V sanitarnih in tehničnih predpisih je napisano, da je treba za zdrave in ugodne razmere v prostorih vsako uro zagotoviti 0,7 izmenjave zraka celotne prostornine prostorov. Drugače povedano, vsako uro se mora zamenjati kar 70 odstotkov vsega zraka. V praznih prostorih zadostuje, da se na uro izmenja 0,3 prostornine zraka. To je precej stroga zahteva, ki jo je v sodobnih energijsko varčnih in zrakotesnih hišah praktično nemogoče doseči zgolj z odpiranjem oken, težave pa se pojavijo tudi v obstoječih hišah, če so bile energijsko obnovljene, navadno se zaplete že, če zamenjamo okna.

Le odpiranje oken je premalo za udobje v hiši

Vedeti je treba, da se v starejših hišah zaradi oken, ki zelo slabo tesnijo, zunanje stene pa niso toplotno izolirane, naravno izmenja več kot en volumen, lahko pa tudi dva volumna celotne količine zraka na uro. Dodatno za svež zrak poskrbimo z odpiranjem oken. V takšni hiši res ne potrebujemo nadzorovanega prezračevanja. Razmere se povsem spremenijo, ko zamenjamo okna in vgradimo toplotno izolacijo. Sodobna okna so veliko bolj zrakotesna, ob okenskih krilih in okvirjih ne piha več, hiša je bolj zrakotesna tudi zaradi toplotne izolacije, če je ta pravilno in natančno vgrajena. Naravna in nenadzorovana izmenjava zraka je zato bistveno manjša. Zaradi tega je treba okna odpirati veliko več, kot jih je bilo treba prej.

Če bi želeli zadostiti sanitarnim standardom, predvsem pa zagotoviti dovolj svežega zraka v stanovanju in s tem dobre bivalne razmere, bi morali v hiši vsaj dve okni odpreti vsako uro za približno pet minut in tako ustvariti prepih, pojasni mag. Bojko Jerman, strokovnjak za prezračevanje in rabo energije v stavbah iz podjetja E-Netsi. Nihče nima časa, pa tudi volje ne, da bi dovolj in pravilno prezračeval, poleg tega pogosto odpiranje oken pomeni velike toplotne izgube pozimi in pregrevanje prostorov poleti, še doda. Posledice, ki nastanejo zaradi boljše zrakotesnosti in premalo klasičnega prezračevanja, so zelo moteče in zelo vplivajo na počutje oziroma bivalno ugodje. Največkrat je v prostorih zatohlo, premalo je kisika, neprijetne vonjave zaradi kuhanja in drugih opravil pa se v prostorih zadržujejo bistveno dlje. Zelo velik problem je zidna plesen, ki se pojavi v kotih in na stenah okoli oken. Zaradi premajhne izmenjave zraka je njegova relativna vlažnost previsoka, v stiku s hladnejšimi površinami pa vlaga na njih kondenzira, pojav plesni pojasni Bojko Jerman.

Meni, da so to več kot zadostni razlogi, da se tudi v starejši hiši odločimo za vgradnjo ene od vrst prezračevalnih sistemov. Ti zagotavljajo, da bo v prostorih ves čas svež zrak, njegova izmenjava pa nadzorovana in prilagojena trenutnim potrebam, ne da bi bilo treba odpirati okna. V prostore se s prezračevalnim sistemom dovaja suh zrak, predihan in vlažnejši zrak pa se sesa iz njih. Zato in zaradi bistveno večje količine svežega zraka, kakor ga v stanovanje lahko spustimo z odpiranjem oken, ni možnosti za kondenzacijo ali celo razvoj zidnih plesni. Kot zelo pomembno prednost strokovnjaki poudarijo tudi udobje, saj prezračevalni sistem deluje samodejno.

