Svoje je pri oživitvi gojenja in uživanja jagodičja v Evropi, nekoliko pa tudi v Slovenji, opravilo tudi dejstvo, da je transport tako občutljivega blaga iz oddaljenih držav zelo drag, kar nedvomno vpliva na ekonomiko pridelovanja.

Kaj je v jagodičju tako enkratnega, nenadomestljivega? Poleg vseh antocianov, vitaminov in mineralov je pomembno tudi to, da so jagodičaste sadne vrste v našem okolju avtohtone, torej izvirajo iz našega, srednjeevropskega prostora. Če so plodovi v našem okolju še pridelani, je pomen še večji. Pa ne le zaradi lokalnega značaja pridelave, temveč tudi zato, ker s porabo spodbujamo pridelavo in s tem ohranjamo naše kmetijstvo ter naše okolje.

Jagodičje terja dozorelost

Med jagodičje po nenapisani definiciji sodijo hitreje pokvarljivi plodovi. Po drugi definiciji sodijo med jagodičje grmovnate rastline ali pa vse drobno sadje, s češnjami in murvami vred. Med najbolj vseobsegajočimi opredelitvami je trditev o hitro pokvarljivih plodovih. Jagodičasti plodovi so tako imenovani klimakterični plodovi, kar pomeni, da po obiranju »na polici«, v hladilniku ali kje drugje ne pridobivajo kakovosti. Dozorevanje po obiranju ni mogoče, zato morajo plodovi na rastlini ostati do optimalne zrelosti. Prehitro obrani so nekakovostni, s preveč kislinami, premalo sladkorji, zamolklo obarvani, nesvetleči se. To je le eden izmed odgovorov kupcem, ki so mogoče razočarani zavrgli košarico jagod ali malin. Razlog je lahko tudi v dolgotrajnem oblačnem ali deževnem vremenu brez sonca, ko se sladkorji ne morejo razviti. Najpogosteje je vzrok nekakovosti v pretiranem namakanju in gnojenju. Zmernost oziroma optimalna tehnologija je pogoj za kakovost plodov.

Med potrošniki sadja, tudi jagodičja, je precej razširjeno mnenje, da je sadje, ki ni bilo škropljeno s kemičnimi sredstvi, kakovostnejše kot tisto, ki ni bilo zaščiteno pred boleznimi in škodljivci. Vsaj pri kakovosti plodov, zunanji in notranji, ta trditev ne drži, kajti jagodičje v intenzivnih nasadih, kjer je potencial bolezni in škodljivcev zelo velik, potrebuje vsaj minimalno zaščito. Zavedati se moramo tudi dejstva, da je v pridelavi jagodičja dovoljenih izredno malo kemičnih sredstev in med temi je veliko takih, ki so dovoljena tudi v ekološki oziroma bio pridelavi. Hitro pokvarljivi plodovi so v nezaščitenem prostoru izpostavljeni abiotskim in biotskim stresom, ki še pospešijo propadanje plodov. Od abiotskih stresov so povzročitelji propadanja plodov zlasti toča ali močno deževje, ki poškoduje občutljivo povrhnjico, sončna pripeka, močan veter … Od biotskih dejavnikov pa so najpogosteje krivi insekti in bolezni, ki pa so običajno sekundarne povzročiteljice propadanja plodov.

Ribezi in njihovi bližnji sorodniki

Med ribeze sodijo ne samo črni, rdeči in beli ribez, temveč tudi ljudem manj znane kosmulje in križanci med črnim ribezom in kosmuljami. Večina ljubiteljev jagodičja pozna križanec josta, ki pa ni osamljen primer križancev teh dveh sadnih vrst. V vrtovih in ljubiteljskih nasadih najdemo še veliko drugih, kot so jostina, jogranda … Vsem tem rastlinam je skupno to, da so križane v umetnih razmerah, kajti v naravi križanje med črnim ribezom in kosmuljo ni mogoče. Lastnosti joste, križanke, ki je najbolj razširjena med pridelovalcih, so med ribezom in kosmuljo. Rast je izredno bujna, medtem ko je rodnost srednja. Oblika plodov je bolj podobna kosmuljam, posebno tistim sortam, za katere je značilno, da imajo plodove v majhnih in kratkih grozdih (npr. 'Invicta').

