Pred letom ali celo več sem v prilogi Delo in dom prebrala članek o Društvu ljubiteljev starih vrtnic. Mislim, da ga je podpisal gospod Matjaž Mastnak. To mi je dalo spodbudo, da poiščem pravo ime za vrtnico, ki jo je moja stara mama v dvajsetih letih prejšnjega stoletja prinesla iz Nemčije. Ko sem lani v Volčjem Potoku občudovala vrtnice, sem imela priložnost, da se z gospodom Mastnakom pogovorim o vrtnici moje stare mame. Dogovorila sva se, da mu pošljem fotografijo, potem pa se bo odločil tudi za morebitni obisk oz. ogled. Vse z namenom, da vrtnica dobi pravo ime. Upam, da se bo to zgodilo še letos. Zgodba o vrtnici moje stare mame se je začela med prvo svetovno vojno v Mörsu v Nemčiji. Moj stari oče si je s kopanjem premoga tam služil kruh. Stanovali so v barakarskem naselju in živeli zelo skromno. Stara mama je vodila gospodinjstvo, skrbela za dva otroka (moja mama in stric) ter na vrtu pridelovala vso zelenjavo, ki jo je družina potrebovala. Pozimi pa je klekljala čipke. Stari oče je želel čim prej prihraniti toliko denarja, da bi se lahko vrnili domov in kupili nekaj zemlje ter zgradili hišo. Stara mama je bila ljubiteljica rož in je dolgo občudovala dišečo vrtnico, ki je cvetela pred barako njene sosede. Ker ji iz potaknjenca, ki ji ga je dala soseda, ni uspelo vzgojiti rožnate vrtnice, je sklenila, da jo kupi pri vrtnarju z denarjem, ki ga je dobila s prodajo svojih čipk. Stari oče pa ji je potem očital, da meče denar stran. Prva svetovna vojna je prinesla visoko inflacijo in pomanjkanje. Težko privarčevani kupček denarja v banki je kopnel in stari oče se je odločil za vrnitev domov. V tednu dni so spakirali kovčke in opremo ter se z vlakom vrnili domov. Stara mama ni pozabila izkopati svoje vrtnice ter čebulic belih lilij, vse je zavila v navlažen časopisni papir ter spravila (pravzaprav skrila pred možem) v predal za pepel pri štedilniku, ki je z drugo opremo prispel v Slovenijo. Stara mama pa je poskrbela, da je njena vrtnica dobila sončno mesto in dobro zemljo. Ko so kasneje zgradili hiško, je vrtnica dobila svoje mesto ob zidu na desni strani vhodnih vrat. Tu je več desetletij rastla in cvetela rožnata vrtnica.

Ko sem po drugi svetovni vojni, ko še nisem hodila v šolo, dve leti živela pri ostareli in bolni stari mami, mi je to zgodbo o vrtnici pripovedovala neštetokrat. Vsakič pa ji je kaj dodala. Njena vrtnica cveti samo enkrat v letu, a takrat s svojimi rožnatimi cvetovi in opojnim vonjem po rožnem olju prekosi vse druge mlajše sorte. Ko je še živela, sem s staro mamo hodila sedet na od sonca ogreto stopnico pred vhodnimi vrati, kjer sva občudovali njeno ljubljenko. Ko že ni več zmogla skrbeti zanjo, mi je večkrat rekla: »Glej, kako je lepa in kako diši! Ne sme se posušiti, poleti ji prinesi zvečer vode. Zalivaj jo!« Spomladi leta 1949 se je stara mama poslovila, še preden je zacvetela njena vrtnica. Ko pa sem si jaz ustvarila družino in dom, je ljubljenka moje stare mame pognala korenine in bodeče mladike ter nežne rožnate cvetove tudi pri meni. Vesela sem, da sem imela priložnost živeti z bolno staro mamo in da mi je tolikokrat povedala zgodbo o svoji vrtnici. Njena ljubezen do rož, do vrta in do narave je poškropila tudi mene. Zgodba o stari vrtnici pa bo dobila svoj epilog, ko bo vrtnica moje stare mame dobila svoje pravo ime. Upam, da se bo to zgodilo še letos, ko bo znova zacvetela v vsem svojem razkošju.