Na svetu živijo ljudje, za katere pravijo, da imajo zelene prste. Saj ste že slišali za ta izraz? To so ljudje, ki v pusto zemljo vtaknejo posušeno vejo in ta v nekaj dneh ozeleni in zacveti in se v nekaj letih razvije v pravi grm ali drevo. In potem so tisti drugi. Med njih sodim tudi jaz. V cvetličarni kupim rože v lončku. Njihovi cvetovi žarijo v razkošnih barvah, poudarjajo pa jih močni in zdravi zeleni listi. Po nekaj dnevih pri meni doma se te iste rože žalostno stiskajo v kotu, povešajo oči, z nikomer ne govorijo, nočejo jesti, ne piti in tako nekega dne shirane in ovenele tudi umrejo. Vestno in z velikim zanimanjem poslušam dobronamerne nasvete svojih znank in prijateljic, hodim v najbolj hvaljene cvetličarne in rastlinjake, kupujem rastline, ki veljajo za bolj odporne, postavljam jih v skladu z nasveti na najbolj sončna mesta, pa spet druge stran od neposredne svetlobe, zaščitim jih pred prepihom, se z njimi pogovarjam, jim pripovedujem zgodbe in šale, vrtim jim glasbo (klasično, seveda), na koncu pa jim tudi žugam in grozim. Včasih je njihov pogled tako trpeče žejen in jih zalivam, da komaj sproti goltajo velike količine vode, in ker se bojim, da bodo zgnile, jih potem povsem preneham zalivati, da kar zevajo od žeje. Seveda ne smem pozabiti omeniti umetnih gnojil. V trgovini so nepregledne police gnojil za vrtne rože, pa balkonske rože, pa za tiste, ki imajo samo zelene liste in nič cvetov, in še kaj bi se našlo. Zelo pozorno berem navodila, skrbim za pravilna razmerja, ampak na koncu zgleda, da jim vselej ponudim smrtni odmerek.

Nekega dne sem se resnično zamislila nad praznimi lonci, ki so se nabirali v shrambi kot opomin na ponesrečene poskuse, in si morala priznati, da mi to ne leži.

S tem sem opravila za vselej, sem si dejala. Prijateljice sem prijazno prosila, naj mi za rojstni dan ne nosijo več lončnic, dobra čokolada bo imela veliko večji učinek.

In tako sem mirno in zadovoljno živela dolga leta. Če sem hotela gledati rože, sem šla v naravo. Rože po travnikih in parkih so lepe, sveže, zdrave in nasmejane in jaz jih lahko brez strahu in občutka odgovornosti občudujem, pa še pogovarjati se mi ni treba z njimi.

Ampak življenje ima z ljudmi svoje načrte.

Bila je zgodnja pomlad in poganjati je začel prvi regrat. Kot vsaka prava Slovenka sem se opremljena z nožem in vrečko zapodila na bližnji travnik. Sklonjena sem rila po razmočeni zemlji in kot prepričana in zaprisežena vegeterijanka pridno nabirala darove narave. Z razbolelim hrbtom, od blata težkimi čevlji in polno vrečo plena sem prispela domov.

Po pultu sem pogrnila časopis in začela trebiti. Tisti, ki ste že kdaj nabirali regrat, torej verjetno tudi vi, ki tole ravnokar berete, veste, kako zamudno in nič kaj prijetno opravilo je to. A ob tem opravilu ima človek čas, da razmišlja o marsičem. O smislu življenja na primer, ali o sosedi, ki se malo preveč očitno vrti okoli nekoga, ki ni njen mož, pa o službi in sodelavki, ki se vedno izogiba delu in tako vse pristane na plečih nekoga drugega, pa o tisti obleki v izložbi, mimo katere greš vsak dan in te vabi in ti mežika, ti pa imaš prazno denarnico. In tako naprej in tako naprej. In med tem globokim razmišljanjem mi pogled pritegne naslov v časopisu, na katerem se nabira kupček blatnih regratovih koreninic. Nekaj o vrtičkih na balkonu v prilogi Deloindom. Se bom raje posvetila branju, pomislim, da si ne bom več razbijala glave s stvarmi, ki jih tako ali tako ne morem spremeniti. Članek je bil jasen, razumljiv in preprost, napisan tako, da ga razumejo tudi najbolj neizkušeni in da lahko navdihne tudi tiste, ki dvomijo o svojih sposobnostih. Vseboval je tudi vse tiste pomembne detajle, ki so potrebni za končni uspeh ali poraz, da o prepričljivih fotografijah sploh ne govorim. Tako, se odločim! To leto poskusim tudi jaz. Pisane rože bom zamenjala za slastne sadeže!

Naslednji dan se odpravim po nakupih. Pri tem upoštevam nasvete iz članka v prilogi Deloindom. Zdaj vem, kaj so prednosti in slabosti glinenih loncev pred plastičnimi in kakšno zemljo potrebujem, da ne bo za ene rastline prebogata in za druge preskromna. Še na tržnici se ustavim pri svoji najljubši in preizkušeni kmetici, ki skupaj s svojo pridno družino prideluje pod Krvavcem najboljše solate, paradižnike in vse ostalo. Na voljo ima tudi sadike, ki jih prejšnja leta sploh nisem opazila. Z njeno pomočjo sem izbrala in nabrala, kar sem se namenila. Paradižnik mora biti obvezno. Poskusila pa bom še z zelišči, ker brez teh v kuhinji ne gre. Bazilika, timijan, melisa, meta in rožmarin. Klasika! Menim, da je to za takšne začetnike kar dovolj za prvi poskus.

Dan za sajenje je bil kot naročen. Prijetno topel in suh, za luno pa ne vem, ali je bila čisto prava. To je že nadgradnja, ki je še ne obvladam! Priznam, precej packarije je bilo! Prava priprava na delo je pol uspeha, ampak jaz sem bila preveč neučakana. Komaj mi je uspelo urediti en lonec in sem mu za hip obrnila hrbet, že se je skrivnostno napol izpraznil in zraven njega je ležal kupček zemlje. So to kakšni škrati, ki so mi prišli nagajat? No, škrata kmalu odkrijem v kotu balkona. Tam čepi in nedolžno gleda v svet s svojimi velikimi zelenimi očmi. Na belih šapicah pa se izdajalsko kažejo kupčki prsti. Naša muca očitno hoče sodelovati pri tako pomembnem dnevu. Pa naj ji bo!

Zelo ponosna sem bila na svoj mali vrt. Seveda sem ga hodila vsak dan gledat, opazila sem vsak nov listek, ki se je razvil, vsak najmanjši cvet, ki se je odprl. Oprezala sem za čebelami in jih vabila, naj se pridejo najest na moj vrt. In potem so se začeli kazati prvi mali paradižniki. Bili so majhni kot glavica bucike, a sem opazila vsakega posebej. Vsi so bili prešteti. Letos bo dobra letina, sem se veselila! Ponosna sem bila nase, da sem sledila navodilom in priporočilom in me ni zaneslo, da bi rastline utapljala v prevelikih količinah vode.

In potem so začeli zoreti prvi paradižniki, iz katerih je nastala najboljša solata na svetu. Vanjo so bila primešana še dišeča zelišča z mojega vrta in nekaj drobnih korenčkov in peteršiljevih listov.

Drugo leto bom še bolj pogumna! Zdaj tudi redno spremljam članke in novice o balkonskih vrtičkih v reviji Deloindom in se zraven učim, saj vsakokrat najdem kaj novega in koristnega.

Če dobro in pozorno pogledam, se mi zdi, da moji prsti dobivajo zeleno barvo!