Pravilnik o učinkoviti rabe energije v stavbah, ki je bil sprejet konec leta 2008 in je zaostril zahteve za stavbno pohištvo, ki ga je dovoljeno vgraditi v nov dom ali z njim zamenjati staro, bi že moral veljati, a se je pri njegovem izvajanju v praksi zataknilo. Pričakovati je, da bodo v popravljeni različici normativi za stavbno pohištvo ostali vsaj tako ostri, kot jih je vseboval sprva. Prvotni pravilnik je določal, da je treba izbrati okna s toplotno prehodnostjo stekel 1,1 W/m²K oziroma 1,3 W/m²K, če upoštevamo tudi okvirje. Skupna toplotna prehodnost pasivnega okna ne sme presegati 0,7 W/m²K, toplotna prehodnost vhodnih vrat pa 1,8 W/m²K. Razvoj tehnologije na področju stavbnega pohištva omogoča proizvajalcem, da navedene toplotne karakteristike dosegajo tudi pri stavbnem pohištvu nestandardnih oblik in velikosti, pri čemer si prizadevajo, da se to ne zgodi na račun bivalnega ugodja.

Od klasičnega do pasivnega okna

Zasteklitev je tista, ki zaradi velike površine v primerjavi z okvirjem najbolj vpliva na obseg toplotnih izgub skozi okno. Steklo mora biti kakovostno, primerne debeline, zasteklitev vsaj dvoslojna, vmesni prostor pa naj bi bil polnjen z enim od žlahtnih plinov. Sodobna stekla imajo tudi vsaj en nizkoemisijski nanos, na toplotne izgube pa vpliva še vrsta distančnika med stekloma. Večina starih oken nima takšne zasteklitve, vmesni prostor je polnjen celo z zrakom, ki upor toplotnega toka poveča za polovico, zato so toplotne izgube skozi šipe velike, toliko večje, če so v slabem stanju še okvirji in krila.

V hiše, v katerih graditelji ne namenjajo posebne pozornosti rabi energije, so največkrat vgrajena okna z dvoslojno zasteklitvijo, pri katerih je v medstekelnem prostoru eden od žlahtnih plinov. Med šipama, ki naj bi bili debeli najmanj štiri milimetre, mora biti od 12 do 16 milimetrov prostora. Manjšo ali večjo razdaljo strokovnjaki odsvetujejo zaradi zmanjšanega toplotnega upora in s tem večjih toplotnih izgub. Toplotna prehodnost takšnih oken naj bi bila približno 1,3 W/m²K. Tej zahtevi zadosti večina serijsko izdelanih oken ne glede na to, ali so okvirji iz lesa ali plastičnih mas. Sistem tesnjenja je navadno le dvojen, manj pozornosti je namenjene tudi vrsti distančnikov med šipami, ki so lahko vzrok toplotnih mostov in povečanih toplotnih izgub. Distančnik lahko povzroči kar deset odstotkov in več skupnih toplotnih izgub, lahko se pojavijo lokalni toplotni mostovi, na notranjem robu notranje šipe pa nastane kondenz. V preteklosti so bili distančniki največkrat iz aluminija, ki je dober prevodnik toplote oziroma precej boljši od zraka ali plina v medstekelnem prostoru. Z razvojem na področju oken so proizvajalci začeli vgrajevati distančnike iz nerjavnega jekla ali umetnih mas, na primer iz trdega silikona in polikarbonatov. Aluminijasti so sicer še vedno v uporabi, a jim proizvajalci dodajo plastični vložek in tako prekinejo toplotni most.

Toplotna prehodnost oken, vgrajenih v nizkoenergijske hiše s prezračevanjem, naj ne bi presegala 1,1 W/m²K, zasteklitev je lahko dvoslojna, vmesni prostor pa mora biti obvezno polnjen z žlahtnim plinom. Distančniki med šipami naj bi bili iz nerjavne pločevine ali plastičnih mas, kar zagotavlja manjšo toplotno prehodnost, izognemo se tudi toplotnim mostovom, ki se pogosto pojavijo zaradi distančnikov iz aluminija.