Več lokalnih prezračevalnih sistemov

Najbolj preprosta in razmeroma poceni možnost nadzorovanega prezračevanja je vgradnja več lokalnih prezračevalnih naprav, ki so sestavljene iz rozet za dovod zraka v prostor in naprav z ventilatorjem za odvajanje predihanega zraka. V tem primeru je treba najprej glede na velikost in število stanovalcev določiti količino potrebnega pretoka zraka v stanovanju, pravi Jerman. V naslednjem koraku na okenske okvirje ali roletne omarice vgradijo posebne rozete, ki nadzorovano spuščajo zunanji zrak v vsako sobo, v kopalnico in kuhinjo pa namestijo elemente z ventilatorjem, ki nadzorovano odvajajo odpadni zrak. Pretok zraka med bivalnim delom in kopalnico oziroma kuhinjo mora biti nemoten. Če jih ločujejo vrata, je treba narediti v njih manjše odprtine ali jih na spodnjem robu odrezati za pet milimetrov, pojasni sogovornik.

Rozete zaznavajo količino vlage v prostoru in glede na to uravnavajo količino dovedenega zunanjega zraka. Večja ko je vlažnost, več zraka spustijo noter, pravi Jerman. Če je prostor prazen, pa količino bistveno zmanjšajo. Izberemo lahko tudi rozete z vgrajeno mrežico proti mrčesu ter dodamo protihrupno in protivetrno zaščito. Ventilatorji v kopalnici ali kuhinji, ki jih lahko namestimo na obstoječi zračnik, bodo delovali ves čas, s pretokom volumna zraka od 30 do 40 kubičnih metrov na uro, pravi Jerman in doda, da lahko izberemo tudi takšne, ki zaznajo povečano vlažnost v prostoru in pretok zraka samodejno povečajo za približno dvakrat. Vgradnja takšnega sistema je precej preprosta, saj je treba narediti le nekaj manjših prebojev za rozete. Naprave z ventilatorji za svoje delovanje porabijo malo električne energije, le od pet do šest vatov. Letni strošek za delovanje prezračevanja tako znaša približno devet evrov, strošek naložbe za povprečno veliko stanovanje pa ne več kot tisoč evrov.

Centralna naprava z rekuperacijo toplote v starejši hiši

V novogradnjah se graditelji največkrat odločijo za vgradnjo prezračevanja z vračanjem toplote odpadnega zraka, saj je to najbolj učinkovit in varčen način prezračevanja. Sistem je v osnovi sestavljen iz centralne prezračevalne naprave z zunanjim zajemom zraka in razvodom cevi, po katerih pride svež zrak v vse prostore, ter razvodom za odvajanje odpadnega zraka. Vendar tak sistem zahteva kar precej gradbenih posegov, ki jih pri novogradnjah načrtujejo vnaprej. Cevi razpeljejo od prezračevalne naprave po medetažnih ploščah, stenah, spuščenih stropovih ali pod estrihi. Takšna vgradnja je v obstoječih stavbah zelo zahtevna oziroma pomeni velike posege, ki zelo podražijo naložbo. Strokovnjaki pravijo, da je smiselna le pri zelo koreniti obnovi hiše, ko se lastniki že zaradi drugih razlogov odločijo za menjavo talnih oblog ali celo obnovo estrihov. Primerna je tudi v hišah z visokimi stropovi, ki jih lahko, ne da bi s tem vplivali na ugodje, spustimo za 10 do 20 centimetrov in v vmesni prostor vgradimo cevne razvode.

Prezračevanje z rekuperacijo toplote odpadnega zraka smo si ogledali v 20 let stari hiši v okolici Ljubljane. Lastnica pove, da so se zanj odločili predvsem zaradi plesni, ki se je, potem ko so zgolj z novimi silikonskimi tesnili zatesnili 20 let stara »termopanska« okna, začela nabirati v kotih. Pravzaprav se je pojavila povsod, kjer so na hiši, ki še ni najbolje izolirana, toplotni mostovi. Poleg tega so v spalnici in otroških sobah pogosto na stenah opazili kondenz, relativna vlažnost pa je bila skoraj ves čas nad 50 odstotkov. Drugi razlog za prezračevanje sta bila pogosto slab zrak in zatohlost prostorov. Gostiteljica prizna, da so okna sicer odpirali, vendar ne dovolj, saj za to niso imeli časa, poleg tega je pozimi težko večkrat na dan zračiti, saj je pogost vdor mrzlega zunanjega zraka zelo neprijeten.

