Kličejo me reks, vendar to ni moje pravo ime. To je moje filmsko oziroma televizijsko ime. Ne, nisem igralec, to ime sem dobil po nekem svojem daljnem sorodniku, ki je igral v popularni televizijski nadaljevanki o inšpektorju Rexu. Seveda je rešil vse zapletene probleme in polovil nepridiprave, ja, takšni smo psi. No, in moje vrstnice, mladičke, ne, saj niso prave mladičke, čakaj, kako bi se reklo mladiču psa, kaj je mladiček očetu od njegovega očeta. Sedaj se mi je pa zapletlo. Pa kaj, ali postajam podoben ljudem, tega ne bi hotel. Ta vrsta bitij si tako neznansko zapleta še tako enostavne zadeve, da se normalen pes lahko samo čudi. Saj venomer eden drugega nekaj sprašujejo, na primer, pa zakaj si to moral ravno tako narediti, zakaj si oblajal tisto samico, pa zakaj si nisi pospravil stvari, ali res misliš, da se tega ne da bolje narediti, in tako naprej in tako naprej do neskončnosti, in to, zanimivo, pogosteje počnejo samičke samcem. čudno, verjetno je že imel razlog, zakaj je nekaj naredil tako, kot je, in ne vem, zakaj bi potem nekdo drug bolje vedel od njega, kako bi moral ravno tisto narediti.

In tako so te punčke meni dale to filmsko ime in me začele tako klicati, čeprav je moj gospodar menil drugače. No, zdaj sem reks, z malo začetnico, ker tisti igralec Rex je z veliko začetnico. Moj prvi človek, ki sem ga poznal, je bil Pero, ta me je klical Pinčo, ne vem, zakaj, pa saj ni pomembno, zakaj. Sem potomec Murke in Pinota, ki je pravi mestni gizdalin in je le občasno obiskoval mojo mamo, ko so njegovi gospodarji prišli tja, kjer živita Pero in moja mama. Moja mama Murka verjetno ni imela druge izbire, sicer pa psi ne sprašujemo, zakaj. Mame so vse dobre in posebne, vendar je moja mama Murka boljša od vseh drugih mam in pika. In kako sta s Perotom srečna, tam, kjer živita, seveda nisem vam povedal, od kod prihajam.

Tam, kjer sem prej živel, je svet drugačen, trava je mehka, topla, po njej hodijo v glavnem krave, ki pasejo to čudovito travo, zato so tako lepe in okrogle. Med travnatimi površinami tu in tam kukajo ven kamni, na katere se lahko ozreš, ko želiš videti različne podobe. Ljudje na njih posedajo, ko hodijo po teh pobočjih in se želijo spočiti. No, jaz se v glavnem na njih polulam, saj veste, zakaj. Rože so drugačne, njihove barve so podobne soncu in luni, drevesa so prijazna, nizka, njihove obline se oblikujejo z božanjem vetra. Ljudje ta prelepi prijazni del zemeljskega kotička kličejo Velika planina, od tam prihajam.

Ko so moji sedanji gospodarji prvič prišli po mene, da me odpeljejo, se mi je posrečilo mamo Murko prepričati, da je tisti dan Perota odpeljala na zelo dolg sprehod. Ko so prišli do hiše, sem bil sam in sem jih slišal, kako so nergali, zakaj Perota ni, če so se z njim dogovorili, klicali so Murko in hodili okrog hiše, po daljšem obleganju hiše so odšli in tako sem še nekaj časa ostal v svojem domu.

