Nedvomno je vsem bralcem že jasno, da gre pri tem vprašanju za šalo. Govorimo seveda o oknu. Pa vendar, kolikokrat se zares zavemo, kaj vse nam okno omogoča? Z nobenim drugim posameznim izdelkom ne moremo v prostoru doseči takih variacij svetlobe in teme, sonca in sence, toplote in hladu, zvoka in tišine, javnosti in zasebnosti, pogleda in zastrtosti, odprtosti in varnosti ter zračnosti.

Ob vsej tej kompleksnosti funkcij je bistvo okna čisto preprosto: okvir in krilo, okovje z odpiralnim mehanizmom, osrednja zastekljena ploskev. In to velja tako rekoč od iznajdbe stekla naprej. Okno je najprej namenjeno vidnemu stiku z zunanjo okolico in osvetljevanju prostorov v dnevnem času, kljuka pa je na krilu zato, da ga odpremo in prostore prezračimo. Preprosteje ne bi moglo biti.

Seveda so se prav vsi posamezni sestavni deli okna skozi zgodovino izjemno izpopolnjevali in nadgrajevali. Okno je bilo vedno pomemben del arhitekturnega oblikovanja stavb. Tudi zdaj je tako, le da ima ustvarjalnost veliko manjše omejitve. Če je bilo okno nekoč precej podrejeno trenutnemu arhitekturnemu slogu in je imelo predvsem estetsko funkcijo kot element stavbne fasade, je v dvajsetem stoletju začelo samostojneje prevzemati tudi druge funkcije. Na to je vplival razvoj s spremembami na številnih področjih, od zdravstva, higiene do psihologije in medicine dela, od razvoja novih materialov in načinov proizvodnje okenskih sestavnih delov do prvih energetskih šokov in spoznanj o potrebi po učinkovitejši rabi energije.

Predvsem pa so se močno povečale zahteve nas, uporabnikov stavb: primerna naravna osvetljenost prostorov, možnost uravnavanja svetlobe in sonca, preprečevanje prepiha, zmanjšanje toplotnih izgub, enakomernejša temperatura po vsem prostoru in podobno. Z drugimi besedami, današnje pojmovanje bivalnega (in delovnega) ugodja v stavbah je povsem drugačno kot pred desetletji in stoletji in okna igrajo tu izjemno pomembno vlogo. Govorimo zlasti o zahtevanem visokem svetlobnem, toplotnem in zvočnem ugodju ter o kakovosti notranjega zraka.

Če pogledamo zgolj izboljšane toplotne lastnosti: pri sodobnih oknih je površinska temperatura notranje šipe višja, zato je temperaturna neenakomernost v prostoru manjša, zmanjša se tudi sevanje toplote od našega telesa proti oknu. Notranji zrak se ob oknu manj intenzivno ohlaja in se počasneje spušča, zato je neprijetni občutek prepiha manjši, kadar se zadržujemo v bližini. Tudi namestitev grelnih teles pod okni tako ni več nujna.

Kaj torej zdaj pričakujemo od okna? Še vedno vse, kar je bilo našteto v uvodu, in seveda še kaj dodatnega. A ker je že vrsto let energetska tematika (upravičeno) najbolj poudarjena, na to pogosto pozabimo in v zvezi z okni govorimo večinoma le o njihovi toplotni prehodnosti in morda še o vrsti (obveznih) zunanjih senčil, velikost oken pa določimo skladno z minimalnimi zahtevami ustreznega predpisa. Tako so tudi pogoste navedbe, da je okno toplotno najšibkejši člen stavbnega ovoja, kar je tehnicistično gledano sicer res, a hkrati dokaj nebistveno, če se spomnimo vseh njegovih drugih, primarnih funkcij. Tudi sorodna, verjetno dobronamerna opozorila, da je pri gradnji treba paziti, da izberemo dovolj majhna okna (da bodo pač izgube čim manjše), so, če nič drugega, enostranska in pomanjkljiva.

Nedvomno sodobna okna zahtevajo tudi prilagojeno ravnanje uporabnikov prostorov. Okenske pripire so bistveno manj prepustne za zrak kot nekoč, tudi obodne rege med okvirjem in konstrukcijo naj bi bile optimalno zatesnjene. Počasi se kot standard uveljavlja montaža oken s tesnjenjem v treh ravninah (montaža po smernicah nemškega RAL), po načelih znotraj zrakotesno in paroneprepustno, vmes toplotnozaščitno, zunaj paroprepustno in vodotesno. Zato je treba večjo pozornost nameniti rednemu prezračevanju, da pravočasno odstranimo odvečno zračno vlago in izrabljen zrak iz prostorov. Material, iz katerega je okno narejeno, tu ne igra prav nobene vloge, saj za vse veljajo enake osnovne zahteve. Tako tudi PVC sam po sebi ni prav nič kriv, če se v prostoru pojavi plesen.