Najstrožje zahteve morajo izpolnjevati okna za pasivne hiše. Njihova toplotna prehodnost ne sme presegati 0,7 W/m²K, zato mora biti okenski okvir izdelan iz masivnega lepljenega lesa, ki mu je v sredini navadno dodana še plast toplotne izolacije. Zunanja stran je pogosto »oblečena« še v plast aluminija, ki varuje pred vremenskimi vplivi. Okvir plastičnih oken, ki ustrezajo standardom za pasivno hišo, je narejen iz šest-, sedem- ali celo osemkomornih profilov in ima vgrajeno izolacijo. Zasteklitev je obvezno trislojna, vmesni prostor je polnjen z žlahtnim plinom, na šipah pa je eden ali celo dva nizkoemisijska nanosa.

Različne tehnologije in izboljšave

Proizvajalci dosegajo navedene lastnosti z različnimi tehnologijami in izboljšavami, ne glede na material, iz katerega izdelujejo okna, pa je skupni imenovalec njihovih prizadevanj čim boljša toplotna izolativnost s čim ožjim okenskim okvirjem in krilom. Eden izmed slovenskih proizvajalcev je pred kratkim predstavil univerzalno okensko krilo z nizko toplotno prehodnostjo in visoko energijsko učinkovitostjo, ki ga je mogoče vgraditi v lesene, aluminijaste ali PVC-okenske okvirje. Drugi izboljšujejo posamezne sestavne dele in na primer vgradijo skrito prezračevanje, ki omogoča zračenje prostorov tudi pri zaprtem oknu, ali toplotnoizolativno oblogo z zračnimi režami. Nov koncept izdelave oken temelji na skupnem, enotnem notranjem profilu okna, na katerega je mogoče dodajati profile iz drugih materialov. Toplotnoizolativne lastnosti okna so izboljšali tudi s posebnim postopkom lepljenja stekel v okvir. Nosilni element tako postane steklo, in ne več okvir, kar omogoča izdelavo vitkejših profilov in večjih formatov oken.

Pri izbiri vhodnih vrat za nizkoenergijske hiše ni posebnih zahtev, pri pasivnih pa je treba vgraditi vrata, ki imajo v notranjosti dodatno, osem do deset centimetrov debelo plast izolacije. Če izbrani material kombiniramo s steklom, moramo izbrati trislojno zasteklitev, tako kot pri oknih. Toplotna prehodnost vhodnih vrat za pasivno hišo ne sme presegati 1,3 W/m²K. Enako velja za vrata v nizkoenergijski hiši, ki jo prezračujemo z odpiranjem oken. V nizkoenergijsko hišo s prezračevanjem pa lahko vgradimo vrata s toplotno prehodnostjo 1,5 W/m²K.

Vgradnja s tesnjenjem v treh ravninah

Nepravilna vgradnja stavbnega pohištva lahko pomembno vpliva na zrakotesnost celotnega objekta in na pojav toplotnih mostov na mestu vgradnje, s tem pa tudi na porabo energije za ogrevanje. Večina stavbno pohištvo še vedno vgrajuje na klasični način, največkrat s poliuretansko peno, vedno bolj pa je razširjena vgradnja s tesnjenjem v treh ravninah, tako imenovana montaža RAL. V tem primeru se uporabljajo različni samolepilni tesnilni trakovi, samoekspanzijski toplotnoizolacijski trakovi in ekspanzijske mehkocelične pene v kombinaciji s tesnilnimi sredstvi. Strokovnjaki napovedujejo, da bo vgradnja stavbnega pohištva s tesnjenjem v treh ravninah prej ali slej postala standardni način, zdaj pa je že samoumevna pri nizkoenergijskih in pasivnih hišah. Z njo sicer ne privarčujemo omembe vredne količine energije, pomembnejše je, da učinkovito preprečuje morebitne gradbenofizikalne poškodbe stavbnega ovoja ob oknu, na primer nastanek površinske kondenzacije in plesni zaradi netesnih reg, kar se dogaja tudi zaradi siceršnje boljše zrakotesnosti sodobno grajenih stavb.

Delo in dom, 21. april 2010