Nekega lepega sončnega dne so znova prišli. Niso bili vsi isti, prišla sta sedanji gospodar in njegova samica, ostalega dela krdela pa ni bilo, prišla sta še dva druga, njuna bližnja, bilo je videti, da so vsi srečni, da so spet v mojem okolju, prav uživali so. Ne razumem, zakaj so potem odšli od tam in še zraven vzeli mene. Pa kako sem užival tam z Murko, veliko sva se igrala, se sprehajala, čakala na Perota, ki je govoril malo, vendar naju je imel zelo rad. Nič ni bilo prepovedano, brezmejne poljane z mehkimi travami, prečudovite dišave tisočerih rož, drevesa, ki dajejo zavetje pticam in rišejo podobo sveta, o katerem sanjam vsak dan. Vse to je bilo moje, tekal sem in tekal in vonjal prečudovite vonjave borovcev, trav in rož in kamnov. Še sreča, da sem si veliko vonjav in lepih podob vtisnil v spomin, in jih vsak dan znova obujam in tako čakam, da bom prišel nazaj v svoj svet.

Ko so me ti moji novi prijatelji nosili tako še vedno po mojem svetu, mi je bilo kar všeč. Potem pa sta me samca hotela vtakniti v neko čudno posodo, takrat sem jima kar takoj zagodel manjšo vragolijo. Ukanil sem ju in pobegnil pod neko zadevo, s katero se sedaj vozimo. Na mojo srečo je bila dovolj nizka, da sem le jaz lahko zlezel pod njo, tako me nista dosegla. Bila je kar manjša predstava. Jaz sem čepel pod tisto stvarjo, onadva pa sta tekala

okrog vsa prestrašena, da jima ne uidem. Sklanjala sta se in me prijazno klicala in ob tem hvalila moje vrline, kar se tiče hitrosti. Potem sta me nekako ulovila in ponovno skušala vtakniti v tisto čudno posodo. Seveda ni šlo in smo vajo ponovili. Jaz sem še enkrat pobegnil, onadva pa sta ponovila vajo, kako uloviti kužka, ki noče tja, kamor hoče njegov »prijatelj«. Po drugi vaji sta odnehala, opustila sta namero, da me strpata v tisto čudno posodo, in končno smo se odpeljali.

Med potovanjem sem bil skoraj ves čas v naročju prijazne samice, ki me je zelo nežno in skrbno pestovala, ker je bil naporen dan, sem tudi veliko dremal. Ponujala mi je hrano in vodo ter me veliko božala. Upal sem, da me bo obdržala, žal se to ni zgodilo in tako sem pristal pri sedanjih gospodarjih. Saj mi ni slabo, čeprav bi mi bilo ljubše, če bi se vrnil domov. Izvedel sem tudi, zakaj se je moj gospodar odločil, da želi imeti psa. Svojim prijateljem je pripovedoval, da že dolgo bere revijo Deloindom, kjer so zelo lepe zgodbe o hišnih ljubljenčkih in zato se je navdušil zame.

Ko sem bil naslednje jutro prvič zunaj v novem okolju, je bilo na prvi pogled vse še nekako po pasje. Hodil sem po travi, ki je bolj podobna štrlečim palicam. Kje je mehkoba, kje vonj dišečih telohov, joj, groza, nikjer nobenega kamna, kje bom lulal. Poskusim, kako se sploh teče po tej čudni travi. Komaj začnem teči, se že v nekaj zaletim, kaj je zdaj to, kar iznenada se je pojavila neka ovira, meni je izgledala kot trava, ki raste navpično. Vendar to je trdo, kako samo boli, če se zaletiš v njo. Pogledam v nebo, pa saj to ni isto nebo, ne, hočem nazaj, si mislim. Ko tako gledam v nebo, zagledam, kako leti tik nad mano ptič, poženem se v tek, saj to je plen, treba ga je ujeti, ko se ponovno zaletim v nekaj, tokrat je bila tista zadeva, pod katero sem se skrival in smo se potem z njo peljali. Pa kaj je sedaj to, same omejitve, ovire, prepovedi, zapovedi, določila. Več se ne sme kot sme, ja, pa v čem je sedaj smisel, da so me v tisti zadevi pripeljali tako daleč, kjer je vse tako neobičajno ravno in se skoraj nič ne sme. Tolaži me le to, da nisem edini. Tudi mojemu gospodarju se godi isto. S to razliko, da si on celo sam prepoveduje. Tako greva midva na sprehod, jaz sem seveda na povodcu, ker se pač ne sme prosto tekati okrog, in na sprehodu srečava samičke, jaz pa seveda ne smem k njim in ne morem, ker sem na povodcu. Gospodar ni na povodcu, pa ravno tako ne sme, ker … ne vem, zakaj. Morda je na nevidnem povodcu, čudno. Čisto blizu, na drugi strani tiste ograje, v katero sem se zaletel drugi dan, živita dve psički, pravi lepotički, če ne bi bilo tiste ovire, bi bilo življenje še nekako znosno. Lahko bi se igrali, tekali, se ovohavali in počeli vse mogoče neumnosti. Kateri bedak je le postavil tisto oviro in mi onemogočil, da se počutim kot pravi pes.