Med ribeze prištevamo tudi nekaj okrasnih rastlin. Spomladi nas v vrtovih z izrazito močno rožnatimi cvetovi presenetijo okrasni ribezi ali bujno olistani nizki grmički z neopaznimi cvetovi, ki jih uporabljamo kot pokrovne rastline. Še en sorodnik ribezov iz skupine okrasnih rastlin je zlati ribez, ki ga uporabljamo tudi v sadjarstvu kot podlago za cepljenje žlahtnih ribezov, če želimo imeti drevesaste rastline.

Le še nekaj dni nas loči od začetka obiranja črnega in rdečega ribeza. Plodovi najbolj zgodnjih sort so že povsem rdeči oz. črni. Na pogled so že dozoreli, vendar moramo počakati, da se v plodu uskladijo sladkorji in kisline, za kar potrebujejo še nekaj sončnih dni. Vedeti moramo, da so ribezi rastline hladnejših območjih, zato za svoj optimalni razvoj potrebujejo zmernejše temperature. Sončna pripeka in temperaturni šoki so letos dobesedno zavrli njihov razvoj, zato imajo drobnejše plodove kot običajno. Rastline so v takih stresnih razmerah, kot so bile v preteklem mesecu, pretrpele veliko škode. Ne le da so grmi slabo priraščali, temveč so zaradi zunanjih stresov postali bolj občutljivi na bolezni in škodljivce, ki so prizadeli predvsem liste.

Za večino jagodičastih sadnih vrste je značilno, da zorijo zaporedno, torej, da na istem grmu traja obiranje več dni ali celo tednov. Pri ribezih plodovi dozorijo sočasno. Seveda so v grozdu vedno bolj dozorele jagode ob peclju kot na vrhu, vendar z obiranjem počakamo toliko časa, da je grozd v celoti dozorel. Med črnimi ribezi obstaja kar nekaj sort, pri katerih dozorele jagode odpadajo, zato moramo pri njih začeti obiranje bolj zgodaj.

Ob obiranju ribeza, ki ga nekateri z veseljem pričakujejo, drugi pa že pomišljajo na dolgotrajno in zamudno delo, je treba opozoriti na previdnost. Grozde obiramo tako, da ne poškodujemo (oslepimo) brstov, iz katerih se je razvil grozd. Grozde obiramo s kratkim pecljem celo pri tistih sortah, ki imajo izrazito kratke peclje. Plodov nikoli ne povlečemo (osmukamo). S pravilnim obiranjem poskrbimo za nemoten razvoj rodnih brstov v prihodnjem letu. Zavedati se moramo tudi, da ima večina sort razmeroma debele plodove, na dolgih pecljih. Da so plodovi drobni, je bila naša napaka. Ali rastlin nismo dovolj dobro obrezali, mogoče so prestare, preobremenjene, negnojene, nezaščitene pred škodljivci in boleznimi. O vsem tem razmislimo pred naslednjo pomladjo, preden bodo rastline začele novo rast.

Maline, robide in njuni bližnji sorodniki

Maline so bolj ali manj vsem znane iz gozda ali domačega vrta. Večina sort žlahtnih malin izvira iz naših gozdnih malin, zato je tudi podobnost med njimi zelo velika. Večja je razlika pri robidah. V naših gozdovih rastejo nizko rastoče trnate rastline z majhnimi plodiči. Na Primorskem in po nekaterih drugih predelih Slovenije opuščene ali slabo negovane površine preraščajo močno trnate veje robid z drobnimi, okusnimi plodovi. Vse te robide so le daljne sorodnice žlahtnih robid, ki jih gojimo po nasadih ali v domačem vrtu. Žlahtne robide so v glavnem brez trnov, obstajajo pa tudi sorte, ki so razširjene predvsem v Ameriki in imajo izrazito trnate rodne veje.

