Na klopci nad našim vinogradom je prijetno. Celo več kot to. Navdihujoče je. Pogled na dolino je v meni vedno zbujal občutek miru in brezčasnosti, prebujajoče se trte pa pomirljivo doživetje ponovnega začenjanja. Še malo in se bodo zjokale, nato pognale brste, lističe in grozdičke. Čudež življenja ... Grejem se na toplem pomladnem soncu in dobro mi je. Res me bolijo roke od rezanja in pobiranja, boli me tudi v križu, noge postajajo težke, a ko sedem na klopco in me pogreje sonce, je vse dobro. Sem hodim že več kot trideset let in vsaj toliko let so pred mano tu posedali in malicali moževi starši. Spoštovanja vredna zgodovina za tako sprano, staro klop ... Moj dragi prihaja in mi ponuja kozarec vina. Kadar delam v njegovem vinogradu, je vedno pozoren. A tokrat ne gre le za pozornost, videti je, da hoče poslušalko. Poglej, mi pravi, toliko let že delam v vinogradu in sadovnjaku, pa šele zdaj vem nekaj nadvse pomembnega – trto režemo tako kot koščičarje, saj rodi na lani zraslih poganjkih. In od kod nenadoma to čudežno spoznanje, ga zajedljivo vprašam, malo nejevoljna, ker je zmotil moj mir. On pa navdušeno pripoveduje, da je bral Deloindom, da je tam zapis z naslovom Letos rodijo lani zrasli poganjki in mi je pripravljen vsaj še enkrat razložiti, kako je s tem. Tale češnja spada potemtakem med koščičarje, naivno sprašujem, da bi ga speljala na manj strokovno področje. Se spominjaš, koliko koščic je pozobala naša mala hči, predno smo ugotovili, da golta cele češnje? Sedela je tule na tleh pred pragom, v košarici pred sabo je imela češnje, bila je čisto tiho in je zobala ... Kakšna štiri leta je imela, morda pet. On hitro povzame: Potem sem moral priti s češnje jaz, da sem ugotovil, kaj se dogaja, da dete golta cele češnje s koščicami vred! Ti pa si samo skakala pod češnjo in se bala, da ne bi jaz padel z drevesa. Seveda sem se bala, saj bi se vsak ubil na tistih skalah spodaj! Ali ti sploh veš, koliko ljudi vsako leto pade s češnje? Poglej, pravi, tale bela češnja bo letos spet polna, saj rodi vsako leto. Druge so bolj muhaste. Ali pa jih pravilno ne obrezuješ, se spet posmehujem. Ja, pravi, ne samo češnje, tudi breskve, slive, vse, kar ima koščico, se reže na enak način. S pečkarji je drugače. Spet mi predava o zapisu, ki ga je prebral v Deluindom, jaz pa se spet trudim, da bi zamenjala temo. Spomni se, koliko starih sliv je nekoč raslo na tej košenici, rečem. Danes bi rada obujala spomine, rezanje koščičarjev ne zveni nič poetično. Tokrat ga ujamem, ne more si kaj, da se ne bi tudi on spominjal. Moj ate je imel res veliko sliv, pravi. Na vseh obrovih so rasle, in ko smo jih otresli, so se kotalile po hribu, da smo otroci imeli kaj pobirati. Vsako leto sem že avgusta na morju sanjaril, kako bomo doma pobirali ... Hotel si nam uničiti počitnice s to predstavo, rečem užaljeno, saj še vedno nisem prebolela teh njegovih groženj: takoj ko pridemo z morja, gremo vsi trgat slak v trtje, potem pa pridejo slive ... No, no, me miri, saj ni bilo tako hudo. Naša hči je lani rekla, da bi veliko raje pobirala slive, kot šla v službo. Kaj ni to ironija! Pa je to menda tako osovraženo delo ... Ko smo že pri slivah, ti lahko povem še zgodbo o modrasu! Vedela sem, da se bo tako končalo! Tej zgodbi se nikoli ne odreče. A pustim mu, da pripoveduje ... Poznega poletja smo šli pobirat slive. Lepe bi bile za marmelado, slabše za slivovko. Bilo nas je kar nekaj: ti, mama, otroci in jaz. Rekla si, da bomo pobirali od spodaj po košenici navzgor, jaz pa sem hotel, da gremo na vrh in pobiramo navzdol. Odpravil sem se, da bi najviše ležečo slivo potresel. Prijel sem za deblo in stresel, kar zaslišim sikanje. Pogledam po deblu in spodaj vidim lepo zvitega modrasa. Nisem zakričal, saj bi vsi pobiralci pobegnili in bi ostal pod slivami sam. Odmaknil sem se od debla in zacepetal z nogami. Modras se je mirno umaknil v zemljo. Potem sem se hitro odločil, da bomo slive pobirali od spodaj navzgor. Deležen sem bil resne kritike, da si vedno nekaj novega izmišljujem. A vztrajal sem in pričel tresti slivo, ki je rasla čisto spodaj. Lepo nam je šlo, hitro smo pobirali in približevali smo se zgornji slivi, pod katero je pred kako uro spal modras. Znova sem šel pogledat pod slivo. Na srečo ga ni bilo več. Vseeno mi je bilo mrzlo pri srcu, ko sem videl, da ste pobiralci pridno grebli po travi okoli tiste slive. Moji dragi otroci! A vse se je srečno končalo, odšli smo s polnimi košarami lepih sliv in s polnim sodičkom manj lepih za slivovko. Ti pokažem, kje je rasla ta sliva? Že nekaj let je ni več. Zdaj je tam parkirišče, k sreči kar naravno. A okrog raste polno mladih sliv, koščičarjev, če hočete. Še bomo pobirali! In brali Deloindom ... reče. Važno je, da ima vedno zadnjo besedo ...