Slovenski pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah prinaša tako rekoč najstrožje zahteve za toplotne lastnosti oken in zasteklitve med državami članicami EU. Standardna je dvojna zasteklitev s plinskim polnjenjem (za zmanjšanje konvekcijskih izgub toplote) in nizkoemisijskim nanosom (za zmanjšanje izgub toplote s sevanjem). K dobri celotni sliki prispevajo debelejši leseni ali večkomorni PVC-profili in seveda njihove kombinacije z drugimi materiali, ne nazadnje tudi večkratno tesnjenje in kakovostno okovje. Na trgu so na voljo visokokakovostni izdelki številnih domačih in tujih proizvajalcev, mnogi ponudniki imajo lastne usposobljene ekipe za vgradnjo stavbnega pohištva. Načelno in teoretično torej skoraj ne moremo zgrešiti, vseeno pa si velja vzeti nekaj časa za razmislek in najti odgovore na vprašanja, ki nam olajšajo izbiro. Zgolj nekaj primerov:

– kakšni so vremenski vplivi na ožji lokaciji (dež, veter, sonce, tudi temperaturne razlike) in kako so jim okna izpostavljena (orientacija, zaščita z nadstreški ali napušči in podobno);

– kako preprosto in varno bo vzdrževanje zunanjih površin oken, zlasti fiksnih;

– kako hrupna je okolica (recimo stavba ob cesti ali železnici);

– ali je potrebna dodatna zaščita pred vlomom (recimo okna v pritličju);

– kakšne geometrijske ovire, ki vplivajo na osvetljenost in osončenost prostorov, so v okolici (sosednje stavbe, drevesa, vzpetine ipd.);

– ali z energijskega vidika gradimo oziroma prenavljamo skladno z osnovnimi zahtevami predpisov ali pa se morda odločamo za t. i. nizkoenergijsko ali pasivno raven (ravnovesje med svetlobnimi in toplotnimi lastnostmi);

– kakšen bo položaj oken v prerezu stene in kako bo na okvir priključena toplotna izolacija fasade (so npr. potrebne razširitve elementov?).

Odgovori na takšna vprašanja so hkrati že vodilo in napotek za nadaljnje odločitve. Na primer:

– material za okvir in krilo (posamezni materiali oziroma v kombinacijah: les, PVC, kovina, izolacijski vložki …);

– vrsta okovja in način odpiranja oken (okrog osi, drsno, nagibno);

– posebne lastnosti zasteklitve (npr. protihrupna ali varnostna);

– primerna velikost in razporeditev okenskih odprtin;

– vrsta in toplotne ter svetlobne lastnosti senčil (premična ali fiksna; žaluzije, screeni …)

– kombinacija toplotnih in svetlobnih lastnosti zasteklitve (toplotna prehodnost, prepustnost celotne energije sončnega sevanja; material za medstekelni distančnik; svetlobna prepustnost);

– potreba po nočni toplotni zaščiti (npr. izolacijska polkna);

Višje izhodiščne zahteve navadno res pomenijo tudi večje investicijske stroške, vendar je veliko pomembnejše, kakšni bodo dolgoročni učinki. Okna morda menjamo enkrat v življenjski dobi stanovanja ali stavbe, zato cena ne sme biti edino merilo. Upoštevati in vrednotiti velja vsaj še predvidene stroške in intervale vzdrževanja, zmanjšane potrebe po toploti za ogrevanje in energiji za ohlajevanje, zagotovitev ustrezne naravne osvetljenosti prostorov in s tem zmanjšanje potreb po energiji za električno razsvetljavo ter izboljšano splošno raven ugodja v prostorih. Pozitivne finančne učinke prinašajo seveda tudi daljša življenjska doba oken in daljši interval ter zmanjšan obseg rednih vzdrževalnih del.

Če povzamemo: okna po svoji osnovni funkciji niso sistem za varčevanje z energijo v stavbah, pa tudi ne energijska črna luknja. Njihova osnovna naloga je zagotavljanje primerne naravne osvetljenosti in osončenosti prostorov, prezračevanje prostorov (ne glede na morebitne sisteme za mehansko prezračevanje) in vidni stik z zunanjim okoljem. Po potrebi lahko njihove karakteristike prilagodimo tudi drugim zahtevam in razmeram v okolici. Sodobna okna ob dolgi življenjski dobi ter sprejemljivih investicijskih in obratovalnih stroških omogočajo odlično celostno bivalno ugodje v prostorih, seveda če so pravilno načrtovana, vgrajena in vzdrževana. Dovolim si zato zapisati, da okno ni najšibkejši člen, ampak najbolj vsestranski in občudovanja vreden stavbni element.

Mag. Miha Tomšič,

univ. dipl. inž. grad., vodja razvoja na področju gradbene fizike, Gradbeni inštitut ZRMK, d. o. o.

Delo in dom, 16. junij 2010