Kaj pa sorodniki? Veliko jih je. Najprej so tu rumene, črne in purpurne maline, potem pa še križanci med malinami in robidami. Teh je izredno veliko, najbolj razširjeni so tayberry, boysenberry … Med sorodnike lahko prištejemo tudi japonsko robido, ki zaradi svojih čudovitih in res posebnih listov, cvetov in plodov krasi marsikateri vrt.

Obiranje malin se je v letošnjem letu, ki zaradi svojih temperaturnih skokov v spomladanskih mesecih preseneča vse, že začelo. Tudi maline, kot ribezi, so rastline hladnejših območij, zato so zaradi letošnjih toplotnih šokov drobne, marsikje sortno neznačilne. Rastline so zakrnele, in tako kot smo omenili pri ribezih, so jih napadle številne bolezni.

Maline in robide, ki šele dobro odcvitajo, zorijo zaporedno. Obiranje malin traja povprečno tri tedne, nekatere sorte pa zorijo tudi do enega meseca. Pri njih imamo še eno posebnost, in sicer dvakrat rodne maline. Te sorte najprej rodijo v začetku poletja, na lanskih poganjkih, potem pa še jeseni, na letos zraslih poganjkih. Prve plodove bomo obirali že čez nekaj tednov, druge pa šele v začetku septembra. Vse je odvisno od sorte. S kombinacijo enkrat in dvakrat rodnih sort si v vrtu lahko zagotovimo maline od sredine junija do prvih jesenskih pozeb.

Med obiranjem malin moramo paziti, da plodove obiramo v hladnejših obdobjih dneva ter da jih po obiranju takoj ohladimo, saj so ena najbolj občutljivih sadnih vrst. Obiramo vedno dovolj dozorele plodove, ki se z lahkoto snamejo iz cvetišča. Le ti so ustrezno dozoreli. Po obiranju moramo vse rodne veje, ki so imele pridelek, odrezati do tal in jih odnesti iz nasada. Mladim poganjkom moramo dati prostor za razvoj in optimalne razmere za zasnovo pridelka v prihodnjem letu, ki pa se zanje začne že konec letošnjega poletja.

Borovnice in njene bližnje in daljne sorodnice

Pravzaprav so sorodstvene vezi rastlin iz družine vresnic enako oddaljene. Naša gozdna borovnica je v prav tako oddaljenem sorodstvu od ameriške borovnice kot od evropske gozdne brusnice in velikoplodne ameriške brusnice. V naših vrtovih in pridelovalnih nasadih gojimo ameriške borovnice. Tudi med temi je zelo veliko sort in medvrstnih križancev.

V teh dneh so začeli zoreti plodovi najbolj zgodnjih sort ameriških borovnic, za katere je značilno, tako kot pri češnjah, da po okusu niso tako skladni, so pa prvi. Glavna obiralna sezona bo čez približno tri tedne. In takrat nikar ne odlašajmo, temveč si jih res privoščimo, saj so vir številnih vitaminov in mineralov. Med gozdnimi in ameriškimi borovnicami je razlika le v količini barvil. Seveda je meso gozdne borovnice obarvano, meso ameriških borovnic pa ne, zato je delež barvil na enoto manjši. Ampak z ustrezno količino teh slastnih plodov zadostimo tudi potrebam po vse bolj opevanih antioksidantih.

Kako pa so letošnje vremenske anomalije vplivale na ameriške borovnice? Z veseljem ugotavljamo, da za rastline stresi niso bili tako hudi kot za druge jagodičaste rastline. Mogoče bodo plodovi zaradi preobilnega nastavka drobnejši, vendar je to problem, ki bi ga ob vnaprejšnjem poznavanju razmer lahko rešili s posebnimi tehnološkimi ukrepi.

Veliko veselja, ne le ob uživanju slastnih plodov zgodnjega poletja, temveč tudi ob misli, da bi v vašem vrtu lahko našli prostor za skromno in zdravja polno malino, očarljivo robido, nekoliko zahtevno borovnico ali brusnico in ne nazadnje za paleto ribezov, s katerimi se bomo posladkali predvsem v sokovih, želejih in marmeladah!

Delo in dom, 13. junij 2007