke iz rastlin, denimo koprivno prevrelko.