Prezračevalni sistem uporabljajo približno leto dni in se mu nikakor ne bi več odpovedali, pravi sogovornica. Najbolj prijetno je, da naprava ves čas deluje, pa sploh ne veš za to, še doda. »Je zelo tiha, ob zračnikih, skozi katere prihaja v prostore svež zrak, se to ne čuti, potrebe po odpiranju oken ni več, vonjave po kuhanju zelo hitro izginejo, zdi se nam, kakor da je vse leto v hiši pomlad,« našteva lastnica prednosti in dobre lastnosti prezračevanja: »Prvič smo kakovost bivanja s prezračevalno napravo v resnici občutili šele, ko jo je mož zvečer namerno ugasnil. Zjutraj so se zbudili v zatohlih sobah, po hiši pa so se širile najrazličnejše neprijetne vonjave.« Odkar imajo prezračevalni sistem, so se vsi koti posušili in nikjer se ni pojavila nova plesen.

Vgradnjo so brez velikih posegov prilagodili danim razmeram

Prezračevalno napravo z rekuperatorjem so postavili v garderobo v kleti. Zajem zraka je urejen zunaj ob hiši, od tam pa ga do naprave skozi svetlobni jašek vodi dovodna cev. Razvod drugih dovodnih in odvodnih cevi v pritličje in mansardo so uredili glede na dane možnosti. Za vgradnjo glavne dovodne cevi so izkoristili prazno dimniško tuljavo, od tam pa se prva veja razcepi v kopalnici, kjer je cev ostala kar vidna, in se konča na predelni stene med kopalnico in dnevno sobo, pravi Peter Gašperšič iz podjetja Ekoaktiv, kjer so načrtovali in izvedli sistem. Druga veja se odcepi v mansardi, od tam pa so po delu neizkoriščenega podstrešja razpeljane cevi v vse sobe in spalnico. Sesanje odpadnega zraka je urejeno v mansardni in pritlični kopalnici ter kuhinji, odvod pa je urejen po odvodni cevi v prosti tuljavi drugega dimnika, ki je bil namenjen kaminu, vendar ga ne uporabljajo. Od mesta sesanja do odvodne cevi so cev speljali pod stropom shrambe, ker je tam najmanj moteča. Tako so brez večjih gradbenih posegov uredili vse potrebne razvode, pravi Gašperšič. Sprva so načrtovali dovod svežega zraka tudi v jedilnico, vendar bi za cevni razvod morali znižati del stropa v hodniku. Temu so se izognili tako, da so povečali dovod zraka v dnevno sobo in ta količina zadostuje tudi za prezračevanje jedilnice, ki je povezana z dnevnim prostorom, še pojasni Gašperšič.

Predgretja zraka z zemeljskim izmenjevalnikom niso uredili, so pa dobro toplotno izolirali dovodno cev od zajema do prezračevalne naprave. Pozimi, ko zunanje temperature padejo pod minus 3 stopinje Celzija, pa zrak, preden pride v rekuperator, ogreje v napravo vgrajeni električni grelnik. Da se sveži zrak, ki toploto večji del leta dobiva od odpadnega zraka, ne bi na poti do sob v mansardi ohlajal, so dodatno izolirali cevi, ki so speljane po neizkoriščenem podstrešju in nad strešno toplotno izolacijo. Prav tako je izolirana odvodna cev od naprave do zunanjega izpuha, saj je odpadni zrak, ki je oddal toploto vstopnemu, precej hladen.

Naprava deluje samodejno in na uro izmenja približno 140 kubičnih metrov zraka, pojasni Gašperšič. To je malo manj, kot bi bilo potrebno v sodobni dobro izolirani in zatesnjeni hiši. Ko bodo lastniki izolirali fasado in morda zamenjali okna, bodo lahko izmenjavo povečali. Poleg vseh prednosti prezračevanja lastnica omeni stroške delovanja naprave. Za vsako uro delovanja porabi 35 vatov električne energije, kar znese manj kot 30 evrov na leto, in tudi ko k temu prištejejo strošek za dogrevanje zraka ob nizkih zunanjih temperaturah, letni strošek ne preseže 50 evrov. In kolikšna je bila naložba? Za strojne elemente sistema ter njegovo vgradnjo so odšteli nekaj več kot šest tisoč evrov.
 

Delo in dom, 14. april 2010