Vroče avgustovsko popoldne se zvija v zadnjih krčih in se sramežljivo spogleduje s prihajajočo soparno nočjo, visoka panoramska vrata moje na novo zgrajene lesene energetske hiše, ki vodijo na verando, so nežno priprta, počasi prihaja vročina do mene, kot val se širi po prostoru in v vse pore mojega telesa, kot bi nekdo v meni z vžigalico prižgal ogenj, kot zvezdna in mesečna noč prižge tisoče zvezd, eno za drugo. Za trenutek prisluhnem glasbi tišine. Sama sem v hiši, tema je okoli mene, samo svetloba sije od ekrana. Obrnem se do priprtih vrat izvajalca SP (stavbno pohištvo) Polskava in jih neslišno odprem do konca, kot bi se bala prekiniti to glasbo. Stopim na verando, pokrito z macesnovimi deskami, lahek topel veter me boža po obrazu in poslušam glasove v vetru. Prižgejo se senzorji z varčnimi žarnicami, počasi zasvetijo, nimajo pa močne svetlobe, vendar dovolj, da privabijo leteče nočne obiskovalce. Pogledam v čarobno mesečno noč, posuto z zvezdami, ki se blestijo, svetijo, žarijo in kažejo pot mojim sanjam. Ja, še ene sanje sem uresničila in še en cilj je bil dosežen. Priznam, bilo je hudo stresno, na trenutke brezupno podobno boju z mlini na veter ...
Zamisel o gradnji nizkoenergetske lesene hiše sem dobila v prilogi Deloindom, ki me je spodbudila, da sem mesece in mesece ponoči in podnevi razmišljala samo o tej temi, zbirala podatke o izvajalcih, o materialih, se oborožila s potrebnim znanjem. In se končno podala v neznano, na področje, na katerem dominirajo moški, v gradnjo tega težkega projekta. Bila sem sama proti vsem, birokraciji in izvajalcem.
Začelo se je s pridobivanjem projektne dokumentacije, da o številnih soglasjih, dovoljenjih niti ne pišem (cca 30 cm debele gore papirja), kar je najbrž naš unikum, v nasprotju s sosednjo Avstrijo, kjer dobiš gradbeno dovoljenje in ostalo dokumentacijo v nekaj dneh in na
treh, štirih listih. Pokažejo ti kakšnih deset tipov hiš, in ne tako kot pri nas, ko lahko kjerkoli delajo kakršnekoli hiše, da o barvah sploh ne govorim, ne glede ali se zlivajo z okolico ali ne. Žal, tudi to je Slovenija!
In nato aktivno ukrepanje, kruta realnost. Sečnja lesa v lastnem gozdu, spravilo, razrez lesa na žagi (prizme za bruna 110/165 mm, za ostrešje, skupno 100 m3 lesa), sušenje lesa do 14–16 % vlažnosti in na koncu še impregniranje. Vzporedno s tem je tekla izmera in izkop temeljev ter betoniranje plošče. V enem tednu je bila hiša pod streho.
Nekateri izvajalci, samostojni podjetniki in d. o. o., so postali moja nočna mora. Največ preglavic sem imela z električarjem, zaradi njega se je gradnja zavlekla za več kot šest mesecev. Od spomladi do jeseni je prihajal delat po nekaj ur, pa še takrat je več govoril po
mobilnem telefonu kot delal. Tako da sem ga imela končno zadosti. Podobno se je dogajalo s keramičarjem, dva sem nagnala, tretji je bil šele kolikor toliko soliden. Več kot polovica izvajalcev sploh ni izdala računov. Pa še tisti, ki so jih, niso prišli popravit slabo opravljenega dela. Po dveh letih raznovrstnih muk sem se končno vselila.
Hiša ima 190 m2 ogrevane površine. Zaradi problemov s hrbtenico je pritličje brez stopnic, zgoraj je mansarda. Fasada je iz 10-centimetrskih smrekovih brun, s 15 cm izolacije iz mineralne volne, notranje stene imajo 10 cm izolacije, v notranjosti je ponekod lesen opaž, drugje so mavčnokartonske plošče. Tla v mansardi imajo 15 cm toplotne izolacije, pod strešno kritino je 25 cm izolacije, prav tako strop proti neogrevanemu podstrešju 25 cm, proti tlom pa je hiša zaščitena s 15 cm izolacija talnega tervola.