No, dolgčas mi pa ni, če ne drugi, za to poskrbijo Živa, Luna in Lena. Sedaj že vem, da so to potomke iz gospodarjevega krdela, vendar niso njegovi otroci, ampak so od otrok otroci. Kaj točno to pomeni, nisem siguren. Pri ljudeh je tako ali tako veliko stvari neobičajnih in težko razumljivih. Vseeno sem vesel, kadar pridejo k meni te navihanke, in takrat se začne igranje in potepanje po okolici. Tudi one so me vesele, vendar včasih pretiravajo z gnjavažo, takrat uporabim zobe in potem je mir. Na srečo zamere ne gojijo predolgo, tako se družimo iz dneva v dan.

Vse bi še nekako šlo, če bi le lahko razumel človeka, kaj pravzaprav hoče. Tako pa se vedno znova pojavi zaplet, ki ga menda vedno povzročim jaz. Tako sem nekega jutra opazil, da tisti nebodigatreba, ki se vsako jutro vozi okrog hiš in ima veliko torbo, hoče nekaj vzeti iz škatle na gospodarjevi ograji. Takoj sem šel v akcijo in ga napadel. Z drznim in hrabrim skokom sem mu iztrgal iz rok predmete, ki jih je hotel ukrasti. Kričanje in lajež je slišal gospodar ter urno prihitel ven. Pričakoval sem pohvalo, pa me je okregal in grozil, da me bo zaprl v tisti prostor, kjer ne morem tekati, on pravi temu boks. Ne razumem takega vedenja, ko si pes zasluži pohvalo, dobi običajno grajo, ko pa poležavam in se pretegujem od lenobe, me pa hvalijo in božajo, kako da sem priden, mi govorijo. Tako je bilo že večkrat, ko sem malo pomagal na vrtu, je bilo najhuje. Gospodarjeva samica lahko prekoplje cel vrt in je vse v redu, jaz sem komaj začel, šele nekaj lukenj sem izkopal, pa je bilo že vse narobe. Kričala je name in mi grozila, govorila je zelo glasno in si pri tem pomagala s prednjimi nogami, tako kot včasih to počne z gospodarjem.

Saj se ne nameravam pritoževati. Malo sem se navadil na vse, kar me obdaja, kakor tudi na vedenje ljudi. No, nekatere stvari so vseeno malo čudaške, na primer, kako pijejo. Ne da bi to počeli lepo z jezikom, kot se spodobi in bi tudi imeli kaj od okusa pijače, ljudje si tekočino enostavno zlijejo v grlo, in to kakšne količine. To počne tudi Pero in ob tem še mežika samičkam, ki mu nosijo pijačo.

Še vedno pa mi je neobičajno, ko mi govorijo, kako sem lep, in me gladijo. Božanje je vsekakor koristno, govoriti mi, da sem lep, pa ni treba, psi tega ne potrebujemo. To potrebujejo ljudje, ker niso sigurni, ali so samicam všeč, namesto da bi jih enostavno povohali.

Tako minevajo moji dnevi v pričakovanju, kdaj bom ponovno obiskal svoj svet na Veliki planini. Še sreča, da je tam všeč tudi mojima gospodarjema in njunim prijateljem, tako imam kar nekaj upanja, da bomo večkrat potovali tja ...