Okna so trislojna s toplotno prehodnostjo Uw-0,9 W/m2K. Hiša nima balkonov, ni podkletena, zato je njena letna potrebna toplota za ogrevanje pod 40 kWh/m2. Odločila sem za alternativni vir energije, tako za ogrevanje skrbi toplotna črpalka iz Termotehnike, voda-zrak 7/8 z grelnim številom 2,4–3,33. TČ se dvakrat na mesec zaradi preprečitve razvoja legionele segreje na 60 stopinj Celzija. V pritličju je talno ogrevanje, bilo bi bolje položiti več keramičnih ploščic kot parketa, zaradi boljše toplotne prevodnosti, v mansardi pa radiatorji Aklimat, ki so zaradi nizkotemperaturnega ogrevanja 1,2-krat večji od normalnih, kljub temu da so standardi za takšno ogrevanje faktor 2,6 glede na ogrevanje z visoko temperaturo. Kot dodatek imamo v hiši kaminsko peč Kamini Kočevar z močjo 10 KW in za 200m3 ogrevalne prostornine, ki pa jo redko zakurimo. V treh letih smo porabili komaj 2 m3 bukovih drv. K manjši porabi energije pripomore pravilna razporeditev okenskih površin. Velika okna so vgrajena na južni strani, medtem ko so majhna na severni strani. Poleg tega napušč na južni strani dopušča zimsko sonce, poleti pa preprečuje vstop sončnih žarkov. Pozimi tako pridobimo do 15 % vse potrebne toplote, poleti pa je sonce visoko in žarki ne padejo direktno na steklo. Celotni letni strošek ogrevanja sanitarne vode ter ogrevanja prostorov znaša med 500–700 evrov.
Temperatura je poleti v pritličju največ 24 stopinj Celzija. V mansardi pa so problem velika okna Velux, ki imajo zunanja in notranja senčila, kljub temu pa ne opravljajo svoje funkcije. Zaradi tega je v poletnih dneh potrebna inverterska klimatska naprava, ki ima možnost gretja tudi v zimskem času. Glede na izkušnje bi namesto strešnih oken raje izdelali frčado.
Tudi pri gospodinjskih aparatih smo se odločili za oznake A+ do A+++, kuhamo na indukcijski plošči. Uporabljamo varčne žarnice in LED na timer, imamo vgrajene senzorje za prižiganje in ugašanje. Tudi ostale aparate (TV, PC in monitorje) izklapljamo, da niso v stand- by, in tako prihranimo okoli 10 % energije. Pralni in pomivalni stroj uporabljamo v času
cenejše tarife obračuna električne energije in tako strošek za električno energijo zmanjšamo za cca 3%. Zaradi prenizke relativne zračne vlažnosti v zimskem času je potrebno vlaženje zraka. Zato sušimo perilo v stanovanju.
Ob hiši je zakopan tudi 4000 l velik zbiralnik deževnice Roto, ki jo v sušnih mesecih uporabljamo za pranje avtomobilov in zalivanje vrta.
Na podlagi vaših člankov in fotografij smo se odločili za pohištvo po meri, ki so ga izdelali v podjetju Borza-ing. S tem pohištvom smo izkoristili mrtve kote, prazne niše in tako optimalno zapolnili prostor.
Mi je pa žal, da takrat nisem bila deležna nepovratne subvencije za gradnjo nizkoenergetske hiše, kot je to zdaj v veljavi. Ali kot je že dolgo v sosednji Avstriji.
Pa še nekaj se mi zdi pomembno pri varčevanju z energijo, da vsaj malo zaščitimo naš zeleni planet. Veliko je odvisno od staršev, od vzgojiteljev v vrtcih, od učiteljih v šolah, kako otroke navajajo na varčevanje. Ko ti pride enkrat v kri, ni težko, problem pa je tam, kjer na takšno varčevanje niso bili navajeni, ti bodo zelo težko kaj privarčevali na račun energije.
Torej, vsi, ki razmišljate o gradnji svoje lesene hiše, naša Slovenija ima naravno bogastvo – LES – izkoristimo ga! Dajmo delo našim usposobljenim strokovnjakom in pridnim, marljivim in poštenim delavcem, oboji imajo ogromno znanja!
Želim vam še dvakrat 20 let in hvala Vam!
